Vesel Božič!

-




sveta noč blažena noč

V starih časih, pred Božičem, so imeli naši predniki navado, da so šli, ne glede na to, so bili liberalci ali klerikalci, pred prazniki k spovedi. 
Vedeli so, kako pomembno je, da si očistijo dušo vseh grehov, ki so se v dolgih mesecih nabirali in jih je bilo težko vlačiti s seboj. Noben priročnik ''Kako postati srečen'' nima tako pozitivnega učinka, kot jo je imela (morda jo še ima?)- spoved.

A nekateri grehi so bili težji, kot bi si tisti, ki jih je imel na vesti, želel. Ni jih mogel pustiti ne v spovednici ne pred oltarjem- ob molitvi.

Janko mi je pripovedoval, da je njegov oče kakšen dan pred Božičem za uro ali dve izginil v gozd. Tam je imel izbrano smreko, na katero je s pomočjo čevljarske drete navezoval večje ali manjše kamne, ki so predstavljali njegovo slabo vest. Domov se je vrnil dobre volje in nasmejan.

''Pa sem ga izpraznil, žakelj, končno bom lažje zadihal,'' je rekel sinu, ko sta se srečala med vrati v štalo.

Očetovo navado je vzel za svojo tudi Janko. Ko se je poročil in so se rodili štirje otroci, jim je dejal:''Vem, da je vsak med vami med letom ušpičil tudi kaj takšnega, kar se mi ne upa povedati. Vem pa tudi, da skrivnosti moreče obležijo na duši in jo stiskajo v svoj težki oklep. Izberite si vsak svoje drevo, odrešite svojo vest bremen, potem pa se vrnite domov, kjer bomo v kuhinji nekaj malega pojedli, preden bomo šli k polnočnici.''

Njegovi pravnuki imajo še danes navado, da s kamni, baloni in svinjskimi mehurji krasijo drevesa. Malo zaradi tradicije, malo pa zato, da olajšajo svojo dušo večjih in manjših bremen.
Tudi vam želim, da bi dočakali božični dan brez težkih skrivnosti, ki bi vam bremenile misli, srce in dušo.
Odložite jih na kakšno drevo, kajti ni lepšega, kot če lahko pričnemo nov dan ali novo leto z dragocenim mirom v prsih, veseli, da je slabo za nami, pa da se odpirajo vrata v leto, ki ga sicer še ne poznamo, a srčno upamo, da nam bo prineslo tudi kaj lepega, sončnega in nepozabnega! ❤️❤️❤️❤️❤️❤️❤️❤️❤️❤️❤️❤️❤️❤️❤️❤️❤️❤️
Vesel Božič in srečno, zdravo leto 2020 vam želim!
Milena

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več