kako smo nekoč pisali govore

-

 


Otmar:

«Danes malokdo ve, da smo imeli včasih govore na zalogo. Prebiralo se jih je na različnih pogrebih ali obletnicah. Zamenjali smo le imena, vse ostalo je ostalo isto. Predsednik ZB, Vinko je tri ali štiri osnutke hranil v svoji pisarni, člani krajevnih organizacij smo točno vedeli, da se dobijo pri njem.

Govori so bili veličastni, zelo borbeni in udarni. Zmeraj so privabili solze v oči, tudi junaško srce je začelo hitreje biti.

Namesto imena in priimka so bile pikice, potem pa je sledilo:''Skopa belokranjska zemlja, ki ni dala dovolj kruha…To je pasalo v govor kot ata na mamo. ''Čut za pravično družbo'' prav tako.'' ''Odpor proti okupatorju'' -  enako. Namesto imena brigade, v  kateri se je pokojnik boril, so bile pikice. Potem je sledilo, da se je ''pokojnik vključil v obnovo domovine''. Na koncu smo s povzdignjenim glasom, ki je rahlo trepetal od ganotja, poudarili, da ga ''ne bomo nikoli pozabili'' in ''slava njegovemu spominu''.

Vse bi štimalo, da pogrebci niso nekoč malo preveč popili.

Predsednik ZB je iz govora, ki ga je prebiral pred mesecem, pozabil poradirati s svinčnikom napisanega imena. Zato je začel: "Dragi Tone!"

"Ni Tone! Jože je!"so ga šepetaje popravljali kameradi in ga dregali s komolci.

Predsednik se je nekaj časa lovil, a ker mu je alkohol zameglil možgane, se mu je v glavi vse pomešalo.

Potem pa je revsnil:"Saj je vseglih, je Tone ali Jože! Naš je!«

fotka najdena tukaj

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

SODOMA IN GOMORA

-
Slika
  Ravno sem lupila česen, s katerim sem želela izboljšati omako iz gosjih jetrc, ko se prikaže na vratih Lot in mi reče:«Preljuba Sara, oditi bo treba. Zbežati pravzaprav. Ponoči bo Bog spremenil Sodomo in Gomoro v prah in pepel.« Malo je manjkalo pa bi se urezala v palec. Nož, ki sem ga držala v roki, je imel skrhano rezilo, za kar je kriv Lot, ki je najbolj nepraktičen moški pod soncem,ampak tisti trenutek to ni bilo pomembno. Ozrla sem se čez ramo in jezno zmajala z glavo. »Kakšne neumnosti pa spet klatiš?« sem ga ustavila sredi besede. Obe dekli, ki sta mi občasno pomagali pri hišnih opravilih, sta bili odsotni, zato sem lahko bila predrzna. Lot v dolgi zeleni halji, ki jo je imel kot običajno prepasano z usnjenim pasom, se je negotovo popraskal po dolgi beli bradi. »Že sinoči je bilo v templju sila vroče. Saj sama veš, kakšen je Izak, tokrat se je ta norec zapletel v prepir z Najvišjim. Bral mu je levite in mu očital, da ni prav, ker namerava v obeh grešnih mestih uničiti
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več