-

 

 



Drznem si reči, da je bila moja druga knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače PRVA, ki je v slovenskem prostoru omenjale ''rancale''.

Mimogrede: danes se rancale ponekod še zmeraj uporabljajo za neke specifične ''pasje zadeve''.

Koliko takšnih in podobnih strašljivih stvari je v ''zakladnici'' različnih spolnih praks iz preteklosti še neodkritih?
Upam, da podobnih bolj malo ali nič.

Je pa res, da so bile rancale najbolj razširjene po Kozjanskem. 

Zakaj?

Odkrila sem jih še po nekaterih drugih krajih- tam, kjer so jih pri obnovi stare hiše ohranili, ne da bi vedeli, čemu so rancale služile.

Omenja se jih tudi v POSNETEK

Tončka (1949)

 

»V hišo, v kateri smo živeli, so napeljali elektriko šele tam okoli leta 1960. Pravzaprav se je to zgodilo takrat, ko je prisegel John F. Kennedy. To vem zato, ker smo takoj zatem kupili tudi televizijo in je bil to eden prvih dogodkov, ki smo jih spremljali prek ekrana. Otroci smo se gnetli na peči, jedli krhlje, kartali in si nagajali. Včasih se nam je pridružil ded in nam pripovedoval zgodbe iz časov, ko je služil kot vojak na soški fronti. Redkokdaj se je reziral (bril), po sivi bradi se mu je zato obešala hrana, kajti ni bilo v njegovi navadi, da bi se po jedi umil. Vseeno smo ga imeli otroci radi, saj nas je na skrivaj, če mame ni bilo v bližini, zalagal tudi s smrekovimi bomboni.

Otroci smo se pogosto čudili, zakaj je bila mama do njega neprijazna. Včasih se nam je zdelo, da mu je krožnik kar od daleč vrgla na mizo. V soboto ga je prisilila, da je godrnjaje stopil pod tuš, a če si je hotel potem spet natakniti umazane cunje, je bil ogenj v strehi. Kadar je mislila, da je ne slišimo, mu je rekla grdavž, pokveka, pohabljen kozel.

Ded se ji je maščeval tako, da je pljuval po tleh. Bolj ko je bil izpljunek zelen, bolj sočno je pristal na tleh. Najraje takrat, ko je mama v soboto po vardevanju v hlevu na hitro in z muko pomila še hišo in prostorno vežo.

Bila sem tik pred maturo, ko je ded umrl. Na koncu je bil še bolj nemaren in siten in mama, ki je podpisala, da bo zanj skrbela do smrti, ni imela lahkega življenja.

Nekoč sva sedeli ob kavi in kar naenkrat je začela pripovedovati o babici, ki je umrla, ko sem bila še zelo majhna. Povedala mi je, da ji v zakonu ni bilo lahko, saj je bil ded ves čas na njej. Ni ji prizanašal niti tedaj, ko je bila po porodu. Zelo se ga je bala, če je le mogla, se je zvečer, ko sta šla spat, zatekla k otrokom, kjer se je počutila vsaj kolikor toliko varna. Potem je dodala še nekaj, kar me je čisto vrglo iz tira. Povedala mi je, da je imela lesena truga, ki je bila pritrjena na peči, čisto drugo funkcijo, kot sem mislila. Bila sem prepričana, da so – ker je bila površina peči zelo vroča – v njej previjali otroke, da se niso opekli.

'Ta truga se imenuje rancale. Kadar je bil ata, tvoj ded, pijan, je ukazal mami, da je legla vanjo, s sprednje strani sta bili izvrtani dve luknji, skozi katere je morala vtakniti nogi. Potem pa jo je s posebno vinto stisnil še z obeh strani, da se ni mogla premikati. Stopil je na klop, spustil hlače in mama je trpela in jokala včasih do zgodnjega jutra. Dokler ni omagal. Otroci smo čemeli pod pečjo, stiskali smo se drug k drugemu in si mašili ušesa.«




 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več