Upam, da podobnih bolj malo ali nič.
Tončka (1949)
»V hišo, v kateri smo živeli, so
napeljali elektriko šele tam okoli leta 1960. Pravzaprav se je to zgodilo
takrat, ko je prisegel John F. Kennedy. To vem zato, ker smo takoj zatem kupili
tudi televizijo in je bil to eden prvih dogodkov, ki smo jih spremljali prek
ekrana. Otroci smo se gnetli na peči, jedli krhlje, kartali in si nagajali.
Včasih se nam je pridružil ded in nam pripovedoval zgodbe iz časov, ko je
služil kot vojak na soški fronti. Redkokdaj se je reziral (bril), po sivi bradi se mu je zato obešala hrana, kajti ni
bilo v njegovi navadi, da bi se po jedi umil. Vseeno smo ga imeli otroci radi,
saj nas je na skrivaj, če mame ni bilo v bližini, zalagal tudi s smrekovimi
bomboni.
Otroci smo se pogosto čudili,
zakaj je bila mama do njega neprijazna. Včasih se nam je zdelo, da mu je
krožnik kar od daleč vrgla na mizo. V soboto ga je prisilila, da je godrnjaje
stopil pod tuš, a če si je hotel potem spet natakniti umazane cunje, je bil
ogenj v strehi. Kadar je mislila, da je ne slišimo, mu je rekla grdavž, pokveka, pohabljen kozel.
Ded se ji je maščeval tako, da je
pljuval po tleh. Bolj ko je bil izpljunek zelen, bolj sočno je pristal na tleh.
Najraje takrat, ko je mama v soboto po vardevanju
v hlevu na hitro in z muko pomila še hišo in prostorno vežo.
Bila sem tik pred maturo, ko je
ded umrl. Na koncu je bil še bolj nemaren in siten in mama, ki je podpisala, da
bo zanj skrbela do smrti, ni imela lahkega življenja.
Nekoč sva sedeli ob kavi in kar
naenkrat je začela pripovedovati o babici, ki je umrla, ko sem bila še zelo
majhna. Povedala mi je, da ji v zakonu ni bilo lahko, saj je bil ded ves čas na njej. Ni ji prizanašal niti tedaj, ko
je bila po porodu. Zelo se ga je bala, če je le mogla, se je zvečer, ko sta šla
spat, zatekla k otrokom, kjer se je počutila vsaj kolikor toliko varna. Potem
je dodala še nekaj, kar me je čisto vrglo iz tira. Povedala mi je, da je imela
lesena truga, ki je bila pritrjena na
peči, čisto drugo funkcijo, kot sem mislila. Bila sem prepričana, da so – ker
je bila površina peči zelo vroča – v njej previjali otroke, da se niso opekli.
'Ta truga se imenuje rancale.
Kadar je bil ata, tvoj ded, pijan, je ukazal mami, da je legla vanjo, s
sprednje strani sta bili izvrtani dve luknji, skozi katere je morala vtakniti
nogi. Potem pa jo je s posebno vinto
stisnil še z obeh strani, da se ni mogla premikati. Stopil je na klop, spustil
hlače in mama je trpela in jokala včasih do zgodnjega jutra. Dokler ni omagal.
Otroci smo čemeli pod pečjo, stiskali smo se drug k drugemu in si mašili
ušesa.«
Komentarji
Objavite komentar