PISMO IZ BEOGRADA

MM -

 




PISMO IZ BEOGRADA

Ko mi je sestrična za rojstni dan poslala vaš roman Mehko kot britev, sem pričakovala ''le'' ''žensko'' kriminalko, ki me bo navdušila z napeto zgodbo, kakršne običajno rada berem.
Dobila pa sem veliko več – zgodbo, ki me je zelo pretresla, saj sem v njej na nek način prepoznala (ali vsaj zaslutila), kakšno je bilo morda tudi življenje moževih treh sorodnic, ki so se v sedemdesetih letih odselile v Ljubljano.
Dve od njih sta nastopali tudi v baru v Nebotičniku. O tem, na kakšen način so služile denar, ki so ga pošiljale staršem, v družini niso nikoli govorili.
Ko sem brala roman, sem imela občutek, da ste, spoštovana gospa Miklavčič, opisali tudi njihove usode. Vse tisto, kar sva z možem slutila, a za svoje slutnje nikoli dobila potrditve, je zdaj, ko sem prebrala vašo knjigo, dobilo jasnejšo predstavo.
Branje je bilo tudi zato precej osvobajajoče. V zgodbah junakinj sem našla drobce moževe lastne družinske zgodovine, hkrati pa potrditev, da so imele številne ženske v naši nekdanji skupni državi podobno usodo.
Knjiga mi je bila všeč tudi zaradi načina pisanja. Ni ''sladkobna'', ni ''poduhovljena'' ničesar ne olepšuje, kot se danes- zlasti pri pisateljicah- zelo rado dogaja.
Vaš slog pisanja me je spomnil na pripovedi Beograjčank, ki so se po 2. sv. vojni uprle tradiciji in se zaposlile. Ko sem jih poslušala, so svoje življenjske izkušnje prav tako opisovale kratko in jasno, a kljub temu je bilo iz njihovih besed začutiti bolečino, sram, jezo in hkrati ponos, da so preživele in se uprle tradiciji, ki je žensko še zmeraj videla za štedilnikom.
Vaša knjiga je tudi ogledalo celotne jugoslovanske družbe, ne le slovenske, ki je ženske pogosto potisnila v kot, jim vzela dostojanstvo in jih oropala prihodnosti.
Zato upam, da bo roman prej ali slej našel pot tudi do srbskih bralcev. Prepričana sem, da bi se tudi nekatere srbske bralke prepoznale v zgodbah, ki jih pripovedujete. Tudi pri nas je veliko molka, o katerem ste pisali v posvetilu.
V Beograd sem prišla kot študentka, se zaljubila, poročila, rodila dva otroka, a kljub protestu moževih precej premožnih sorodnikov, sem obdržala službo. Poznala sem veliko izobraženih žensk, ki so želele zbežati iz patriarhata, odhajale so v svet, mnoge so končale na robu, pogosto proti svoji volji.
Če bo kakšen založnik knjigo prevedel in izdal, bo to pomembno dejanje tudi za naše, srbsko okolje – ne le literarno, ampak tudi družbeno in zgodovinsko.
LP Katarina.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

EVA IN OČE

MM -
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Read more »