Učiteljica iz leta 1959

Vinko: ''Mene je učila Brigita Avguštinova, dobra je bila kot kruh. Bil sem hribovski, zato so me dolinci zviška gledali. Velikokrat sem bil bolj slabo oblečen. Spominjam se, da mi je z edine naramnice odletel poslednji gumb. Pojdi z menoj, je rekla, in mi ga je v zbornici prišila nazaj. Bila je edina učiteljica, ki smo jo videvali pri maši. K obhajilu je prišla skozi zakristijo, toda vsi smo vedeli, da tudi tega ne bi smela. Otroci smo trepetali zanjo in se bali, kdaj jo bodo prišli iskat miličniki in jo odpeljali s seboj. Moja mama je zmeraj govorila, da jo občuduje, ker je tako korajžna.''

Nekaj toplega se dotakne srca, ko se spomnimo nanjo

Brigita Avguštin je v Žireh poučevala še takrat, ko smo šli v šolo ''dvainpetdesetletniki''. Še zmeraj jo vidim, ko je prišla v razred. Največkrat je bila oblečena v kakšno bluzo z belim ovratnikom. Nikoli se ni razjezila, kričala ali kako drugače povzdigovala glas. Zdela se nam je ''zelo stara''.

Bolj natančno smo jo lahko opazovali v cerkvi. To so bili časi, ko smo tudi otroci živeli dvojno življenje. V šoli smo se učili eno, doma pa smo poslušali drugo plat resnice. Vedeli smo, da učitelji ne smejo obiskovati cerkve, ker enostavno ni šlo skupaj, da so nas učili, da Boga ni, potem pa bi jih videli pri molitvi.

Kar lasje so nam šli pokonci, ko smo videli, kako Brigita krši vsa pravila! Iz pogovorov odraslih smo lahko razbrali, da je oblast pri naši tršici zaradi njene starosti zamižala na obe očesi. Spominjam se je, kako je takrat, ko je bilo obhajilo, na hitrico smuknila iz zakristije. Otrokom nam je zastala sapa in samo čakali smo, kdaj bodo  prihrumeli miličniki, jo zagrabili, vklenili in odpeljali.

''Na začetku sem sedela v klopi nasproti oltarja,'' se vedro nasmehne Brigita, ko ji povem, kakšne misli so se nam, njenim učencem, pletle po glavi.

''Vsakič, ko sem vstala in šla mimo otrok k obhajilu, so se mi vljudno umikali in mi šepetali zdravo. Zdelo se mi je, da je ta pozdrav neprimeren za cerkveno ozračje.''

Ko je v povojnih letih učila v Žireh, je bilo v razredu v povprečju po 35 otrok. Bili so nadarjeni in delovni. Čudila se je petletnim deklicam, ki so se že učile klekljati. Še danes hrani prtičke, ki jih je dobila ob slovesu.

''Uživala sem, ne samo ob otrocih, temveč tudi v naravi. Skoraj vsako nedeljo sem hodila na Žirk. Samota mi ni pomenila bremena, temveč lepoto.''

Ko je imela roditeljske sestanke, je staršem rada pokazala mapo, kamor je zapisovala opombe o vedenju. Težko je prenašala krivico, zato ji je bilo vedenje zmeraj najtežje ocenjevati.

''Rekla sem otrokom: sedajle bomo pa redovali. Vsi skupaj, toda po pravici.

Zame je bila velika uteha, če sem mladež lahko učila razlikovati med pravico in krivico. Vsakemu, ki je dobil trikratni opomin, smo zapisali piko. Pike so slabšale oceno iz vedenja. Kakšno napaka, da so danes ocene iz vedenja črtane!

Zame je še zmeraj bolj pomembno, kakšen si, in ne, kaj znaš! Starše sem v tem duhu tudi dodatno izobraževala. Želela sem namreč, da se zavedajo, kakšen zaklad se skriva v lepo vzgojenem otroku. Učitelji smo morali vzgojiti dobre in poštene ljudi. Pred vrata ali v kot jih nisem pošiljala, to pa ne. Če kdo ni znal, sva se učila po šoli.''

Brigitin oče je bil mali trgovec. Hčerko je hotel poslati v trgovsko šolo. Toda Brigita ga je na pustila na cedilu, saj je bila trgovska šola v Ljubljani, ona pa ni želela oditi od doma. Učiteljišče je naredila v Škofji Loki, pri redovnicah, rada jih je imela. Spominja se, kako je enkrat prinesla v šolo klobasast zvezek, toda tudi za to so imele razumevanje.

Medtem ko je opisovala svoja učiteljska leta, so se ji utrnili marsikateri spomini tudi na mladost.

V prvem razredu jo je učil učitelj iz Koroške, ki je zelo rad kaznoval za vsako figo. Nekoč je neka sošolka Brigiti podtaknila smeti pod klop. Ko je učitelj opazil nemarnost, jo je za kazen hotel odvleči v klet. Na ves glas je začela kričati in prositi, naj tega ne naredi, tako da se jo je nazadnje usmilil in popustil. Tudi ta dogodek je bil eden izmed kamenčkov, ki so Brigito prepričali, da mora biti do svojih učencev pravična.

Zmeraj se je zavedala, kako se življenje pred kulisami razlikuje od tistega za njimi. V letih, napolnjenimi z bogatimi izkušnjami, je spoznala, da je veliko ljudi slepih in gluhih. Kot mnogim drugim vaškim učiteljem tudi njej ni zmeraj sijalo sonce. Bili so tudi dnevi polni težkega, viharnega ozračja, ki so učitelja tlačili k tlom.

Še novinko so jo najprej poslali v daljne, nedostopne hribovske kraje. Vse ji je bilo tuje in ni vedela, kako bi se pripravila na izkušnje, ki so sledile. Še, ko je s skromnim kovčkom v roki stala pred šolo, ni vedela, kje jo bodo vzeli pod streho in kje bo prosila za hrano. V takšnih trenutkih ji je domače ognjišče še z večjo močjo lebdelo pred očmi.

Šele ko je prvič stopila v razred, je končno spoznala, da je našla svoje poslanstvo, da je doživela nekaj posebnega. Učitelj je, po njenem, delavec svoje vrste. Ni podoben sotrpinu za strojem, ali uradniku ob številkah ali trgovcu, ki mešetari z mešanim blagom, obrtniku, ki upogiba les ali si pokorava kamen. Učiteljevo blago so ljudje: mladi, neizkušeni, nežni in globoko čuteči otroci, ki so postavljeni v šolske klopi kot še neobdelani vrči, ki jih je treba napolniti in mojstrsko obdelati.

Prav ob tem visokem cilju je zmeraj občutila veliko težo učiteljskega poklica. Nikoli ne bo pozabila prvega dne pouka.

Pred njo je sedelo kar 72 otrok drugega razreda. Bili so različnih starosti. Ker med vojno niso imeli slovenskega pouka, so vsi obtičali v enem razredu. Med njimi so bili prijetni otroci, pa tudi takšni, ki so bili pripravljeni na vsakršno hudobijo. Sama pri sebi se je zgrozila ob spoznanju, da morda ne bo zmogla dobro opraviti naloženega dela. Še nikoli poprej ni tako bridko zajokala kot na večer tega dne.

Vseskozi se je zavedala, da se mora učiti tudi sama. Ni se mogla zadovoljiti s površnim in povprečnim delom.

''Otroci svojega učitelja dobro poznajo. Na njem radi odkrijejo točke, ki se jih da izkoriščati in potem to tudi radi počnejo,'' se spominja Brigita. 

"Zmeraj sem bila pri delu budna. Če sem kdaj popustila, se mi je maščevalo. Ko sem stopala v razred, sem morala pozabiti na zasebnost, na preteklost. Obleči sem se morala v dobro voljo in otroškost, da sem bila lahko blizu mojim malčkom. Nikoli nisem pozabljala na dobroto. Ne učimo samo z glavo in rokami, temveč tudi s srcem. Kar sem zahtevala od drugih, sem morala najprej doseči sama.  Skušala sem jim biti vzor in luč, ki jim sveti na poti.''
Toda biti dober učitelj je včasih zelo težko.

Kakšen napor zahteva samo opomin trmastemu otroku, ki predrzno izziva pest!

Koliko potrpežljivosti zahteva učenje nenadarjenih in zaostalih otrok! Koliko lažja bi bila marsikdaj surova kletev kot prijazna beseda! Kako težko jim je poklanjati smehljaj, ko bi najraje glasno zajokal med njimi.

Brigita je prepričana, da mora imeti vsak učitelj, ki želi opravljati svoje delo, tudi primeren značaj. Ne sme biti prehiter, ne prepočasen, v sebi ne sme nositi nagle jeze, ne divjega razburjenja. Mora biti umirjen, s čim višjo mero dobrih lastnosti.

Tudi izven šole učitelja čakajo marsikatere težave. Glava je velikokrat prepolna, živci razdraženi, toda kljub temu je treba misliti na naslednji dan, popravljati naloge in še marsikaj. Marsikateri učitelj je v povojnih časih na vasi pogrešal primerno zabavo in družbo, kajti mnogi so težko prenašali samoto. Razumela je mlade kolegice, ki so iz mesta prišle na vas in prejokale vse noči zaradi samote.

Toda pri vseh težavah je Brigita zmeraj občutila notranje zadovoljstvo, ko je stopila v razred. Otroci so se ji zdeli kot velika, nezorana njiva, po kateri je stopala kot sejalec, ki meče semena.

Zmeraj, ko so se jo otroci spomnili s kakšnimi pozdravi, je bila neskončno vesela. Vezi, ki so nastajale, so ji dajale moč in spodbudo.

Prepričana je, da se učiteljski poklic prilega zlasti ženskemu spolu.

 ''Od vseh poklicev je ravno učiteljski tisti, v katerem vse življenje hodimo v šolo. Tudi otroci lahko dajo učitelju marsikakšno dragoceno izkušnjo.''

Enajst let, ki jih je preživela v Žireh, ji je ostalo v nepozabnem spominu. Na začetku je stanovala pri Deklovih, potem se je preselila v blok zraven šole.

Ko sem jo vprašala, katerega učenca si je najbolj zapomnila, je takoj povedala, da Ido Filipič.

''Zaupala sem ji, da me ne bo pustila na cedilu, ko bo prišel nadzornik, saj je bila pridna in vestna učenka.''

Nadzornika se je zmeraj bala. Nekoč je  potrkal na njena vrata nek možakar s črno aktovko. Že od daleč mu je vpila, da ne bo nič kupila, naj kar gre, ker je mislila, da spet nekdo nekaj prodaja po hišah.

''O, majne, kako sem se ustrašila, ko mi je povedal, kdo je! Ravno sem si pripravila malo polente za kosilo, kajti pouk sem imela ves dan in tek me je dobesedno minil. Toda potem je bil zelo uvideven.''

Ob koncu najinega pogovora je še dodala: ''Poučevala sem v času komunizma. Spominjam se, da sem imela v omari revijo Bogoljub. V njej je bil krasen članek o domovini. Toda če bi Bogoljuba odkril nadzornik, bi to bil velik škandal. Obravnavali bi me na konferenci in še marsikje drugje. Šibila so se mi kolena, ko je nadzornik brskal po polici. Mislim, da me je sam Bog obvaroval, da ni opazil vsega, kar sem tam hranila.''