vabilo na Aškerčevo domačijo

-





Vabimo vas na




literarni večer

ob obletnici rojstva pesnika Antona  Aškerca,

ki bo na

Aškerčevi domačiji na Senožetah,

v petek, 9. januarja 2015,

ob 17.30.



Vabljeni !



Gostja večera bo gospa




MILENA  MIKLAVČIČ






pisateljica, raziskovalka, pravljičarka,  kolumnistka, večna radovednica …

Milena Miklavčič,
pisateljica, pravljičarka in ljubiteljska raziskovalka preteklosti, je rojena v Žireh, kjer še zmeraj živi.
Že v osnovni šoli je začela pisati za časopis Dnevnikova Mlada njiva. Tudi pozneje, ko si je ustvarila družino (ima štiri otroke), je nenehno iskala priložnosti za pisanje in objavljanje. Pridružila se je  ekipi ustvarjalcev na Radiu Sora. Danes jo poslušalci poznajo le še po Ponedeljkovih komentarjih.  Njeno pa je še zmeraj prvo nedeljsko radijsko popoldne, ko se z užitkom predaja delu za živim mikrofonom.
Pisala je in še piše za  Gorenjski glas, za Žirovski Občasnik, Idrijske novice, Utrip. Bralci nedeljnika Nedelo jo poznajo po odgovorih v rubriki Nedelova posvetovalnica.
Za knjižnico Ivana Tavčarja v Škofji Loki pa je deset let vodila Sredine večere, ki so bili namenjeni pogovorom z znanimi slovenskimi kulturnimi ustvarjalci. Podobne pogovore vodi še danes, a v Žireh.
Aktivna je tudi v Klekljarskem društvu Cvetke. Vsako leto (konec aprila), ko v Žireh potekajo Slovenski klekljarski dnevi, bedi nad Klekljarskim literarnim natečajem.                              

DELA   ZA OTROKE:

·                    Abeceda iz Zakajčkove ulice
·                    Pri hrastu na levo
·                    PIKA NA B.
·                    Šnitka
·                    Marička in medvedek
·                    Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?
·                    Gal in zrele hruške
DELA ZA ODRASLE:
·                    Ženske
·                    Ogenj, rit in kače niso za igrače
·                    Usode - Gorenjski glas
·                    Agn, ret pa kače niso za igrače, Raziskava o spolnosti na Žirovskem v začetku 20.stoletja - Žirovski občasnik
·                    Raziskava o življenju hlapcev in dekel
·                    Kako so ženske rojevale na Žirovskem
·                    Otroštvo na začetku 20. stoletja
·                    Gradnja individualnih hiš po 2.sv. vojni- Žirovski občasnik
         wikipedia.org/wiki/Milena_Miklavčič






























VABILO

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več