Ženske, ki so bile nekaj posebnega

-

 


*

 Zofi, letnik 1935.

Zaradi vojne je bila prikrajšana za osnovnošolsko izobraževanje, tako da se je takrat, ko se je poročila, znala komaj podpisati. Poleg šihta, skrbi za manjšo kmetijo, poleg skrbi za šest otrok, je skupaj z njimi osvajala tudi šolska znanja. Najstarejši sin jo je ves čas spodbujal, naj si pridobi tudi formalno izobrazbo, a kaj, ko je bila ''delavska univerza'' oddaljena več kot 40 km!

Toliko časa je vplival na očeta, ki je bil sicer dober kot kruh, a prepričan, da je ženska primerna le za v kuhinjo, da je ženi končno dovolil opravljati šoferski izpit.

Ko je bil najstarejši tik pred diplomo na fakulteti, je ona maturirala. Skupaj s četrtim sinom, ki mu je v šoli šlo mičkeno slabše, se je vpisala na isto fakulteto kot on. Zaradi štirinajst mesecev, ki jih je sin zapravil v JLA, je z odliko diplomirala pred njim!

Ob tem je treba povedati, da je čisto normalno hodila na šiht (imela je zelo težko delo), tudi domača opravila niso trpela, ker tega ne bi dovolil njen mož.

Pokojnino je dočakala kot čisto navadna ''nepismena'' delavka.

Razlog: spet njen Najdražji, ki ni prenesel misli, da bi javnost tudi uradno izvedela, da je žena bolj pametna od njega!

Za bližnje pa je bila - kljub temu - kraljica z življenjsko krono na glavi, ki ji je ni mogel nihče odvzeti!

*

Vika.

Letnik 1931. Tudi njene sanje je zmaličila vojna. Leta 1948 se je poročila s prvim, ki ji je bil kolikor toliko pri srcu. Izbire ni imela veliko, saj je vojna zdesetkala moško populacijo.

Bila je presrečna, ko je dobila šiht!

Trije otroci so se rodili v treh zaporednih letih, z možem sta zidala hišo, pomagala njegovim staršem na kmetiji, ob večerih, ko so otroci zaspali, pa je pletla. Na ta način si je prislužila dovolj denarja za ''gredenco'' za v kuhinjo.

Potem se je poročila še njena sestra. Poleg svojih obveznosti je pazila še za dva sestrina otroka, ki sta pri njej našla svoj drugi dom.

Pozneje je postala aktivna pri Rdečem križu in pri gasilcih. Zašila je precej kostumov za vaško gledališko skupino.

Nikoli ni jamrala, za ''jamranje'' je bil pri hiši zadolžen njen mož. In jamral je res obilo.

 *

Sonji (1959) so odrezali nogo tik pod kolenom, ko je bila stara triindvajset let. Nesreča se je zgodila na delovnem mestu, a ker so bili takrat drugačni časi, ni dobila nobene odškodnine. A to je druga plat zgodbe, sicer zelo sramotna, zato o njej kdaj drugič.

Fant, s katerim se je nameravala poročiti, jo je na prigovarjanje domačih pustil, morala si je najti tudi drugo zaposlitev. Medtem ko je bila na daljši bolniški je, na srečo, naredila dopisno administrativno šolo.

Imela je že skoraj petdeset let, v istem letu je izgubila mamo in sestro, ko je sama pri sebi spoznala, da noče biti več sama. Nečakinja jo je prijavila na portal ona.on-com z obljubo, da bo- če bog da- na njej našla svojo srečo.

Šla je na veliko zmenkov. Vsi so se, žal, končali tisti trenutek, ko je princu, s katerim se je srečala, povedala, da ima leseno nogo. No, resnici na ljubo: če ji kakšen ni bil všeč, ga je s to ''lesenjačo'' zelo namerno odgnala kar sama.

Potem pa se je- kot po čudežu- našel nekdo, ki se ni oziral na njeno izzivanje. Že na prvem zmenku sta se pogovarjala ure in ure. Četudi je ves čas ''ropotala'' z leseno nogo, ga ni odgnala!

Po približno osmih mesecih ji je predlagal, da se poročita. Da ima dovolj teh zmenkov po lokalih! Pa sta se res!

Leseno nogo je kasneje zamenjala s sodobnejšo, manj opazno! A ne boste verjeli! Lesena ji krasi komodo v spalnici in vsakič, ko jo pogleda, se zave, da bi bila verjetno še zmeraj samska, če ne bi s takšnim veseljem strašila moških z njo!

 


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več