KOLIKO SE SPLOH POZNAMO?

-






''V Sloveniji so prenosi družinskih vzorcev pogosto povezani s spolnostjo, alkoholizmom in nasiljem. Če se travme zavedamo, lahko ustavimo krog prenosa.''

Takole se glasi podnaslov članka, ki ga prilagam. 

klikni na članek

ZAKAJ MI JE PADEL V OČI, BOSTE VPRAŠALI. 


Iz preprostega razloga, ker že leta in leta govorim prav o tem: o travmah, ki jih podedujemo! Zraven pa dodajam tisto, česar v tem članku niso povedali- vsaj do tam ne, kjer lahko preberemo brez naročnine: neprijetnostim, ki so v preteklosti zaznamovale našo družino, bi se LAHKO izognili, če bi jih poznali.

A jih največkrat ne!


Zakaj jih ne poznamo? Zato, ker o njih Slovenci molčimo. Ker se ne pogovarjamo! Lažje in bolj udobno nam je, če težave pometamo pod preprogo, kot da bi se z njimi soočali.

Redke so družine, ki teh travm ne bi imele.

Še redkejše so tiste, ki se o njih pogovarjajo.

Zase, za svojo osebno svobodo bi naredili največ, če bi prebrali eno od knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače. 

V njih je zbranih okoli 5000 različnih zgodb, in te zgodbe predstavljajo nekakšen ''vzorec'' tega, kar se znotraj slovenskih družin dogaja. Oziroma: kar se je v preteklosti dogajalo.

Tudi takrat, ko zbolimo, in obiščemo zdravnika, nam ta poskuša na podlagi anamneze pomagati do pravilne diagnoze; zato nas tudi sprašuje, kakšne vrste bolezni so doletele že naše prednike. Največkrat tega, žal, sploh ne vemo.

 

Skozi zgodbe mojih pripovedovalcev pa se lahko zelo hitro dokopljemo do svoje lastne družinske anamneze. Ker simptomi so bolj ali manj – podobni.

 

Zakaj je pregovor: jabolko ne pade daleč od drevesa'' največkrat citiran?
Prav zato, ker nehote ponavljamo napake prednikov, namesto da bi se potrudili, jih še pravočasno spoznali in se jim potem poskušali po najboljših močeh izogibati.

 

Vse štiri knjige stanejo manj (8o €) kot en obisk pri terapevtu, ,ki vam bo na koncu prve ure povedal resnico, do katere se lahko prikopljete sami.

Šele potem, ko vemo, kaj nas boli, lahko to zdravimo.

In teh vzorcev in travm, ki nam grenijo življenje, je prav zaradi nezmožnosti pogovarjanja znotraj družine iz dneva v dan več- ne manj.

 

 

 

 

 

 

 


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več