kako se delajo krožniki iz porcelana

-


Nekatere prigode naših pradedov in prababic se v različnih inačicah pojavljajo v zgodbah, ki so slišane zdaj tu, zdaj tam. Tole mi je povedal tudi Žiga O. Hvala Žiga! 
 
 
Gospodarica je ukazala dekli naj pomije posodo
Ker pa je bila dekla mlada, neizkušena in štorasta, je razbila nekaj porcelanastih krožnikov: Gospodarica je bila huda in je zahtevala, da krožnike nadomesti z novimi ali pa naj gre od hiše.
Dekla se je zbala, planila je v jok in zbežala na dvorišče, kjer jo je videl hlapec.
»Zakaj tako neutolažljivo jokaš?« jo je vprašal.
Reva mu je razložila in hlapec ji je obljubil, da bo vse uredil. Naj ne skrbi.
»Pridi zvečer k meni v izbo in skupaj bova naredila nove krožnike!«
Dekla je veselo prikimala. Pomirjena je nestrpno čakala, kdaj bo padel mrak. Hlapec je medtem skočil do gostilničarja. Vedel je, da ima za goste prav takšne krožnike, kot jih je dekla razbila. Za nekaj beličev jih je kupil pet ter jih skril za svoj špampet.
Ko je dekla prišla zvečer v kamro, ji je hlapec rekel, naj se nagne čez posteljno stranico in dvigne kiklo.
Vsakič, ko je to storila, je hlapec potegnil na plano krožnik in ga ji predal.
Zjutraj je dekla vsa vesela prišla v kuhinjo predala krožnike gospodarici. Ta jo je začudeno gledala, nazadnje pa jo je le vprašala:«Ja, otrok božji, kje si jih pa dobil?«
Dekla ji je prostodušno in z nasmehom razložila.
Gospodarica se razjezila, dvignila roko in ji eno primazala okoli ušes.«Presneta lažnivka!« je kričala nanjo.
Dekla je med jokom dvignila krilo:«Nič ne lažem. Kar sami poglejte, porcelan se mi še sedaj poceja po stegnih….«

fotografija je simbolična (stare slike Cerknica)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več