nenaročena recenzija

 

(nenaročena) recenzija: Mehko kot britev – Milena Miklavčič

 

Milena Miklavčič, rojena leta 1952, je avtorica, ki je slovenski literarni prostor obogatila s svojim edinstvenim pristopom k razkrivanju zamolčanih ''intimnih'' resnic slovenske družbe.

Znana je predvsem po zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače, kjer je v petih delih zbrala več tisoč resničnih zgodb o intimnem življenju Slovencev od konca 19. stoletja naprej.

Te knjige, ki sodijo v kategorijo "citizen science" ali občanske znanosti, so unikatne v slovenskem prostoru, saj brez olepšav obravnavajo tabu teme kot spolnost, nasilje v družini, higiena in vsakdanje boje za preživetje navadnih ljudi.

Miklavčičeva ni le pisateljica, temveč "zadnja zgodbarka", kot se sama poimenuje, saj še zmeraj zbira izpovedi, ki bi sicer utonile v pozabo.

Njena dela je navdihnilo animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje Urške Djukić, ki je prejel evropskega oskarja za kratki film, ter gledališko predstavo Prividi kačjega pastirja v SNG Maribor.

Kot lahko sledim njenim zapisom na družabnih omrežjih in intervjujem, v slovenskem prostoru bije nekakšno ''bitko z mlini na veter'', saj ji del javnosti zaradi jasno izražanih stališč ni najbolj naklonjen.

 

V romanu Mehko kot britev, izdanem maja 2025 pri založbi Jutri2052 v nakladi 300 izvodov, Miklavčičeva nadaljuje svojo tradicijo, a tokrat v fikcijski obliki.

Knjiga temelji na eni od zgodb iz petega dela zbirke Ogenj, rit in kače... (podnaslov Lučkine in druge zgodbe), kjer je avtorica prvič omenila prostitucijo, namenjeno jugoslovanski eliti v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Roman je sicer krimi žanr, a naj bralca to ne moti. Prepleten pa je z zgodbami iz pol pretekle zgodovine in tudi s socialno kritiko, ki razkriva temne plati socializma – tiste, ki so bile skrite za parolami enakosti in bratstva.

 

Kot pravi avtorica v uvodu, je delo fikcija, plod domišljije, a navdihnjeno po resničnih izpovedih. To mešanico resnice in izmišljotine Miklavčičeva uporablja, da spodbudi še kakšno morebitno žrtev, da spregovori, preden bo prepozno, kajti "leta pač tečejo", kot zapiše.

 

Zgodba se razteza čez dve časovni ravni: preteklost (predvsem leto 1973) in sedanjost (2024–2025). V prologu se srečamo z moškimi iz elitnih, komunističnih krogov, ki v zadimljeni sobi ustanavljajo sklad Donovan – uradno za gradnjo pediatrične klinike, v resnici pa za financiranje tihotapstva, prostitucije, izsiljevanja in drugih umazanih del.

Ime "Donovan" je izbrano ironično, simbolizira hladno, brezčutno mašinerijo oblasti.

V tej preteklosti spremljamo like, kot je Verena, mlada ženska, ki rodi hčerko Mirjano. Pri težkem porodu, ko bi kmalu umrla, ji pomaga dr. Karel Podobnik – zdravnik, ki je hkrati porodničar, zvodnik in ključna figura Donovanovih poslov.

 

Verena je ujeta v mrežo zlorab, ki so pogojene z molkom, saj se zaveda, da o prisilni vpletenosti v prostitucijo za elito, ne sme govoriti. Njena zgodba se prepleta z usodami drugimi ženskami – Franjo, Marto, Marijo, Dorotejo, ki so bile prav tako žrtve sistema.

 

Sedanjost prinaša kriminalistično preiskavo dveh okostij, ki jih najdejo v gozdu pri Žagarijah (izmišljena vas blizu Žirov). Najdba sproži preiskavo pod vodstvom kriminalista Roberta Koširja in njegove ekipe.

Tukaj vstopi avtoričina alter ego – Milena sama, ki se pojavi kot prijateljica preiskovalcev in zbiralnica zgodb. S pomočjo Dina, mladega forenzičnega antropologa na invalidskem vozičku in drugih likov razkrivajo povezave med okostji in Donovanom.

 

Roman se bere kot detektivka, saj je poln zapletov in nepričakovanih razkritij, ki vodijo tudi do preprodaje otrok in spolnih orgij pri Podobniku.

Zelo tankočutno je opisan tudi lik Lojzeta, Vereninega moža, ki zaradi velike ljubezni do svoje žene Verene, katera do njega ne čuti drugega kot hlad, notranje trpi vse življenje.

Miklavčičeva mojstrsko prepleta žanre, v želji, da bi bralci razumeli duh časa 60 in 70 let. Najbolj pa si želi, da bi doumeli, da je bilo spolno izkoriščanje žensk v času socializma, kjer je bila spolnost tabu za navadne ljudi, za elito le orodje užitka in nadzora.

Avtorica razkriva hipokrizijo oblasti, saj so ženske - parolami o enakosti navkljub - služile kot "spremljevalke" politikom, gospodarstvenikom in celo duhovnikom.

Ženski liki, kot Verena, niso le žrtve, temveč tudi preživelke, ki prenašajo breme molka na naslednjo generacijo.

Njena tragika z bolečimi in usodnimi posledicami, se kaže v odnosu do hčerke Mirjane, ki postane simbol vsega zamolčanega.

Dino, invalidni mladenič, prinaša v zgodbo topla čustva in svežino – njegova radovednost in empatija spominjata na avtoričino lastno vlogo zbiralke zgodb.

Slog je živ, neposreden: dialogi so pristni, polni narečja in čustev, opisi medsebojnih odnosov pa so brez olepšav.

Miklavčičeva ne moralizira, to ji štejem v velik plus, temveč pušča bralcu, da sodi sam.

Knjiga je ilustrirana z deli Lana Seuška, akademskega kiparja, katerega reliefi in portreti dodajajo vizualno dimenzijo, sploh naslovnica, ki z upodobitvijo britve simbolizira rezanje v boleče resnice.

Miklavčičeva, vzgojena v krščanskem duhu in kot "otrok socializma", razbija mit o nedolžni preteklosti, saj pokaže, kako je oblast "hranila" ljudstvo s floskulami, medtem ko so elite uživale razkošje.

 

Knjiga spominja na njene Ženske (2010) .

 

Mehko kot britev je nujno branje za tiste, ki želijo razumeti slovensko preteklost – in to brez filtrov, ki so nam bili vsiljeni. V času, ko se razpravlja o ukradenih otrocih in spolnih zlorabah, roman deluje kot krik proti molku, ki je še zmeraj prisoten v slovenski družbi. Miklavčičeva nas tudi sicer zelo rada opominja: resnica boli, a molk še bolj.

Zelo jo priporočava vsem, ki cenijo literaturo, ki se bralca dotakne, a ga hkrati tudi takrat, ko se približa zadnji strani, ne pusti hladnega.

(F. in Janko Kogovšek)