Skrivnosti, ki ne bi več smele boleti

-

Včasih me vprašajo, če sem zadovoljna, ker sodijo knjige iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače med najbolj brane. 

  Odgovorim, da sem, a še bolj sem vesela, da sem tiste, ki so knjige prebrali ali mi prisluhnili na literarnem srečanju, na nek način ''prebudila'' in so začeli znotraj družine, ki ji pripadajo, iskati lastne- družinske zgodbe.


Veste, te zgodbe so izjemno dragocene in neprecenljive, saj našim otrokom pomagajo ''graditi'' temelje za njihovo lastno življenje.

Tistemu, ki jih ne pozna, marsikaj ''obvisi'' v zraku!


Obiskovalce omenjenih srečanj spodbujam, da se začenjajo več in bolje pogovarjati. Pa ne le znotraj družinskega kroga- tudi sicer.

Tam, kjer ni pogovora, se problemi zelo radi (po nepotrebnem) kopičijo. 


Veste, molk ni zlato, še nikoli ni bil!


Sprašujejo me tudi, kako priti do družinskih zgodb. Odgovor je zelo enostaven. Bližnjim preberite zgodbo iz knjige, potem pa jih vprašajte:''Poznate podobne zgodbe, morda celo hujše, drugačne, bolj zanimive?'' Redki so, ki ne bi sprejeli ponujenega izziva.


Spominjam se gospe z ene od srečanj. Iskreno je povedala, da so jo prav knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače spodbudile, da je svojim hčerkam zaupala, kakšen je bil njihov ded. In kaj je počel z enim od sinov.


Skrivnost, ki ji je kot mlinski kamen ležala na duši, se je razblinila. In tudi hčerke so po njeni izpovedi razumele marsikaj, zaradi česar jim je bilo pogosto zelo nelagodno, ko so prihajale k starim staršem na obisk.

Če bi želeli naročiti ''Moške zgodbe'', tretji del knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, 
s popustom stane 25 €, 

je tukajle povezava: https://goo.gl/1qx5mf
 

Lahko pa kar na mail jutri2052@gmail.com
Na voljo sta še tudi prvi in drugi del.
Pomembno: ponatis prvega dela je prenovljen in dopolnjen z novimi zgodbami.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več