MEHKO KOT BRITEV

-

 

 

 


 

"Mehko kot britev" – roman, ki odpira vrata v zamolčano preteklost

Pred nekaj leti sem prisluhnila zgodbi, ki me je globoko pretresla. Objavila sem jo sicer v peti knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, a mi kljub temu ni dala miru.

 V njej je bilo preveč neizgovorjenega, preveč bolečine, ki je ostala zakopana pod plastmi sramu, strahu in molka.

»Koliko veš o prostituciji za elite v 60 in 70 letih?« me je vprašala sogovornica.

 »Bolj malo,« sem ji odgovorila.

Tako imenovane »spremljevalke« so zelo skrbno izbirali. Trenirali so jih na posebnih tečajih v želji, da bi ustrezale okusu tistih na vrhu: politikom, gospodarstvenikom, umetnikom in celo nekaterim iz cerkvenih vrst.

 V zameno so bile »spremljevalke« deležne nekaterih dobrin, na primer najlonk ali brezplačnega bivanja v študentskem domu.

Kot otrok socializma, rojena leta 1952, sem verjela, da je bila spolnost v takratni družbi tabu – za vse, ne le za tiste, ki so hodili v cerkev. Še manj sem si predstavljala, da so prav tisti, ki so nam pridigali o morali in enakosti, na skrivaj soustvarjali svet privilegijev in trgovine z ljudmi.

Roman "Mehko kot britev" se bere kot kriminalka, a v sebi nosi avtentične drobce iz pripovedi žensk, ki so bile predolgo tiho.

Knjiga ne govori le o usodi teh žensk, temveč tudi o neslutenem vplivu tistih, ki so zasedali pomembne položaje v takratni družbi.

Roman je na voljo pri avtorici, če ji pišete na mail: jutri2052@gmail.com.

Prejmete ga s posvetilom.

Kupite pa jo lahko v vseh knjigarnah in spletnih trgovinah.


Odnesite knjigo Mehko kot britev domov in sami odkrijte, kaj vse se je dogajalo za kulisami nekega časa, ki ga mnogi še danes romantično poveličujejo.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več