Kdo je Milena M.?!

-



Milena Miklavčič je raziskovalka in zapisovalka resničnih zgodb, avtorica uspešnice Ogenj, rit in kače niso za igrače (prvi in drugi del), ki že peto leto zapored vztraja na prvih mestih po branosti v knjižnicah.
O knjigi je bil za TV Slovenija posnet dokumentarni film z enakim naslovom.
Njen življenjski moto se glasi:''Vsaka, še tako slaba stvar, je za nekaj dobra.'' Teh besed se drži kot klop, saj ji prinašajo veselje, radoživosti, dobro voljo in veselje do življenja.
Milena Miklavčič je prva, ki se je zgodbam o intimnem življenju prednikov posvetila z vsem spoštovanjem, obenem pa tudi z občutljivo tankočutnostjo do najbolj ranljivega, kar se lahko zgodi med dvema človekoma.
Spodbuja pa tudi druge, da raziskujejo skrito življenje lastnih prednikov, dokler so tisti, ki bi lahko kaj povedali, še med nami.
Ko je pred več kot četrt stoletja prvič naletela na zgodbe, ki so pripovedovale o najbolj skritih, zelo intimnih dejanjih naših prednikov, jim je najprej prisluhnila zaradi svoje lastne duše. Šele kasneje je spoznala, da te tematike pred njo še nihče ni raziskoval, niti ni o njej pisal.
Pripovedi, ki odgrinjajo tančice skrivnosti o spolnosti naših prednikov, so postale njena življenjska ''pot'', njena strast.
Milena je neizmerno vesela, ker ji je uspelo, da so zapisane zgodbe iskrene, odkrite, povedane brez zadržkov, obenem pa tankočutne in korektne in se zato dotaknejo bralca.
Knjiga je prva te vrste v slovenskem prostoru in zato orje ledino, doživela je že več dotisov in sodi, kot že rečeno, med najbolj priljubljene in brane od izida pa vse do danes.

Milena se- če se le more- odzove vsakemu povabilu. To pa zato, ker si iskreno želi, da se povsod, kamor pride, ljudje pričnejo pogovarjati tudi o sebi, o svojih prednikih, o dogodkih, ki so zaznamovali njihovo družino.
Zdi se ji pomembno, da se izkušnje prednikov prenašajo tudi na mlajše rodove. Slovenci vse preradi pometamo pod preprogo tisto, kar nam ni všeč.
Njenim resničnim zgodbam obiskovalci zelo radi prisluhnejo ne nazadnje tudi zato, ker je pripovedovanje zelo živahno, prijetno, prepleteno z veliko spoštovanja do ženskih usod 20. Stoletja. Do tistih usod, o katerih danes vemo komaj kaj.
















Milena Miklavčič
Milena se je rodila 1952 leta v Žireh. Osnovno šolo je obiskovala z generacijo, v kateri so bili Miha Naglič, Milka Bokal, Franc Temelj, Nace Naglič in drugi, ki še zmeraj tako ali drugače tkejo kulturno obarvane niti žirovskega vsakdana.
Želela je študirati novinarstvo, a se to potem po spletu okoliščin ni zgodilo. Pritegnil jo je študij slovenskega jezika, bila je prepričana, da jo bo ''nadomestek'' na poklicni poti prav tako lahko osrečeval. Po dveh letih se je zaposlila na banki, v prostem času pa je nenehno iskala priložnosti za novinarsko delo.
Dobila je življenjski izziv: na radiu Žiri je pričela delati z vso zagnanostjo. Z blagoslovom takratne glavne urednice Jelke Mlakar je, med drugim, na noge postavila otroški in kulturni program, kasneje pa tudi oddajo ''Zanimivi ljudje živijo med nami''. Leta 1999 je za našteto radijsko delo v tednu vseživljenjskega učenja prejela Priznanje za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja.
Povabili so jo tudi k televiziji. Za oddajo Pomagajmo si na TV Koper se je več let podpisovala pod prispevke o socialno ogroženih posameznikih
Nepretrgoma že skoraj trideset let, piše resnične zgodbe, imenovane Usode za Gorenjski glas. Občasno objavlja tudi v Žirovskem občasniku. Njena strast so intervjuji, ki so našli mesto v Vzajemnosti, Utripu, Naši ženi, Idrijskih novicah, Ločanki in na upokojenskem portalu Moja leta. Za Nedelo že več let piše odgovore v popularni rubriki ''Milena svetuje''. V oddaji ''Pravljica za lahko noč'', na Radiu SLO 1, pa sem in tja zavrtijo njene pravljice.
Uredila je številne zbornike različnih društev in organizacij, tudi žirovskih.
Več kot deset let je v Kašči v Škofji Loki vodila tako imenovane Sredine večere, kulturno – pogovorne večere z znanimi osebnostmi iz sveta kulture. Šest let je pomagala žirovskim klekljaricam pri organizaciji slovenskih klekljarskih dni. Ob tej priložnosti je organizirala tudi literarne natečaje, ki so bili zmeraj zelo dobro obiskani.
Ob vsem, kar počne, ji je najpomembnejša družina. Pisanje je bilo in je še njena velika ljubezen, ki jo spremlja že vse življenje. 




Knjige za otroke:
Glavni razlog za nastanek prve zbirke črkastih pravljic Abeceda iz Zakajčkove ulice, ki je izšla leta 1995 pri časopisno - založniškem podjetju Gorenjski glas, je bila hči, ki ni hotela brati.
Razlog za izid knjige pravljic Pri hrastu na levo je bila sinova bolezen spomladi leta 2006, ki jo je zelo potrla. Knjigo so na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti v oktobru 2007 razglasili za najboljšo slovensko samozaložniško knjigo leta 2006.
Konec leta 2008 je v samozaložbi izšla otroška knjiga Pika na B., o Blažu in čričku Matičku. Detektivska pustolovka nekega Blaža M. je bila pri mladih bralcih zelo dobro sprejeta, Denis Poniž pa je napisal zelo navdušujočo uvodno besedo.
Na mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt, na katerem sodelujejo pisoči iz Avstrije, Nemčije, Italije in Slovenije, je slikanica Šnitka med več kot sto sodelujočimi, 2009 dobila posebno priznanje žirije, 2010 pa je bila enake pozornosti deležna slikanica Marička in medvedek. Na istem literarnem natečaju je bila leta 2012 z nagrado ozaljšana slikanica Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?, 2014 pa slikanica Gal in zrele hruške.
Leto 2018 sta zaznamovali slikanici Ajda in čarovniške težave v pravljični deželi, Julia iz Zakajčkove ulice…..





Knjige za odrasle:
2003 - Usode, zbirka kratkih zgodb
2011- Ženske, zbirka 52 zgodb o sodobni ženski
2013- Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. del, raziskava intimne preteklosti Slovenk
2017 – Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2.del, raziskava spolnosti preko osebnih pričevanj20. In 21. stoletja






Še nekaj drugih podatkov:
V maju 2012 je Milena Miklavčič prejela prvo nagrado na natečaju Literarnega društva Reciklaža. Komisija je bila povsem soglasna: Milenina zgodba Plašč je najboljša. Na literarnem natečaju DPM Beltinci pa so soglasno postavili na prvo mesto pesem Mesena večerja.
Pravljice so se uvrstile med najboljše na literarnem natečaju založbe Eno in na portalu www.pravljica.si ter pri reviji za najmlajše - Zmajček. Leta 2013 je s svojimi zgodbami pristala med finalisti na številnih literarnih natečajih, 2014 pa je zmagala na literarnem natečaju Univerze za tretje življenjsko obdobje. Na finalni prireditvi založbe Pivec iz Maribora, 18. aprila 2015, na najbolj prestižnem pesniškem natečaju v Sloveniji, je naslov viteza poezije pripadel Željku Peroviću, pesniku iz Maribora, ki je žirijo prepričal s svojo pesmijo Žetev, nagrada občinstva pa je pripadla Mileni Miklavčič za pesem Kdor bo tukaj umrl zadnji.


Nekaj utrinkov z literarnih večerov:
 












Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več