SPLAV

 

Legalni in ilegalni splavi v prvi polovici 20. stoletja: kako je v resnici potekalo

Pravna slika med 1900 in 1950 je preprosta: v večini držav je bil splav kaznivo dejanje, dovoljen kvečjemu »za rešitev življenja matere«. Izjema je bil kratek sovjetski intermezzo (legalizacija 1920–1936), sicer pa so ženske povsod živele med zakonom, sramom in nujo. Tudi pri nas je bil splav do vojne in še dolgo po njej kazniv, z redkimi izjemami. Ženske, ki so želele splaviti, so morale pred posebno komisijo, ki je ali pa tudi ne, splav odobrila. Ni bilo malo zdravnikov, ki so ga opravljali brez narkoze. 

Kako je potekal legalni (terapevtski) splav

• Kdaj in zakaj: huda bolezen, huda krvavitev, sepse, življenje ogrožajoča nosečnost.
• Kdo je odločal: praviloma zdravnik ali konzilij (»komisija«), ki je podpisal, da gre za rešitev življenja.
• Kje: v bolnišnici.
• Kako: v prvem trimesečju so to storili z dilatacijo in kiretažo – mehansko razširjenje materničnega vratu, nato ostrgavanje votline. Včasih so uporabili laminarije (suhe morske alge) za počasno širjenje.
  V poznejših tednih so skušali sprožiti porod z zdravili (ergot, kasneje oksitocinski pripravki); v redkih skrajnih primerih tudi histerotomijo (kirurški poseg podoben carskemu rezu).
• Tvegano, a urejeno: aseptika, eter ali kloroform kot anestezija, po 1945 pa penicilin – vse to je zmanjševalo smrtnost.

Kako je potekal ilegalni splav

• Kdo: »babice«, zeliščarke, nekateri zdravniki, bolničarji, ki so se usposobili v JLA…
• Kje: kuhinjske mize, sobice nad gostilnami, zasebni stanovanja, improvizirane »ordinacije«. Vse, kar je bilo izven bolnišnice.
• Metode (brez romantike):
• Mehanske: vstavljanje palčk, katetrov, “igel”, včasih kar kuhinjskih predmetov; perforacija maternice in krvavitev sta bili pogosti.
• Kemične: intrauterini izpirki z milnico, kisom, raztopinami (tudi razkužili). Posledice:opekline, okužbe, zastrupitve.
• Zelišča: pelin, ruta, peteršilj,– z negotovim učinkom in realnim tveganjem odpovedi jeter/ledvic.
• »Splav na črno« + bolnišnica: pogost scenarij je bil, da je ženska namenoma sprožila nepopoln splav, potem pa prišla na oddelek z diagnozo »spontani splav« – tam so ji rešili življenje. Vsi so vedeli, nihče ni spraševal.
• Denar in strah: plačalo se je z gotovino, zlatom, z delom. Vedno je bil prisoten strah pred policijo, sodiščem, župnikom – in pred smrtjo.

Zakaj so bile ilegalne poti smrtonosne

• Sepsa (»septični splav«): nesterilni instrumenti, umazane raztopine, zadržani koščki tkiva. Brez antibiotikov je to pogosto končalo usodno.
• Krvavitve in perforacije: ko je igla šla predaleč, je sledila krvavitev, tudi zastrupitev in smrt v hudih mukah.
• Neplodnost: poškodbe maternice in jajcevodov so zapirale vrata prihodnjim nosečnostim.
• Statistika: v številnih državah so ilegalni splavi sodili med vodilne vzroke materinske smrti vse do poznih 40. let; šele antibiotiki in bolnišnične kiretaže so krivuljo začeli lomiti navzdol.

Slovenija/Jugoslavija do 1950

• Pravni okvir: kaznivo, dovoljena zgolj medicinska izjema.
• Realnost: v mestih so nekateri ginekologi v strogi tajnosti delali splave; na terenu so ženske reševale z babicami, zelišči in izpirki.

Slovenija/Jugoslavija po 1950

1945–1952
Po vojni je bil splav praviloma kazniv; dovoljen le, če je šlo za rešitev življenja matere. V praksi so bili pogosti nevarni, ilegalni posegi.

1952 – prva liberalizacija
Zvezna ureditev je dovolila splav na medicinske, evgenične ali pravne indikacije (npr. posilstvo). Šlo je za odziv na veliko število ilegalnih splavov in smrtnosti mater. Odločala je komisija; posegi so se izvajali v bolnišnicah. 

1960 – širitev razlogov
Dodana je bila še socialna indikacija (npr. huda socialna stiska). Postopek je še vedno terjal odobritev komisije. 

1969 – Že manj ovir v zgodnji nosečnosti
Pravilo, da je za prekinitev do 10. tedna potrebna komisijska odobritev, je bilo odpravljeno. Dostop se je poenostavil; s tem so občutno padli zapleti in smrtnost zaradi splavov. 

1974 – Ustavna pravica
Zvezna ustava je izrecno zapisala: »človek ima pravico svobodno odločati o rojstvu otrok« (čl. 191). To je bila pionirska ustavna zaščita reproduktivnih pravic. 

1977–1979 – republiški zakoni (»na zahtevo«)
Vse republike so sprejele zdravstvene zakone, ki so uredili splav na zahtevo do 10. tedna, po 10. tednu pa ob posebnih medicinskih/fetalnih/socialnih razlogih in z odobritvijo komisije. V Sloveniji je to Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (1977), ki še danes temelji na isti ureditvi.

Tri resnice, ki jih je treba povedati na glas

1. Ženske niso splavljale iz muhavosti, temveč iz stiske, revščine, preobremenjene družine, bolezen, nasilje.
2. Zakon ni odpravil potrebe po splavu. Ženske so se hotele znebiti otroka tudi zato, ker so ga spočele v odsotnosti moža, ker je bil mož nasilnež in pijanec, ker je bil otrok posledica incesta, posilstva…
3. Tudi po 2. sv. vojni ženskam ni bilo z rožicami postlano. Porodniška je trajala komaj tri slabe mesece, one pa so bile brez možnosti varstva….

Če k temu dodamo še kulturni molk – sram pred sosesko, tiha kazen v službi, pri spovedi in doma – dobimo natančen odgovor, zakaj so bili pogovori o splavu desetletja pometeni pod preproge.

KATARININA ZGODBA

»Takrat, leta ’52, sem imela že tri otroke. Najstarejši je obiskoval četrti razred, srednji je ravno preboleval oslovski kašelj, najmlajši je še lulal v posteljo. Stanovali smo v manjšem stanovanju, imeli smo samo eno sobo in kuhinjo. Nisem bila zaposlena, ker še ni bilo vrtcev, varstvo pa je bilo drago, pa še nemogoče ga je bilo dobiti. Plača v kamnolomu, kjer je mož delal, je bila zelo slaba.

 Ko sem ugotovila, da mi perilo zamuja, sem se zgrozila. Naj povem možu? Vedela sem, kaj bo rekel: ‘Božja volja.’

Skoraj teden dni sem zbirala voljo in pogum, da sem potrkala na vrata pri Roži. Odprla je majhna, suha ženska s sivimi lasmi. V sobi, kamor sem stopila, je imela samo omaro in mizo, pogrnjeno z voščenim prtom. ‘Pokaži denar!' mi je rekla. Trideset dinarjev sem položila pred njo. ‘Sleci se do pasu,’ je nato ukazala. Njeni prsti so bili hitri, prav nič nežni. Ko sem enkrat trznila zaradi bolečine, me je nahrulila:‘Potrpeti bo treba, hudič frdamani, to ni špas!'

'Kje so pa otroci?'

'Sami se pazijo.'

Potem so sledile tiste grozljive besede: ‘Ne premikaj se, če hočeš sama sebi prav!’

Zasmrdelo je po poceni alkoholu. Bolelo je tako nečloveško, da sem grabila za rob mize in grizla v robec.

‘Če boš krvavela, pojdi takoj v bolnišnico in jim povej, da se je vse skupaj zgodilo samo od sebe. Razumeš?’

Razumela sem. Mislila sem samo na to, da moram do doma prepešačiti tri kilometre in skuhati polento, ker bodo otroci lačni.

Prve tri dni sem se delala, kot da ni nič. V trebuhu me je neznosno bolelo, pa tudi krvavela sem, a ne preveč. Četrti dan, medtem ko sem prala rjuhe v škafu, na dvorišču, me je začela tresti mrzlica. Potem je prišla visoka vročina, v ustih pa sem imela grozljiv 'kovinski' občutek.

Sredi kuhinje sem zlezla na tla. Najstarejši sin se je na smrt ustrašil, ker se nisem odzivala. Stekel je na hodnik in začel klicati na pomoč.

Soseda, ki je pritekla, je hitro opazila lužo krvi pod menoj. Sina je nagnala na pošto, ki je bila čez cesto. Naročila mu je, naj pove poštarici, da je hudo in naj pokliče rešilni avto.

Ko sem se prebudila, je prišel zdravnik in mi rekel, da sem imela srečo.

Na oddelku nas je bilo enajst. Zraven mene je ležala deklica, stara petnajst let. Rekli so, da je bil za njene ''težave'' kriv lasten oče.

Vsaka od nas je imela svojo zgodbo, nobena ni bila lahka. Na drugi strani, tik ob oknu, skozi katerega je vleklo, je ležala Vanda. Že petič v treh letih je spontano splavila, pa tako si je želela otroka.

Ko sem se vrnila domov, je tašča nekaj mrmrala o pregrehi in božji roki. Nobenega sočutja ni imela do mene.

Nekaj tednov kasneje je potrkal na vrata miličnik. Gledal je v tla, kot da mu je nerodno. Nazadnje mi je le povedal, da je neka ženska pri Roži umrla pred vhodnimi vrati. V beležki, ki jo je mazačka skrivala, pa so našli tudi moje ime...

 

Pred vojno je bilo razmeroma veliko splavov, čeprav so dekleta, ki so služila na kmetijah in zanosila z gospodarji ali sinovi, pogosto upala, da jim bo otrok prinesel več pravic pri hiši – a se je to redkokdaj uresničilo.

Luka pripoveduje:
»Poznal sem tistega, h kateremu so hodile noseče ženske, da bi na skrivaj odpravile nezaželen plod. Vzel je količ od marele in šel z njim v nožnico. Marsikatero je rešil nosečnosti, a se je dogajalo tudi, da so ženske po posegu umirale. Kar nekaj jih je zaradi tega postalo jalovih.«

Med ljudmi pa še vedno kroži zgodba o dekli, ki je zanosila z gospodarjem. Ker se je ta bal svoje oblastne žene, ji je priskrbel posebne recnije (zvarke), ki naj bi povzročile splav. Dekla se je z zvarkom zastrupila in so jo morali odpeljati v Ljubljano v bolnišnico. Tam se je zanjo zavzel zdravnik, ki sam ni mogel imeti otrok. Menda jo je vzel k sebi, in ko je rodila, je otroka pustila pri njem, sama pa se je vrnila nazaj na kmetijo.

Ko je Marija, stara komaj šestnajst let, ugotovila, da se ji je menstruacija ustavila, ni vedela, kaj to pomeni. Služila je pri bogatem gruntarju, ponoči pa sta k njej prihajala tako gospodar kot tudi eden od hlapcev. 

Ni se mogla braniti. Pa tudi, če bi se, kdo bi verjel dekli? Če bi povedala na glas, bi ji rekli, da je »lajdra«, tako kot marsikateri drugi v fari...

Ko se je začela okoli trebuha debeliti, je mislila, da se ji bo zmešalo od strahu in groze. 

Hlapec, ki je pod večer spet prišel k njej, ji je ukazal, naj »nekaj ukrene«, gospodar pa je naročil ženi, naj jo napodi od hiše.

 Za pomoč se je obrnila na ''teto'' iz vasi, ki je bila znana po tem, da je ženskam pomagala. 

Zavlekla se je pod enega od kozolcev, v seno. Bila je vsa omotična, kajti življenje je tudi sicer s kepami strjene krvi odtekalo iz nje.

Gospodar je, ko je izvedel, vseeno poslal hlapca, naj jo odpelje k dohtarju v Logatec, a bilo je že prepozno. 

Gospodarjeva žena se je na pogrebu delala, da joče za deklo, a ji tega, da žaluje, ni nihče verjel.

O Mariji so še leta govorili  kot o tisti dekli, ki je grešila in potem dobila, kar je iskala.