kako se je po drugi sv. vojni gradilo

 prejšnje dni sem ponovno obilo brskala po starih zapiskih. Tudi knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače (1.del) sem še enkrat prebrala. ob tem sem se spominjala svojih pripovedovalcev. Nikogar ni več med živimi. Pa tako radi smo pokramljali!

Skratka, pisala sem daljši članek o zidavi hiš po drugi svetovni vojni.

Srce me boli, ker so zgodbe o tem času porinjene v ozadje kot nepomembne.

Pa niso nepomembne, še zdaleč ne, bolj bi držalo, če bi rekli, da niso bile v skladu ''s takratnimi smernicami''.

Nekaj utrinkov, zapisanih po pripovedovanju takratnih graditeljev:

*

Marija iz Žirov pripoveduje: "Pred poroko sem vsako prosto minuto klekljala, da sem zaslužila kakšen dinar za balo. Ko sem se poročila, sva se z možem takoj dogovorila, da bova šla čim prej na svoje. Takoj prvo leto sva vsak dan hodila k vodi nabirat kamenje. Na parcelo sva ga vozila s karjolo. Konja je bilo treba plačati, če ne drugače, pa z delom. Ko sva dobila načrt za hišo, so se nekateri čudili, zakaj bo dnevna soba tako majhna. Pa sem jim rekla, da ne bo kaj postavit noter …

Otroka sem posadila v voziček in že navsezgodaj sem na parceli delala malto, popoldne pa sem jo s škripcem gor vlekla … Otroka sem posadila v travo: bosta že počakala do kosila, sem si rekla, ker me je delo priganjalo. Moutarko sva sama zbila iz žvarcev. V Žireh je bila samo ena trgovina – železnina, robo so imeli ali pa ne. Tri in pet let starima punčkama sem zabičala, naj bosta pridni, peš odhitela do trgovine, pet ur stala v vrsti za material, da le nismo ostali brez. Ceraharje je bilo težko dobiti, enkrat je prišel eden, pa so ga zidarji spodili, ker je samo žlampal. Zidarji, ki so delali po urah, so bili malo cenejši kot uradni.

Svet so mi šenkali domači. Zmeraj so mi ga naprej metali (očitali). Z možem sva bila mlada, ampak kar naprej zmatrana. Hrane ni bilo dovolj, za malico je mož v fabriko nosil projo in kruh. Žvečila sva kislico. Meso sem kupila samo za delavce. Spominjam se, da jih nekoč ni bilo. V loncu se je kuhalo meso, jaz pa sem se usedla in zajokala, ker sem vedela, da ga bomo morali pojesti sami. Tako se mi je zdelo škoda denarja, da si priboljškov nisem upala privoščiti.

Spominjam se, da so za novo leto delavci v Alpini dobili par čevljev. Jih bova dala kar tistemu, kjer bova rošt kupila, je dejal mož, čeprav bi jih iz srca rad sam nosil, ker je imel svoje že vse pošvedrane.

En kohar, peč in ena žarnica, to je bilo vse, kar sva kupila, ko sva se vselila. Spalnica je bila še iz časov, ko sem vkup spravljala balo. Kopalnice ni bilo, še v sanjah si nisva predstavljala, da jo bova kdaj imela! A sva se ugriznila v jezik! Že čez dvanajst let sva kupila rabljeno banjo in z njo v hiši sem se počutila kot kraljica.

Mož je moral za dva meseca na orožne vaje ravno v času, ko smo postavljali streho. Hčerka mi je jokala v naročju, mene pa je bilo strah. Ampak sem se kar znašla, moram reči. Najhuje se mi je zdelo, ker takrat oženjenih niso jemali v službo, ker so trdili, da je dolžnost dedca, da ženo redi (vzdržuje). Jemali so samo mlade in samske, da so šle najprej v brigado.«

*

Zemljišča so bila draga. Leta 1949 je tisoč metrov velika parcela stala petdeset tisoč dinarjev. Plača pa je bila okoli tri tisoč dinarjev. Če je bila parcela večja od tisoč kvadratnih metrov, so lastniki izgubili pravico do otroških dokladov, kar se je vsem zdelo krivično, saj jih je še dodatno udarilo po že tako plitkem žepu.

Graditelji so med seboj tekmovali, kdo bo prej zgradil do prve plate, zato so tudi sobote in nedelje prebili na parceli, in to z zavihanimi rokavi. Zidovi do prve plošče so bili največkrat le poštancani

Kvalificirani zidarji so na uro zaslužili 130 din, največ od tega zneska je pobrala država. Popoldanci, ki so se priučili zidarskemu delu, so zahtevali le trideset dinarjev, davka niso plačevali.

*

V šestdesetih letih so po nalogu države uvedli posebne Stanovanjske sklade, v katere je vsak delavec prispeval od tri do šest odstotkov plače, odvisno od podjetja, v katerem je delal. Večino tega denarja je šlo za blokovsko gradnjo, tisti, ki so kupovali stanovanja, so dobili posojilo, ki pa je imelo znatno nižjo obrestno mero kot bančna posojila.

Graditelji so na blokovske pogosto gledali zviška, tudi z jezo. Zdelo se jim je krivično, da so tako zlahka prišli do stanovanja. Blokovski pa so imeli graditelje za bedake, ker so se – po njihovem- tja v tri dni matrali, namesto da bi uživali.

*

Zanimive so bile tudi politične ideje, s katerimi so hranili delavstvo.

Znana je zgodba delavke, ki je prejela za svojo marljivost v Alpini nagrado, vodilni pa so jo prav prijazno pregovarjali, naj jo prostovoljno izroči v stanovanjski sklad za dobrobit vseh delavcev. Ker tega ni naredila, so ji začeli nagajati.

Alpinski delavci so se neštetokrat odpovedali dobičkom v dobri veri, da se žrtvujejo za blaginjo svoje tovarne. Na podoben način – z odpovedovanjem – so si uredili tudi počitniški dom v Zlatorogu pri Umagu.

Podobnih zgodb, ki so se dogajale, ko je bilo še vse naše, je še nič koliko. Vse po vrsti so bile boleče in polne odkritega norčevanja iz preprostega človeka, ki je zaupal sistemu in ideji, s katero so mu prali možgane.

PS

Na fotki je naša hiš, vselili smo se leta 80. V takšni, komaj kaj izdelani, smo živeli vrsto let, preden smo zbrali denar za fasado. Zanimivo pa je, da so na oknih zavese, ki sem jih dobila za ''vselitveno'' darilo....Nisem jih dolgo prenašala. Firniki mi že od nekdaj gredo na živce....😂