ko smo bili še revni

 Ena zgodba iz 80. let prejšnjega stoletja

Ja, Milena, včasih je bilo res tako, da je na prvi šolski dan učiteljica hodila po razredu in enega za drugim spraševala otroke, če so bili na morju.

Bila sem samohranilka. Vsako leto sem dala otroka v kolonijo, ker je bilo cenejše, kot če bi šli vsi skupaj . Vedno isti termin, vedno v Savudrijo. Ko je bil starejši sin star 14 let je šel v neko  Mednarodno brigado, mlajši tja ni mogel, ni pa hotel sam v Savudrijo.

Tako je ostal doma in s sosedovimi otroki ves avgust okopaval zelje.

Nekaj dni pred začetkom šole pa v jok.

»Kaj bom rekel učiteljici, ko me bo vprašala, kje smo bili na morju? Ne upam si ji povedati, da sem okopaval zelje.«

Pa je to delo rad opravljal, saj si je z žepnino lahko kupil smučarsko opremo iz druge roke.

Nisem vedela, kaj naj storim. Pa stopim do brata in ga prosim, če mi posodi šotor. O, kako je bil otrok vesel, ko sva zložila vse potrebno v bolho in se odpeljala v Fieso!

Bil je že mrak, ko smo prispeli. Na hitro postavimo šotor, tako ''strokovno'', da smo se zjutraj zbudili v na pol podrtem šotoru. Jedli smo ribe, pašteto, domačo marmelado, ker smo se bali, da nam zmanjka denarja za plačilo kampiranja.

Po treh dneh smo se od morja poslovili, vsi veseli, ker nam je ostalo nekaj denarja. Kupila sem kar pol lubenice in kilogram breskev. Zaradi tega zapravljanja mi ni ostalo dovolj za cestnino.

 Zavila sem na staro cesto, otroka pa, ko sta videla reklamo za Postojnsko jamo, sta vsa vesela vzklikala v jamo gremo, v jamo gremo, saj sem jima že par let obljubljala, da jih peljem tja. Nisem si upala povedati, zakaj smo peljali mimo. Doma sem morala kupiti kruh in mleko.

Prvi šolski dan. Mlajši sin je ponosno povedal, da je bil na morju, ni pa se ''mogel'' spomniti koliko dni.

Danes je, hvala Bogu, dovolj premožen, da lahko pluje po morju, kolikor si želi, njegove hčerke pa ne vedo, kako hudo si je nekoč, ko smo bili revni in je bil še otrok, želel biti takšen, kot drugi sošolci.

Ta je bila OBJAVLJENA med komentarji 

na https://www.domovina.je/morje-je-precenjeno/

Sama se spominjam počitnic, bilo mi je 9 let, ko sem čepela med rantami na kozolcu. Eno nogo si dal čez ranto in noge prekrižal in tako kar udobno sedel. Opazovala sem dežne kaplje, kako so se prelivale ena v drugo in kapljale od strehe. 

Bilo mi je neskončno všeč. V prvem prostem spisu jeseni, ko smo morali opisati počitniška doživetja, sem opisala prav te kapljice na tisti deževen poletni dan. 

Očitno sem bila edina pod soncem, ki so ji bile takšne reči všeč, ali pa nisem znala pri 9 letih tega dobro opisati. Za ta spis nisem dobila samo grde rdeče enice, ampak še velik rdeč križ čez celotno pisanje. 

Dolgo tega nisem mogla pozabiti. Rahel poletni dež in kapljice, ki se prelivajo ena v drugo, imam še vedno rada. 

Hm, kakšne so prave počitnice? Nimam pojma, pred 60. leti so bile najboljše te, ki sem jih opisala.