Ženske, ki so bile nekaj posebnega

 

*

 Zofi, letnik 1935.

Zaradi vojne je bila prikrajšana za osnovnošolsko izobraževanje, tako da se je takrat, ko se je poročila, znala komaj podpisati. Poleg šihta, skrbi za manjšo kmetijo, poleg skrbi za šest otrok, je skupaj z njimi osvajala tudi šolska znanja. Najstarejši sin jo je ves čas spodbujal, naj si pridobi tudi formalno izobrazbo, a kaj, ko je bila ''delavska univerza'' oddaljena več kot 40 km!

Toliko časa je vplival na očeta, ki je bil sicer dober kot kruh, a prepričan, da je ženska primerna le za v kuhinjo, da je ženi končno dovolil opravljati šoferski izpit.

Ko je bil najstarejši tik pred diplomo na fakulteti, je ona maturirala. Skupaj s četrtim sinom, ki mu je v šoli šlo mičkeno slabše, se je vpisala na isto fakulteto kot on. Zaradi štirinajst mesecev, ki jih je sin zapravil v JLA, je z odliko diplomirala pred njim!

Ob tem je treba povedati, da je čisto normalno hodila na šiht (imela je zelo težko delo), tudi domača opravila niso trpela, ker tega ne bi dovolil njen mož.

Pokojnino je dočakala kot čisto navadna ''nepismena'' delavka.

Razlog: spet njen Najdražji, ki ni prenesel misli, da bi javnost tudi uradno izvedela, da je žena bolj pametna od njega!

Za bližnje pa je bila - kljub temu - kraljica z življenjsko krono na glavi, ki ji je ni mogel nihče odvzeti!

*

Vika.

Letnik 1931. Tudi njene sanje je zmaličila vojna. Leta 1948 se je poročila s prvim, ki ji je bil kolikor toliko pri srcu. Izbire ni imela veliko, saj je vojna zdesetkala moško populacijo.

Bila je presrečna, ko je dobila šiht!

Trije otroci so se rodili v treh zaporednih letih, z možem sta zidala hišo, pomagala njegovim staršem na kmetiji, ob večerih, ko so otroci zaspali, pa je pletla. Na ta način si je prislužila dovolj denarja za ''gredenco'' za v kuhinjo.

Potem se je poročila še njena sestra. Poleg svojih obveznosti je pazila še za dva sestrina otroka, ki sta pri njej našla svoj drugi dom.

Pozneje je postala aktivna pri Rdečem križu in pri gasilcih. Zašila je precej kostumov za vaško gledališko skupino.

Nikoli ni jamrala, za ''jamranje'' je bil pri hiši zadolžen njen mož. In jamral je res obilo.

 *

Sonji (1959) so odrezali nogo tik pod kolenom, ko je bila stara triindvajset let. Nesreča se je zgodila na delovnem mestu, a ker so bili takrat drugačni časi, ni dobila nobene odškodnine. A to je druga plat zgodbe, sicer zelo sramotna, zato o njej kdaj drugič.

Fant, s katerim se je nameravala poročiti, jo je na prigovarjanje domačih pustil, morala si je najti tudi drugo zaposlitev. Medtem ko je bila na daljši bolniški je, na srečo, naredila dopisno administrativno šolo.

Imela je že skoraj petdeset let, v istem letu je izgubila mamo in sestro, ko je sama pri sebi spoznala, da noče biti več sama. Nečakinja jo je prijavila na portal ona.on-com z obljubo, da bo- če bog da- na njej našla svojo srečo.

Šla je na veliko zmenkov. Vsi so se, žal, končali tisti trenutek, ko je princu, s katerim se je srečala, povedala, da ima leseno nogo. No, resnici na ljubo: če ji kakšen ni bil všeč, ga je s to ''lesenjačo'' zelo namerno odgnala kar sama.

Potem pa se je- kot po čudežu- našel nekdo, ki se ni oziral na njeno izzivanje. Že na prvem zmenku sta se pogovarjala ure in ure. Četudi je ves čas ''ropotala'' z leseno nogo, ga ni odgnala!

Po približno osmih mesecih ji je predlagal, da se poročita. Da ima dovolj teh zmenkov po lokalih! Pa sta se res!

Leseno nogo je kasneje zamenjala s sodobnejšo, manj opazno! A ne boste verjeli! Lesena ji krasi komodo v spalnici in vsakič, ko jo pogleda, se zave, da bi bila verjetno še zmeraj samska, če ne bi s takšnim veseljem strašila moških z njo!