ROMAN, KI VAS BO NAVDUŠIL!

-

 


Nekatere knjige izidejo brez pomoči države, torej- samoplačniško! 

Moje so med njimi in tudi MEHKO KOT BRITEV ni izjema!


 kratka vsebina:

V vasici Žagarije je življenje teklo mirno in spokojno, dokler kuža v grapi, zraven Tomaževe mize, ne najde človeške lobanje. Dogodki, ki so sledili, so dodobra razburkali življenja tam živečih prebivalcev. Zgodbe, zamolčane desetletja, so, eno za drugo, razkrivali tudi kriminalisti, ki so želeli izvedeti, komu pripada najdeno okostje. Kakšna kruta usoda je povezala med seboj Vereno, Franjo, Marto, Marijo in Dorotejo? Zakaj so morale biti na voljo vplivnim moškim, ki so si podajali kljuke pri dr. Podobniku? Kako sta bila povezana polna torba z denarjem in skrivni vladni sklad Donovan? Kdo je žrtev in kdo krvnik?

 

Roman Mehko kot britev beremo kot napeto kriminalko, četudi hkrati zareže globoko v srž družbe, v kateri je molk pomenil zaščito, a tudi prekletstvo.

 Zasnovan je na resnični zgodbi, objavljeni v 5. knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. 


V ospredje postavi omerto molka, sram in bolečino, ki visijo kot mlinski kamni okoli vratu žensk, katerih telesa so si v šestdesetih in sedemdesetih lastili mogočneži, ki so imeli v rokah moč in oblast.

Roman Mehko kot britev sem napisala (tudi) z željo, da bi spodbudila tiste, ki so s telesi služile takratni eliti, da spregovorijo. Ker časa, da to storijo, žal ni več veliko na voljo. Leta pač tečejo …

Knjiga, ki jo je oblikoval Žiga Valetič, ilustracije zanjo pa je prispeval Lan Seušek, izide 28. maja. 

V prednaročilu stane 20 €

 


Če dovolite, bi ob tej priložnosti omenila, da smo ponovno natisnili





KJE JE OTROK? (krimi roman) (15 €)

ŽENSKE (15€)





IN KNJIGI ZA OTROKE:

            KUHARSKE PRISMODARIJE (10€)

in

ABECEDA IZ ZAKAJČKOVE ULICE (10€)




Toplo pa vam priporočamo tudi zbirko OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.  Na 2177 straneh boste prebirali zgodbe, ki pričajo o intimnem življenju prednikov in tudi ''sedanjikov''.

Spoznali boste, zakaj je pregovor ''molk je zlato'', prej prekletstvo kot nekaj dobrega.

Zbirka - s popustom- stane 100 €, posamezna knjiga pa je 20 €.



Kontakt: jutri2052@gmail.com


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več