PRODAJALCI SANJ

 Roko na srce: danes so pri ljudeh najbolj zaželeni prodajalci sanj.

Tisti, ki obljubljajo, da se bodo želje uresničile brez truda.

Tisti, ki ponujajo tabletke, ki v trenutku preženejo slabo voljo, bolečine v kolenu, slab zadah iz ust.

Kdo bi se trudil s hujšanjem, ko pa je na trgu neskončno število preparatov, ki obljubljajo čudeže in – vitko telo!

Trenutki, ko bodo začeli prodajati srečo tudi v Lidlu in Hoferju, niso daleč. Zakaj bi se trudili zanjo, če jo lahko kupimo?!

Kar nekaj slovenskih pregovorov ni več v modi.

Recimo: brez truda se še čevelj ne obuje.

Počasi se daleč pride.

Zakaj bi se obremenjevali z njima, ko pa nam prodajalci sreče dopovedujejo, da se vse da dobiti, če le odpremo denarnice?

Nihče več ne govori o dolžnostih, pomembne so le pravice.

Pravica do stanovanja, do službe, do zadovoljstva v partnerstvu, do pridnih otrok. Celo do orgazma.

»Milena, zakaj pišeš o težavah, ki jih imajo nekateri v življenju?« mi rečejo.

»Piši raje o sreči, pozabimo, da težki trenutki sploh obstajajo!«

Žal je tako, da 100 % srečnih zgodb enostavno - ni. Morda obstajajo tam, kjer se eden od obeh mičkeno laže sam sebi?

Po mojih izkušnjah so najbolj srečni tisti, ki so šli skozi določene preizkušnje, ki so jih utrdile, jim vlile moči.

O takšnih tudi pišem. Pravzaprav o tistih delčkih iz njihovega življenja, ko jim ni bilo lepo.

Trenutno pišem daljši esej o zidavi hiš po vojni. Danes, žal, večina vidi le lepe hiše obložene s cvetjem, redkokdo pa pomisli, kako in na kakšen način so te hiše rasle v času, ko so jih lastniki zidali sami ali ob pomoči sorodnikov in bližnjih.

Tista leta so bila prežeta z nečloveškim odpovedovanjem- tudi na račun otrok- s skromnostjo, pogosto tudi revščino.

Ljudje so se bali najemati kredite, ker so imeli slabe izkušnje izpred vojnih časov.

Celo njihovi potomci bolj malo vedo, kako se je živelo. Nekateri, žal, zato vneto ploskajo, ko nova oblast govori o še dodatnih obdavčitvah nepremičnin.

Ker pišem o teh težkih časih kar se da iskreno in iz prve roke, to zgolj pomeni, da želim ohraniti spomin na številne bitke prednikov, ki jih danes sploh ne poznamo.

Po svoje pa si tudi želim, da bi potomci teh povojnih generacij znali ceniti dediščino, ki jim je kar tako- brez truda- padla v naročje.

A to so bili drugačni časi, ko je bilo ''prodajalcev sanj'' še zelo zelo malo.

Ljudje so vedeli, da je treba zavihati rokave, da morajo za streho nad glavo in za srečo poskrbeti sami.

Včasih mi je hudo, ko vidim, kako se mi ti ''prodajalci sanj'' privoščljivo hahljajo, prepričani, da so s svojim ''strupom'' zastrupili vse, tudi tiste, ki so se jim sprva upirali.

A pozabljajo, da upanje, da bo nekoč drugače, v vsakem primeru preživi.

Če ne več kot toliko, pa vsaj za vzorec.

Susan Elizabeth Phillips, Victoria Holt, Colleen Hoover, Rachel Gibson, Jojo Moyes in številne druge, ki prodajajo sanje o srečnih ljubeznih, bodo še dolgo ostale kraljice vaših src.

Enako kot Esmeralde.

A sem in tja se bo našel kdo, ki ga bo zanimalo tudi resnično življenje, tisto, ki ponuja zgodbe, ki so bile zaradi tabuiziranih tem – skrite očem.

Takšni bodo potem vzeli v roke mojo trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače,

knjigo, ki opisuje izginule - Kje je otrok? (v Sloveniji jih je vsako leto najmanj 500),

Kuharske prismodarije, Piko na B. in številne druge, ki jih je napisalo življenje.

Tisto življenje, ki ga lahko otipamo in začutimo.