Pismo slovenskim srednjim šolam

-








Spoštovani,
Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je bila lansko leto, že takoj po izidu, ena najbolj prodajanih knjig v Sloveniji.
Spomenka Hribar je v svoji recenziji, ki je bila objavljena v Žirovskem Občasniku (dec. 2014) zapisala, da takšne knjige Slovenci še nismo imeli. (več lahko preberete na blogu http://jutri-2052.blogspot.com/)
V letu 2014 je knjiga prepotovala Slovenijo, na 98 literarnih in pogovornih večerih pa jo je pobližje spoznalo več kot 3.000 obiskovalcev. Mnogi med njimi so izrazili željo, da bi se morali s knjigo soočiti tudi mladi, zlasti srednješolci. O tem, kakšno je bilo intimno življenje dedkov in babic, žal, ne vedo dosti. Če sploh kaj.
Pripravljena sem vas obiskati, nenazadnje so moja predavanja zelo zanimiva in pestra. Da bi bila kdaj dolgočasna?! Še nikoli!
Prepričana sem, da ste za knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače že slišali, zato upam, da me boste z veseljem povabili v svojo sredino.
Milena Miklavčič
 --------
Mitja Fajdiga
fajdiga.mitja@gmail.com
je napisal:
"Prebral sem vašo knjigo in bil presunjen od mnogih zgodb iz življenja naših prednikov. Vaša knjiga je skupek zgoščenih izsečkov iz življenjskih zgodb rojakov pred prvo in drugo svetovno vojno, delno pa tudi po sledni; v njej opisujete življenje predvsem na podeželju ter beležite pričevanja, ki so mi dala misliti.
Preden izrečem svoj predlog, naj povem nekaj o svojih prednikih. Moja starša izhajata z Notranjske, oba iz številnih družin. Kot otrok sem imel zelo rad slovensko jed - joto. Enkrat sem svoji mami, ko nam jo je postregla, rekel, kako srečna je bila, ker je bila v svojem otroštvu lahko tolikokrat jedla joto. Mama se je nasmehnila in pojasnila, da jota njene mladosti ni bila tako okusna in žmohtna ...; Jota mamine mladosti je bila namreč vodena in je vsebovala pretežno le zelje ..., vsaka zabela, krompir ali še kaj več je bilo že pravo razkošje.
Ko mamino otroštvo primerjam z zgodbami in pričevanji iz vaše knjige, se zavedam, da je bilo otroštvo moje mame še dokaj srečno, čeprav sta oba, oče in mama, odraščala v pomanjkanju ...
Prešinilo me je, da bi bila vaša knjiga še kako dobrodošlo, celo priporočljivo čtivo za srednješolce, da spoznajo ne tako davno preteklost svojih rojakov, prednikov."


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več