ANEKDOTA

-

 


Oto:«Hodil sem v drugi ali tretji razred osnovne šole, ko je v Suhorju gostovala gledališka skupina iz Ljubljane. Uprizorili pa so Prežihove Samorastnike. Ker starejše sestre in brat niso hoteli iti, je mama določila mene, da grem z njo. Z veseljem sem pristal, saj je bilo gledališče zame nekaj čisto novega.

 Dvorana je bila nabito polna. V prvih treh vrstah so sedeli bolj resni ljudje. Bolj, ko si pogledal proti zadnji strani, bolj so bili ljudje sproščeni.

Kmalu se je začela predstava. Nekaj časa je bil v dvorani popoln mir in tišina. Kmalu pa so se začeli pojavljati posamezni komentarji. Formirala se je skupina, ki se je čutila ''dolžno'', da komentirala dogajanje na odru. Iz minute v minuto so bili glasnejši.

V začetku jim Hudabivška Meta ni bila preveč zanimiva. Ko pa je z Ožbejem zanosila in je stari Karničnik preprečil poroko, so se komentatorji samodejno postavili na njeno stran. Ko jo je dal Karničnik mučiti, je razpoloženje v dvorani približalo vrelišču.

«Stari nehaj, ker te bom na gobec!«se je zadrl vidno razburjen možakar v zadnji klopi.

Ker se igralec na odru ni oziral nanj, je možakar vstal in se med preklinjanjem odpravil v ospredje.

«Usedi se nazaj pa mir daj!«se je zadrl nanj postaven možakar, verjetno predsednik krajevne skupnosti. Godrnjač ga je poslušal, a utihnil pa le ni.

Predstava se je nadaljevala, a komentatorji so sem in tja preglasili celo igralce.  Tudi sočutje do uboge Mete je psotajalo vedno močnejše.

«Samo se ti zajebavaj z nami! Prišel boš na svoj račun! Zdrave kože ne boš odnesel v Ljubljano!« Grožnje so se samo stopnjevale. Gledalci so se tako vživeli v igro, da so bili prepričani, da je vse, kar se dogaja na odru, tudi resnično.

Na koncu predstave so igralca, starega Karničnika, skozi zadnja vrata evakuirali in odpeljali proti Jugorju, kjer je, revež, počakal ostale prav tako nič krive igralce.

Sicer bi jih pošteno fasal od poštenih ljudi, kar si je menda tudi zaslužil.

Kaj se pa to pravi mučiti na odru ubogo Meto!«

 

 

 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več