KAJ JE RES IN KAJ NI?

 

To, kar piše v kazalu iz prve knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, je samo povzetek zgodb, ki bi jih morali danes pod nujno poznati. Namreč: zgodovina se, sicer v različnih oblikah, kar naprej ponavlja. 
Kakor hitro pa poznamo ''osnovne vzorce'' tega ponavljanja, smo bolje pripravljeni, da nas prvi, ki pride mimo, ne pelje žejne čez vodo.

BESEDA, DVE O TEM, KAJ JE RES IN KAJ NI.

Ljudje in naš odnos do neznanega, se skozi stoletja ni dosti spreminjal. Namesto da bi iskali resnico, smo izbirali lažje poti do cilja.

 V drugi polovici 17. stoletja, so bili, na primer, v iskanju krivca pripravljeni storiti marsikaj in čarovnice so bile kar pripravna tarča.

Čarovniški procesi so potekali podobno kot drugje po srednji Evropi. Po obtožbi so osumljeno priprli in zaslišal jo je posebej usposobljeni krvni sodnik. Ker vsa deželna sodišča niso imela potrebnih pristojnosti, je sodnik pogosto pripotoval iz drugih krajev in s seboj pripeljal še rablja in opremo za zasliševanje.

Vsi smo že slišali za tako imenovani čarovniški stol, ki je bil prekrit z bodicami in je na njem praktično vsak priznal, kar so mu zasliševalci položili na jezik. Po urah mučenja so žrtve izdihnile od izčrpanosti, sodniki pa so mirno zapisali, da jih je vzel hudič.

Slovenske čarovnice so na takšnih zaslišanjih priznale, da so letale na metlah in kozlih ter se parile s hudičem na skrivnih mestih. Največ čarovniških shodov je bilo na Kleku, Slivnici in Pohorju, ob Cerkniškem jezeru. Verjetno zato, ker je s svojim skrivnostnim presihanjem burilo domišljijo in ustvarjalo pogoje za verovanja v obstoj čarovnic.

Žal se je dogajalo, da so med različnimi čarovniškimi procesi ženske same ovajale druga drugo. Kar je bilo po eni strani logično: vsaka je poznala kakšno, ki ji je bila trn v peti.

Je pa zanimivo, da sodni postopki niso bili poceni. Obstajal je zelo natančen cenik, v katerem je bilo zapisano vse, od puljenja dlak in nohtov do rezanja udov in končnega davljenja in celo sodnikovega kosila na dan usmrtitve. Posebej hude grešnike so na morišče pospremili ob ščipanju z razbeljenimi kleščami in jih žive sežgali na grmadi.

Danes smo ob takšnem praznoverju in še posebej izkazani človeški krutosti zgroženi, a preprosti ljudje še vedno verjamejo v copranje in hudiča. Le oblike tega verovanja so precej posodobljene, rečeno po domače: od 17. stoletja pa do danes se je menjal zgolj celofan.

*

O vražah veliko pišem tudi v zbirki knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače, v prvi pa ji posvečam celo poglavje.

Nekaj zgodb:

Helena (1940): »Ko sem bila otrok, sem staknila nadležne bradavice. Ob zadnjem krajcu me je mama prijela za roko, šli sva na prosto in gledali vanj ter govorili: 'Kar gledam, naj raste, kar tipam, naj odpade.' Potem jih je mama namazala še z bradavičnikom (krvavim mlečkom) in vem, da so že v nekaj dneh izginile. Ječmen, ki se je naredil na očesu, je babica kar požela.«

Cvetka (1930): »Pri nas smo bili zmeraj na tesnem z denarjem, le pri pravi kavi nismo šparali. Le takrat, ko je bila katera noseča, je ni pila. Nekdo je dejal, da se lahko otroku naredijo po telesu rjave lise. Prav tako nosečnice niso kropile mrliča, ker bi se lahko otrok nalezel mrtvečeve bolezni. Tudi plenic nismo sušile na vetru, da otroka niso mučili vetrovi.«

Ivan (1921): »V Žireh je živel Matic, ki je bil daleč naokoli znan po tem, da je lovil kače. Pravili so, da je kače panau (uročil). Ko je kakšno srečal, ji je rekel, počakaj in ga je počakala. Nekoč je razvezal ruzak v gostilni, da so se kače razlezle po mizi. Ljudje so se v strahu razbežali, on pa je kačam ukazal, naj bodo pri miru in so ga ubogale. Ulovljene kače je pošiljal na Dunaj, kjer so jim jemali strup. Matic je bil zelo znan zdravilec živine. Z živalmi se je pogovarjal in menda mu je vsaka krava sama povedala, kaj je z njo narobe.«

Simona (1952): »Ko je bila babica že stara in bolehna, jo je mama vzela k sebi. Imela je smrten strah pred fotografiranjem. Trdila je, da ji nadnaravne sile v trenutku, ko posveti lučka, poskušajo vzeti dušo. Prav tako ni dovolila, da bi imeli v spalnici ogledalo. Po njenem prepričanju so se v njem skrivali obrazi vseh tistih, ki so se kadar koli pogledali vanj. Verjela je tudi, da bodoča nevesta ne sme videti ženina teden dni pred poroko. Če se slučajno srečata, to prinaša nesrečo. Mrtve so včasih nosili iz hiš z nogami, obrnjenimi naprej, da se duša preminulega ne bi mogla vračati in prevzeti kakšnega od še živečih članov družine. Ob času smrti bližnjega je tudi ustavila uro.«

 

*

S pojavom mrežnega marketinga so nekateri posamezniki spoznali, da lahko z nategovanjem naivnih množic ogromno zaslužijo. Svetovna prodaja podjetij neposredne prodaje dosega danes nad 110 milijard dolarjev. Od leta 1988 se je povečala za 227 %, v Evropi pa v zadnjih petih letih, od 2003 do 2007, za 41,5 %. Andraž Jeras je leta 2009 napisal diplomsko delo z naslovom ''Mrežni marketing ali goljufije potrošnikov''. Zanimivo branje! https://core.ac.uk/download/pdf/67536966.pdf

Bralci se bodo spomnili na nekatere t. i. ''verige'', s katerimi so iznajdljivi goljufi krepko ogoljufali številne naivneže po svetu in, žal, tudi pri nas.

V ta mrežni marketing sodijo tudi številne t. i. ''duhovne knjige'' tipa ''Kurja juhica za dušo''. Naklada le-teh je šla v milijone. Uspešna prodaja te literature je sprožila kar nekaj verižnih reakcij tudi pri nas.

Pred približno 30 leti, ko je zbolel moj sin, so se tudi na naših knjižnih policah začele pojavljati knjige tujih in domačih avtorjev v stilu ''Kako sem ozdravil raka''. Človek, ki v najtežjih trenutkih življenja išče slamice, da bi se jih oprijel, kupuje tudi tovrstno literaturo. Dobra znanka mi je v času, ko nisem vedela, kje se me glava drži, prinesla takšno knjigo. Bila je polna sugestij o tem, kako že pozitivne misli ozdravijo najbolj zločeste tumorje, da o zdravilni glini in oblogah iz nekaterih zeliščnih pripravkov ne govorim. Na srečo sem naletela na zdravnika, ki mi je sicer povedal veliko zgodb o ''starih časih'', pojasnil tudi kup ''resnic'' o rakih in tumorjih. Za ''čudežno'' ozdravljenega raka, opisanega v dotični knjigi pa je dejal, da bi bil ozdravljen tudi brez coprnij, ker ni bil maligen.

Nekaj let kasneje so tudi zasebne turistične agencije množično vodile težko bolne bolnike v Brazilijo, kjer je živela zdravilka, ki je ''operirala'' ne da bi se s skalpelom dotaknila bolnikovega telesa. O tej Braziliji mi je pripovedoval dokaj strašljive in neverjetne zgodbe fotograf, ki ga, žal, ni več med živimi.

 

*
Se še spomnite čudežnih čistil Diamond? Lahko si jih pil in se z njimi odžejal, lahko pa si odstranil tudi najbolj trdovratno umazanijo. Nekoč sem se pridružila dvema, ki sta Diamond tržila. Zbor je bil v hotelu Union. Toliko naivnih norcev na kupu nisem videla ne prej ne pozneje.

*

S pojavom družabnih omrežij je ''nategovanja'' še veliko več, kot ga je bilo kdaj koli prej v zgodovini. Čisto trezni in povsem običajni posamezniki so nasedali obljubam o ogromni količini denarja, ki jih čaka v neki južnoafriški banki. Ves svet – z Evropo vred- je po letu 2014, ko so se pričele invazije ilegalnih migrantov, je nasedal na ''resnico'', da je v mešanju različnih kultur skrita svetla prihodnost.

*
Vmes se je dogajalo še marsikaj, a vrh vseh teh norosti, ki so nekakšni stranski produkti ''mrežnega marketinga'', so postale tudi zarote. Najhujša je bila ''covid-zarota'', ki je tudi v slovenski prostor prinesla nemalo gorja in nepopravljivih posledic, ki so botrovale zaslepljenosti.

Prej, preden so covid zarote izginile iz našega spomina, so se že ustvarile- in to čez noč- vremenske zarote. Nikogar ne bom prepričevala, naj jim ne verjame, prosim le, da osebe, ki jih širijo, oziroma, na katere se sklicujejo, preverijo v Googlu. Največkrat- razen na družabnih omrežjih- sploh ne obstajajo.

*
Seveda pa obstaja tudi politični marketing. Recimo ''trideset dni do specialista'' in druge laži in pol laži, ki so narejene točno po meri povprečnega volivca. Politični marketing pogosto deluje na človeka kot droga. Ko učinek le-te mine, in se volivec ''prebudi'', je največkrat že prepozno, da bi kar koli ukrepali.

Politični marketing je postal že prava znanost, v kateri so ključni politiki največkrat le statisti tistim, ki v ozadju držijo v rokah škarje in platno. Eden najbolj uspešnih podvigov slovenskega političnega marketinga so t. i. ''novi obrazi''. Zato danes pod vplivom '0'politične droge'' obilo plešemo, namesto da bi živeli človeka spodobno življenje.

*

Posebno področje so tudi reklame. Koliko negativne kritike in celo norčevanja je deležna gospa Kosmina, ki po različnih medijih trži svoje izdelke. A dobiček, ki ga pri tem kuje, ni sorazmeren s kritikami. Rečeno po domače: ljudje kupujejo njene izdelke ''za vsak slučaj'', kaj pa, če ima ženska prav?

Več denarja, če proizvajalci česarkoli namenjajo nekemu produktu ali tudi človeku, bolj to lahko tržijo, več kupcev najdejo. Več denarja se steče v njihove žepe.

*
Že nekoč so rekli, da svet poganja seks, dobra reklama in denar.

Danes ni dosti drugače. A če lahko dodam, bi dodala še strah. Tudi strah je zelo močan faktor, ki ga tisti, ki imajo v rokah vse niti, včasih dodajajo po kapljicah, včasih z zajemalko.