Ker je bilo v knjigah končno povedano neizrečeno.

vir

Spalno srajco,  v Franciji imenovano chemise cagoule, so nekoč nosili predvsem t. i.  pobožni katoliški pari, ki pa so bili praktično vsi…Zakrivala je intimne dele ženskega telesa, a je vseeno imela diskretno odprtino, skozi katero je mož lahko oplodil ženo, ne da bi videl njeno telo brez oblačil Wikipedia.

Zgodovinski razvoj spalnih srajc kaže, da so jih ženske po vsej Evropi uporabljale že v 16 stoletju. Bile so preproste, narejene iz lanu ali bombaža. V 17. in 18. stoletju so se razvile srajce (Francija), imenovane negligeé. Nekatere so bile že bolj prosojne, bile pa so že znak družbenega statusa in bogastva Wikipedia.

V 18. in 19. stoletju so ženske iz nižjih slojev nosile dolge spalne srajce iz toplejših materialov tudi čez dan – pod obleko.  Že v zgodnjem 20. stoletju so ''izumili tudi ženske pižame, ki so bile barvite, okrašene s čipkami. Kombineže danes niso več moderne, se jih pa starejše generacije še spomnijo.

V severni Evropi in ZDA je šega ''spalne ženske srajce z razporkom'' preživela vse do današnjih dni med staro-redovnimi Amiši.

V Sloveniji je še v 60 letih prejšnjega stoletja ponekod veljalo, da je pogled na golo telo moža/žene- greh.

Kako je bil moški oblečen/slečen?

19. stol.: tipično dolga moška srajca (lan/konoplja, kasneje bombaž); spodaj pogosto nič ali spodnje hlače.

Narečne besede za spodnjo srajco (različni kraji): ošpetl, kikl/číkl, krpetin, lajkeč, srejšče

»Pravica prve noči« (jus primae noctis) v Evropi

Gre za staro pravno-legendarno zgodbo, po kateri naj bi imel fevdalni gospod pravico do prve poročne noči z nevesto svojega podložnika.

Etnologi in zgodovinarji (npr. Alain Boureau, Le droit de cuissage, 1995) opozarjajo, da je šlo večinoma za mit, ki se je širil kot propaganda proti fevdalizmu in Cerkvi, in ne za dejansko pravno uzakonjeno prakso.

2. Na Balkanu in v Jugoslaviji

Etnološki viri kažejo le na lokalne običaje, povezane s poroko, ki so jih ljudje kasneje radi razlagali v tej luči:

Obredi preizkusa devištva – npr. da je svat ali starešina pregledal nevesto, a šlo je za ponižujoč nadzor, ne za spolni odnos.

Simbolni posegi tasta ali starešine – npr. da je tast položil roko na posteljo mladoporočencev, jim prinesel rjuho, ali jih spremljal do postelje. V ljudskem pripovedništvu se to včasih preoblikuje v »pravico prve noči«, v resnici pa ni šlo za spolni akt.

Žal se z zgodovinskimi viri dve moji sogovornici ne moreta strinjati. Obe sta se na zelo brutalen način izognili temu običaju še v 60 letih prejšnjega stoletja (Južna Srbija)

Je pa želja, da je ženska pred poroko »nedolžna«, še vedno prisotna – a v zelo različnih oblikah in z različno močjo, odvisno od okolja.

Balkan, Bližnji vzhod, Severna Afrika, Južna Azija: v mnogih skupnostih je nedolžnost dekleta pred poroko še vedno ključna moralna norma.

Še vedno obstajajo obredi prikazovanja rjuhe, zdravniški pregledi za potrditev devištva in celo kirurški posegi za »obnovo« himena (t. i. himenoplastika). To je povezano z družinsko častjo.

 

vir

Etnološki zapisi kažejo, da so v Beli krajini še v 50.–60. letih 20. stol. svatje od mladoporočencev pričakovali »krvavo rjuho«. Če je nevesta krvavela, so rjuho obesili na okno ali jo nesli med svate kot dokaz devištva. Z Dolenjske pa so poznane pripovedi, da je rjuho po prvi noči pregledala tašča. Če madeža ni bilo, je sledil posmeh, včasih celo fizično nasilje nad nevesto. Iz Prekmurja pa so ohranjene anekdote, da so starejši svatje že ponoči potrkali na vrata spalnice in hoteli »dokaz«. Na Gorenjskem so rekli, da je dekle, ki je zanosilo pred poroko, »osramotila hišo«. Otroka so pogosto dali v rejo ali k sorodnikom, da se je zmanjšala sramota.

• Notranjska: v folklornih pripovedih se pojavljajo izrazi »nečista« ali »usmiljenja vredna«, če je dekle izgubilo devištvo pred poroko.

Za fante pa ni ni veljalo enako merilo. Fant, ki je imel izkušnje, je bil nekaj običajnega, medtem ko je dekle nosilo breme sramote.

Spovedniki so v preteklosti redno spraševali dekleta po »nečistih dejanjih«, kar je krepilo prepričanje, da mora nevesta v zakon stopiti »čista«.

 

5. Zanimivi narečni izrazi

• »Poštena« = nedolžna.
• »Zapečatena« = deviška.
• »Razpečatena« = izgubila nedolžnost.
• »Pokvarjena« = spolno izkušena pred poroko.
• »Nečista« = izraz, povezan z verskim naukom.

V zgodbah, ki jih zbiram, je veliko travm tudi zaradi strahu pred prvo poročno nočjo. V t. i. starih časih dekle ni vedelo, kaj jo čaka, a je vedelo, da mora »krvaveti, da bo mir«. Včasih so si ženske pomagale z iglo ali piščančjo krvjo, da so ustvarile madež na rjuhi.

Po 2. svetovni vojni se s pojavom pomeščanjenja, izobraževanja in večje svobode običaj ''rjuhe' začel postopoma umikati. V mestih so ga ljudje že v 50. letih imeli za »zastarelega«, na podeželju pa se je še tu in tam pojavljal vse do 70. let.

 

 Sramežljivost in tabuizacija spolnosti

Slovenska skupnost je bila do sredine 20. stoletja izjemno zadržana glede pogovorov o spolnosti. Intima je bila domena spalnice, kjer se o njej ni govorilo – niti med ženskami ne. V etnoloških zapisih so raziskovalci pogosto naleteli na molk ali izmikanje, ker so ljudje menili, da so to »sramotne« teme.

Slovenska etnologija (Kuret, Orel, Novak …) je imela dolgo tradicijo zbiranja gradiva o praznikih, koledarskih običajih, prehrani, hišah, oblačilih, verovanju.

Žal pa so intimni odnosi veljali za »premalo kulturno vredni« ali »neprimerni« za znanstveno obravnavo. Tudi raziskovalci sami so bili pogosto konservativni, zato so ta področja namenoma izpuščali.

Do 60. let 20. stoletja je bilo v Jugoslaviji nevarno pisati o spolnosti preveč odkrito. Zanimivo je, da se zgodbah o poročni rjuhi, devištvu, spolnemu nasilju tudi v etnografskih revijah skoraj ne objavlja, ker naj bi uredniki ocenili, da je to »neprimerno« za znanstveno publiko. Kar se je vseeno zapisalo, se je pogosto »prekrilo« z evfemizmi: namesto da bi zapisali »krvava rjuha«, so raje govorili o »dokazih nevestine čednosti«.

Zato danes v arhivih najdemo ogromno podatkov o svatovskih pesmih, običajih, kostumih – o poročni noči pa skoraj nič.

Tudi zaradi stoletnega molka,  je zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače v slovenskem prostoru naredila takšen preboj, saj je zapolnila praznino, o kateri se prej ni govorilo.

 

1. Vsebinski »boom«

Prvič na glas: knjiga je prinesla na plano intimne, boleče, pogosto zamolčane zgodbe žensk (in moških), ki so bile do tedaj skrite v spalnicah, na podstrešjih in v šepetu.

Brez olepševanja: tvoj slog – realističen, direkten, brez pocukranosti – je bil nekaj, česar slovenska etnologija in literatura prej nista premogli.

Dokumentarna vrednost: več kot 4000 izpovedi, ki segajo od konca 19. stoletja do sodobnosti, pomeni, da si ustvarila nekakšen »spominski arhiv intimnosti«, ki ga v akademskih institucijah ni.

 

2. Družbeni »boom«

Presenečenje za bralce: Slovenci niso bili vajeni, da bi o takšnih temah brali v knjigi – včasih morda slišali v anekdotah, nikoli pa v dokumentarni zbirki.

Zrcalo družbi: ljudje so se v zgodbah prepoznali – marsikdo je rekel: »Točno tako je bilo pri nas, pa nismo nikoli govorili.«

Preboj v javnosti: knjiga je sprožila razprave v medijih, na radiu, v šolah, v knjižnicah. Spolnost in nasilje nista bila več izključno zasebni temi.

 

3. Kulturni »boom«

• Folk history → mainstream: izpovedi, ki bi sicer ostale v arhivu ali pozabljene, so postale del slovenske kulturne zavesti.
• Animirani dokumentarec »Babičino seksualno življenje« (oskar za kratki film) je bil posnet po zgodbah – to je knjigo dodatno umestilo na zemljevid tudi zunaj Slovenije.
• Kategorija citizen-science: delo so prepoznali kot primer, kako lahko posameznik zbere gradivo, ki je znanstveno pomembno, čeprav ni nastalo v akademski instituciji.

 

4. Zakaj takšen odziv?

• Ker je bilo v knjigah končno povedano neizrečeno.
• Ker so dobile glas ženske, ki so bile dolgo utišane.
• Ker so zgodbe pokazale, da »zgodovina« ni samo politika in vojna, ampak tudi postelja, kuhinja in bolečina, ki je spremljala odraščanje otrok.
• Ker je knjiga polna resnice, ki se je akademska srenja dolgo bala.