ko smo bili še revni

-

 Ena zgodba iz 80. let prejšnjega stoletja



Ja, Milena, včasih je bilo res tako, da je na prvi šolski dan učiteljica hodila po razredu in enega za drugim spraševala otroke, če so bili na morju.

Bila sem samohranilka. Vsako leto sem dala otroka v kolonijo, ker je bilo cenejše, kot če bi šli vsi skupaj . Vedno isti termin, vedno v Savudrijo. Ko je bil starejši sin star 14 let je šel v neko  Mednarodno brigado, mlajši tja ni mogel, ni pa hotel sam v Savudrijo.

Tako je ostal doma in s sosedovimi otroki ves avgust okopaval zelje.

Nekaj dni pred začetkom šole pa v jok.

»Kaj bom rekel učiteljici, ko me bo vprašala, kje smo bili na morju? Ne upam si ji povedati, da sem okopaval zelje.«

Pa je to delo rad opravljal, saj si je z žepnino lahko kupil smučarsko opremo iz druge roke.

Nisem vedela, kaj naj storim. Pa stopim do brata in ga prosim, če mi posodi šotor. O, kako je bil otrok vesel, ko sva zložila vse potrebno v bolho in se odpeljala v Fieso!

Bil je že mrak, ko smo prispeli. Na hitro postavimo šotor, tako ''strokovno'', da smo se zjutraj zbudili v na pol podrtem šotoru. Jedli smo ribe, pašteto, domačo marmelado, ker smo se bali, da nam zmanjka denarja za plačilo kampiranja.

Po treh dneh smo se od morja poslovili, vsi veseli, ker nam je ostalo nekaj denarja. Kupila sem kar pol lubenice in kilogram breskev. Zaradi tega zapravljanja mi ni ostalo dovolj za cestnino.

 Zavila sem na staro cesto, otroka pa, ko sta videla reklamo za Postojnsko jamo, sta vsa vesela vzklikala v jamo gremo, v jamo gremo, saj sem jima že par let obljubljala, da jih peljem tja. Nisem si upala povedati, zakaj smo peljali mimo. Doma sem morala kupiti kruh in mleko.

Prvi šolski dan. Mlajši sin je ponosno povedal, da je bil na morju, ni pa se ''mogel'' spomniti koliko dni.

Danes je, hvala Bogu, dovolj premožen, da lahko pluje po morju, kolikor si želi, njegove hčerke pa ne vedo, kako hudo si je nekoč, ko smo bili revni in je bil še otrok, želel biti takšen, kot drugi sošolci.



Ta je bila OBJAVLJENA med komentarji 

na https://www.domovina.je/morje-je-precenjeno/


Sama se spominjam počitnic, bilo mi je 9 let, ko sem čepela med rantami na kozolcu. Eno nogo si dal čez ranto in noge prekrižal in tako kar udobno sedel. Opazovala sem dežne kaplje, kako so se prelivale ena v drugo in kapljale od strehe. 

Bilo mi je neskončno všeč. V prvem prostem spisu jeseni, ko smo morali opisati počitniška doživetja, sem opisala prav te kapljice na tisti deževen poletni dan. 

Očitno sem bila edina pod soncem, ki so ji bile takšne reči všeč, ali pa nisem znala pri 9 letih tega dobro opisati. Za ta spis nisem dobila samo grde rdeče enice, ampak še velik rdeč križ čez celotno pisanje. 

Dolgo tega nisem mogla pozabiti. Rahel poletni dež in kapljice, ki se prelivajo ena v drugo, imam še vedno rada. 

Hm, kakšne so prave počitnice? Nimam pojma, pred 60. leti so bile najboljše te, ki sem jih opisala.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več