NEKAJ ODLOMKOV IZ KNJIGE

NEKAJ ODLOMKOV IZ KNJIGE

Jožefa (1933) je povedala, da ji je mama pogosto omenjala župnika Ivana Pečnika. Po maši jo je poklical k sebi, v zakristijo, segel z roko v žep in ne da bi pogledal, koliko in kakšni kovanci so se mu znašli v dlani, jih je izročil njeni mami. Pri tem ji je zabičal, naj jih skrije pred možem, ki je bil znan vaški pijanček in je vse, kar se je dalo, pustil v gostilni.

Pripovedovali so mi tudi o zakonskem paru, ki dlje časa ni mogel imeti otrok. Po pripovedovanju sogovornice je bilo bolj verjetno, da nista vedela, kaj naj počneta drug z drugim takrat, ko sta legla skupaj.

Nekoč jima je neki hudomušnež svetoval, naj malo bolj podmažeta fedre (posteljne vzmeti). Nemalo smeha je vzbudilo njuno početje, saj sta  naslednji dan pridno vlačila iz hiše modroce in vsej vasi na očeh mazala napačne fedre …

Ljudski glas je z velikim užitkom pripovedoval tudi o koreninah, ki so bili spolno aktivni celo pri osemdesetih letih. Takim so rekli, da jim gredo neumnosti po glavi, da imajo zasvinjano glavo in podobno.

Možakar, ki je v Žireh še danes legenda,  umrl je leta 1968, je moral v pozni starosti oditi v bolnišnico. Malo preveč mu je zavrela kri in tista reč se mu ni in ni hotela umiriti. Začudeni zdravniki so strmeli v njegovo živahno mednožje. Možakar je vztrajal, da je  popolnoma zdrav, le zaradi pomanjkanja ženske se počuti čisto zmešanega. Bolnišnično osebje ga je predstavilo drugim bolnikom, češ, poglejte, kako nas zdravo življenje ohranja v kondiciji. Ko je imel 95 let, so ga vprašali, če še kaj hodi okoli žensk. Odgovoril jim je: ''Do devetdesetega je bilo še kar, potem pa bolj švoh (slabo) …''

                                       *********************
 

Brez spodnjih hlač

Lahko bi rekla, da sem bila nemalo presenečena, ko mi je Veharjeva mama povedala, da ženske včasih sploh niso nosile spodnjih hlač.

Ja, kar sapo mi je vzelo!

Potem sem ugotovila, da je različnim scenaristom slovenskih filmov, pa tudi pisateljem, morda še komu, ta podrobnost ušla, ali pa zanjo sploh niso vedeli. Spomnila sem se prizorov, v katerih smo lahko občudovali frfotajoče žensko spodnje perilo, če je igralka le hotela dvigniti svoje prelestne nožice v zrak. S podrobnostmi pod ženskim krilom so se obilo ukvarjali tudi pisatelji, ne da bi se zavedali, da je bilo v resnici povsem drugače.

V začetku 20. stoletja, v odročnejših krajih pa celo tja do 60 let, so ženske nosile krila, čeznje predpasnik, kakšno bluzo. Oblačila so morala biti trpežna, ker so si lahko le bolj premožne po večkrat na leto omislile novo obleko.

Spodnje hlače, če so morda že visele v omari, so bile največkrat iz porhanta. Nataknile so si jih za k maši, ob vrnitvi domov pa so jih znova slekle. Mnoge spodnjih hlač sploh niso imele. Povedali so mi za gospodinjo s Svetih treh kraljev. Ko je prišla od maše, je slekla spodnjice in jih posodila dekli, da je v cerkvi, ker je bila zima, ni zeblo.

Tista, ki jih je imela tri kose ali več, je bila že premožna. Moški so nosili gate le ob nedeljah, dolge hlače pa so imeli zvezane z vrvico, čez so si prepasali predpasnik, največkrat višnjeve barve. Nekateri možje vse življenje niso obuli nogavic. Čevlje so si nataknili kar na bose noge – poleti in pozimi.

Na novo so se dekleta oblekla za ohcet, morda tudi za veliko noč. Takrat so lahko celo prvič prišle do novih čevljev. Poročne obleke so bile črne.

Moške srajce, kupljene v trgovini, so bile zmeraj v škatlah. Boljše in dražje so imele priložene manšetne gumbe. Zmeraj pa je bil zraven priložen rezervni ovratnik. Prvotni se je zaradi ostrejših kocin v bradi hitro zgulil, srajco so odnesli k mojškri, (ne k žnidarju!) ki je všila novega, rezervnega. Srajca je bila potem spet kot nova.

Ob poroki je imel tudi ženin v bali nekaj srajc, ki so bile bele barve.

Moški zakmašni gvant je bil sestavljen iz hlač, veste (brezrokavnika) in reklca

(suknjiča). Hlače so bile ozke, reklc se je zapenjal na štiri ali pet knofov, imel pa je tudi

ozke reverje (zavihke). Čevlji so bili visoki, tako za moške kot za ženske. Obvezno so

nosili klobuke iz filca z daljšimi dlakami in širokim robom. Kot pripomoček pri oblačenju so imeli hozentregerje in štrumpanteljne, ki so jih uporabljali moški in ženske. Hozentregerji (naramnice) so se ohranili do danes, štrumpanteljni (moški) pa so pričeli izginjali po letu 1935, saj so jih nadomestile v nogavice všite elastike. Zimski čevlji so bili okovani s posebnimi žeblji, da so dlje vzdržali. Narejeni so bili iz ledra (usnja) in so morali zdržati vsaj sedem let. Gvante so izdelovali žnidarji, čevlje šuštarji, ženske obleke pa so šivale mojškre.

                                          ********************** 

Lovrenc (1920) je pripovedoval, da je imel v Celovcu strica, ki je bil advokat in zelo premožen. Ko ga je nekoč obiskal, je domov prinesel poln kovček moških oblek.

''Vzelo sem le eno, več itak nisem potreboval, ostale pa sem prodal ter si z izkupičkom kupil opeko, s katero smo pokrili hlev. Z enega rekl'ca  sem postrigel srebrne gumbe in prišil nazaj navadne. Gumbe je potem hči zamenjala za dva prstana, ko se je možila.''

Pruštof so imenovali malo debelejši suknjič, ki so ga nosili pozimi. Ko so legli na klop pri peči, so si ga podvili pod glavo in ga uporabljali kot blazino. Z njim so se tudi pokrivali namesto odeje. Zgodilo se je, da so v pruštof zavili novorojenega telička in ga odnesli v hišo, kjer je bilo vsaj malo bolj toplo.

**************

 

V Žireh smo nekoč imeli zapeljivca, ki je imel rad ženske, one pa njega. Njegov rek je bil: ''Vsaka Žirovka, ki je pametna, lahko pusti službo v Alpini in hodi okoli v pelc montlnu.'' Poročene in ledik so se lepile nanj, a kot pravi ljudski glas, predvsem zaradi denarja, zaradi ljubezni bolj malo.

********************

Slavka (1930): ''Moji starši so se zelo dobro razumeli med seboj. Pri nas ni bilo nobenih prepirov, niti ni bilo slišati kletvic. Pet otrok nas je bilo, mama je naredila vse, da nismo šli služit. Vseeno pa je bil oče z nekaterimi kmeti dogovorjen, da si za kakšno leto izmenjajo naslednike kmetij. Verjel je, da pridobljene izkušnje pomagajo pri umnejšem gospodarjenju. Tako se je zgodilo, da je moj brat pri sedemnajstih šel služit v Ledine, k nam pa je prišel Jože. Ne bom povedala od kod, da ne bo zamere. Bil je vesel fant, a tudi zelo nagle jeze. Videlo se mu je, da so ga doma razvajali, saj mu nobeno delo ni dišalo. Še najraje je tičal pri dedu, ki je bil tudi vaški kolar. Pozimi je iz lesa izdeloval trinožnike za čevljarje, pručke, zibelke, nočne omarice. Potem se je zagledal v sestrično, ki je pri nas služila. Ker je imela šele trinajst let, je mama nenehno pazila nanjo. Nikomur ni zaupala, ne hlapcu ne Jožetu. Nekoč, bila je ravno nedelja, takoj po kosilu, ko sta starša malo zadremala, sta oba izginila. Sestrična je kasneje povedala, da ji je Jože hotel pokazati ptička, ki ga bo izrezljal samo zanjo. Žal se je zgodilo neizogibno: sestrična je zaradi kazanja tička zanosila, oče je nagnal Jožeta nazaj domov, sestrična pa je rodila sina, ki sta ga starša že zaradi občutka odgovornosti obdržala in pomagala pri njegovi vzgoji. Jože se za otroka dolgo časa ni zmenil. Po 2. svetovni vojni pa je postal znan kot eden boljših mizarjev daleč naokoli, sina, ki ga ni nikoli priznal, je vzel k sebi v uk in mu pozneje, po upokojitvi, tudi prepustil obrt.''

**************************

 

Jože (1932): ''Bil sem nezakonski otrok. Moj oče je padel v 1. svetovni vojni, mamo in mene so njegovi vrgli iz hiše, ker so se bali, da bi zahtevala kakšen delež kmetije. Mama me je vzela s seboj, ko je šla služit k stricu na Primorsko, ki je imel velik vinograd. Tam je spoznala moškega, sezonskega delavca, ki, prav tako kot ona, ni imel nobenega premoženja. Takoj, ko ji je naredil otroka, je izginil neznano kam. Hodil sem že v šolo, ko nekoč zalotim strica, kako je kričal nad mamo in ji obenem dopovedoval, naj se, za božjo voljo, poroči s Francem, njegovim prijateljem. Mama pa ni in ni hotela. Poznal sem ga, meni se ni zdel nič prida, zmeraj, ko sem ga srečal, je vihtel bič nad konjem. Končno se je mama vdala. Kot mi je bilo znano, se z bodočim možem pred poroko ni videla več kot dvakrat. Poročila sta se na hitro, ker se je njemu zdelo škoda denarja. Nikoli nisem izvedel, zakaj, a se je izkazalo, da bo moja mama tista, ki bo pri hiši nosila hlače. Možakar me je tudi vzel za svojega, žal mu nikoli nisem mogel reči oče, a je bil tudi s tem, da sem ga klical po imenu, zadovoljen.''

************************

Vesela sem bila srečanja s Pepco (1920). Že z devetimi leti je šla služit k teti v Celovec, kjer se je zelo dobro naučila nemško. Teti je pomagala pri njenem delu, ko je hodila pospravljat k bogatim celovškim družinam. Že pred drugo svetovno vojno je tamkajšnja gospoda na stranišču uporabljala poseben papir, medtem ko so se v Pepčinih domačih krajih  še zmeraj obrisali s šopom trave ali nastriženim časopisom. Gospe so ji izročile več kosov spodnjega perila in tako je prvič v življenju nosila spodnje hlače, ki jih je redno, tako kot je bilo v navadi, menjala ob sobotah, takoj po kopanju. Teta jo je naučila, da se mora vsak dan umivati pod pazduho, da ne bo smrdela.

''Si predstavljate, kako sem bila nesrečna, ko sem se za osemnajsti rojstni dan vrnila domov. Za mizo sem morala poslušati cmokanje, riganje, trebljenje zob, brisanje umazanih ust s še bolj umazanim rokavom. Ponovno sem jedla iz skupne sklede in v želodcu se mi je obračalo ob misli, koliko druge sline pri tem tudi sama zaužijem. Za prdenje so celo mislili, da je zdravilno, med ljudmi je šel glas, da en prdec odtehta pet zdravnikov. Vsa družina se mi je smejala, ko sem si pogosto umivala roke. Menili so, da si bom zdrgnila kožo in ne bo od nje kaj prida ostalo. Seveda so pričeli prihajati tudi fantje, ki bi me radi imeli. Žal mi ni bil nihče všeč, saj se niso znali obnašati, bili so glasni, nasilni v govorjenju, niso kaj prida skrbeli za svojo zunanjost. Leta so nezadržno tekla, počutila sem se že staro in zdelo se mi je, da bo treba vzeti prvega, ki se mi bo zdel primeren. Malo pred tridesetim sem se res poročila s pet let mlajšim, ki je bil ves vesel, ker me je dobil. Končno sem lahko tudi sama v praksi preizkusila nasvete takrat že pokojne tete. Večkrat mi je položila na srce, da si moškega najlaže ovijem okoli prsta, če ga nagradim, oziroma kaznujem s posteljo. To sem res počela in moram reči, da sem imela krasen zakon. Z leti sem moža celo vzljubila, imela sva sedem otrok, lepo nama je bilo, četudi so mu vsi na vasi govorili, da je šlapa, da se pokorava babi, da sploh ni dedec. Umrl je tik pred osamosvojitvijo, še danes mi je žal, da je ni dočakal, pa tako se jo je veselil.''

*******************

 

Prve kondome je v Žiri prinesel neki Dalmatinec, leta 1934. Te pripomočke so imenovali francoske srajčke. Tisti, ki jih je uporabljal, je to zelo skrival, ker niso bili preveč kardihtni  za moško čast. Pestre migracije prebivalstva (delo v francoskih rudnikih, golcanje na Pokljuki in Koroškem, vojaki v 1. svetovni vojni, itd.) so s seboj prinašale tudi spolne bolezni.

V Rakulku sta imeli svojo hišo mati in hči, ki sta bili prvi, za kateri se je vedelo, da nudita spolne usluge za denar. Pri njiju so trkali ugledni moški, ki so se še v šestdesetih letih 20. stoletja tja vozili na obiske v dragih avtomobilih.

Anekdota pripoveduje zgodbo o nekem I. K., ki je glas o njunih kvalitetah slišal celo v Ljubljani. Ker je bil del takratne politične elite, ga je v Rakulk pripeljal službeni šofer. Medtem ko je bil šef pri kurbanju, je možakar v avtu intenzivno razmišljal o sladkih uricah, ki so se dogajale v na pol podrti kočuri. Ko se je šef vrnil, je opazil, da nabreklost med šoferjevimi nogami še ni izginila. Milostno je podrejenemu dovolil, da se gre tudi on olajšat. Menda je bil to prvi primer v zgodovini slovenske korupcije, ko sta se politik in njegov šofer solidarno kurbala na državne stroške.

K materi in hčeri so - v zavetju noči - hodili tudi moški, ki so čez dan veljali za cenjene in spoštovane.

Zadnje leto, preden je umrl, je njune usluge odkril tudi ded Luka. Sedel je na kolo in se ponosno odpeljal do Rakulka, kjer sta živeli. Ne vem sicer, kaj je bilo tisto, kar so počeli, spominjam se le, da sta mu vsakič pobrali vse, kar sta mu našli v denarnici.

Na vsak način sta morali biti vešči trikov in spolnih uslug, saj sta v umazanijo, v kateri sta živeli, pritegnili množico kravatarjev v belih srajcah ter moške z dragimi avtomobili, ki so imeli tudi tuje registrske tablice.

Hči je pozneje umrla zaradi sifilisa, vprašanje, koliko jih je bilo, ki jih je okužila, pa bo za vse večne čase ostalo neodgovorjeno.

***********************

Mirko (1932): ''Moj oče je za vsako stvar, ki sem jo naredil, dejal, da je sicer dobro, a bi lahko bilo dosti boljše. Mama pa je moj trud izničila s tem, da me je ošinila s pogledom, rekoč, da je na primer, slišala, da je bil sosedov Tinček dosti bolj priden kot jaz. Spominjam se, da sem se nekoč od bridkosti zjokal. Skril sem se za kozolec, k sebi stiskal psa in po licu so mi tekle solze. Naslednji dan je naš Pazi čudežno izginil. Ko je oče videl, da ga iščem, mi je dejal, da je šel pes od hiše zato, ker je iz mene delal babo. Če ne bi čutil toliko privzgojenega strahospoštovanja do očeta, bi skočil vanj in ga toliko časa tepel, dokler bi bilo v njem še kaj življenja …''

Ženske so rojevale vsako leto. Otroci so vmes umirali, in, če je verjeti, so kakšnemu tudi pomagali na drugi svet.

Tako so vedeli povedati, da so pri neki hiši pokopali vsakega drugega otroka. Baje so ga futrali z nekakšno črno brozgo …

Velikokrat, ko je bil kakšen bolan, so starši govorili: ''Upajmo, da ga bo Bog vzel k sebi.''

Znan je primer, ko je stara mama položila dojenčka k odprtemu oknu sredi zime.

Če je otrok preveč jokal, ga je kakšen udarec za zmeraj utišal …

Nekaterim je bilo celo v zadovoljstvo, če so imeli koga v nebesih.

Za vsak primer …

Ta brezbrižnost je bila, vsaj pri revežih, razumljiva, saj je, na primer, leta 1937 znašala občinska podpora za osem ljudi približno 50 kg koruze.

Koliko jo je šele bilo treba, da se je nasitilo deset, petnajst ali celo osemnajst lačnih ust!

Trdi in brezsrčni so bili predvsem očetje. Matere so tudi bolj žalovale, ko so se morale za zmeraj posloviti od svojega otroka.

Tako so bile znane besede nekega kmeta, ki jih je namenil žalujoči materi:

"Kej se baš cmergala! Zvečer nastav didcu, pa ti ba novga nare­du!"

Da so  bolehni otroci preživeli  nežna otroška leta, je bil že pravi čudež. Starši so se po navadi ravnali po reku: Če je močn, bo preživu, če je švoh, je pa itak bulš, da ga pobere!

*************************

Kako so hranili dojenčka

Osnovna hrana je bilo kravje mleko. Če je otrok jokal, so mu v cunjo zavezali košček kruha, namočenega v sladkor. Marsikje so kruh namakali tudi v vino, saj je otrok potem lažje spal. Z vinom (teranom) pa so masirali otrokove dlesni, ker so verjeli, da bodo s takšno pomočjo zobje lažje prikukali na dan.

Pri treh mesecih so v mleko že nadrobili kos kruha. Ko se je ta dodobra namočil, ga je mama zajela z žlico, si jo nesla v usta, požvečila in potem s to prežvečeno hrano nahranila otroka. Ko so hranile otroka stare mame ali tete, so počele podobno.

To navado so nekatere ženske obdržale še vse do nedavnega.

Niti protesti babic in zdravnikov skrajno nehigieničnemu običaju niso mogli do živega. Marsikatera mamica še danes skrbno poliže dudo, preden jo dojenčku da v usta.

Če je otroka zvijalo v želodcu, so dobili  kamiličin čaj.  Če so bili nemirni (sitni), so  jim v usta dali cunjo, ki so jo prej namočili v žganje. Otrok je cuzal, zaspal in tako dal staršem mir, da so lahko delali.

***************************

Zgodba o Tinci pripoveduje, da so ji že kot otroku poškodovali obrazni živec in to med ruvanjem zoba. Usta ji je vleklo na desno stran in zato so se jo snubci izogibali. Vse sestre so se že poročile, sama pa je ostala za teto in deklo pri bratu, ki je prevzel kmetijo. Živela sta bolj vstran od drugih ljudi in ker tudi bratu ni preveč dišalo, da bi zapravljal čas za letanje za ženskami,  si je postregel kar doma. Pravili so, da se mu sestra ni preveč upirala, ker je bila že od malega navajena, da je moške treba  ubogati. Šele potem, ko je zanosila, se je začela zavedati svojega greha. Bilo jo je preveč sram, da bi kogarkoli vprašala za nasvet. Z navadno žlico si je skušala pomagati in spraviti otroka iz sebe. Pri tem se je večkrat ranila  in če jo ne bi, vso krvavečo, našli nečaki, bi umrla. Ko so jo sestre spraševale, kdo je oče, ni nobeni izdala, kaj je počel njihov brat. Šele na smrtni postelji je svoje grehe zaupala eni izmed nečakinj, kateri je potem tudi zapustila svoj delež na kmetiji in skromno pohištvo. 

*************************

 

 

Milan se je ogrel za dekle, ki je imelo otroka s fantom, padlim na Sorški fronti. Bila je dobra in poštena, vendar je bil za Milanove starše otrok prevelika ovira. Izbranki je ostal zvest, na skrivaj je hodil k njej in še tisti mesec, ko mu je oče prepisal kmetijo, se je z njo tudi poročil. Star je bil že čez 50 let, toda vseeno so se jima rodili še trije otroci.

Mnogi so imeli v glavi bolj doto kot ljubezen, zato se je zgodilo, da so se čez noč ogreli za kakšno drugo, ki je imela več pod palcem.

Matija in Slavka sta imela že vse dogovorjeno za poroko. Le vina še ni bilo dovolj pri hiši. Pa se odločita bodoči zet in tast, da se ponj odpravita na Dolenjsko. Tam se je  fant zagledal v gostilničarjevo hčer in takoj sta se dogovorila, da se vzameta, čeprav sta se šele prvič videla. Ker je bil zal fant, ona pa tudi ni bila napačna, pa še denarja so imeli kot pečka, to ni bilo težko. Čeprav mu je nesojeni tast zagrozil, da ga bo ubil, če ga dobi v roke, ni nič pomagalo. Ostal je na Dolenjskem, oče pa se je sam in še brez vina vrnil domov.

''Mojo mamo je bilo tako sram, da se več kot dve leti ni pokazala iz hiše,'' je povedal njen sin Rajko.

''Potem je sosedu na porodu umrla žena, prišel je k moji mami ter jo vprašal, če bi lahko bila njegova. Po treh oklicih sta se vzela. Lahko rečem, da je bil njun zakon zelo srečen in harmoničen. Še na stara leta, ko sta bila že vsa betežna, jo je zmeraj pobožal po roki, ko je odšel od doma.''

************************

 

Ludvik (1933) mi je pripovedoval zanimivo poročno zgodbo, ki se je zgodila v času njegovega otroštva.

''V naši vasi je bil kmet, ki je imel pet otrok, štiri fante in eno dekle. Vendar se je narava na nek način kruto poigrala z njimi. Fantje so bili na pogled bolj krhki in drobnih kosti, četudi močni in odločni, njihova sestra pa je bila prava možača. Za tiste čase je bila tudi precej visoka, merila je okoli meter osemdeset in že kot otrok je rada uporabljala pesti v različnih pretepih. Ko je odrasla, je garala za tri, pogosto so tudi bratje preložili delo na njena ramena. Pravili so, da noben hlapec, ki ga je bilo vsaj malo v hlačah, ni bil varen pred njo. Starša sta to vedela in sta se na vse kriplje trudila, da bi ji našla ženina. A vsak, ki ga je ženitovanjski mešetar obiskal, je takoj odklonil, ko je slišal, za katero gre. Končno le najdejo enega v cerkljansko-tolminskih koncih, ki je ob praktičnih dejstvih glede dote, ob omembi neveste, zamižal na obe očesi. Poroka je bila menda ena največjih in je trajala ves teden.

Prvič pa se je zapletlo, ko sta šla mlada dva v gorenjo hišo, da končno okusita slasti poročne noči. Takrat je bilo v navadi, da se ženske niso slekle, temveč so dvignile krilo, a le v toliko, da so razgalile tisti del telesa, ki je bil pri združitvi najpomembnejši. Mladoporočenka pa je bila iz drugačnega testa. S sebe je vrgla vse, kar bi jo lahko oviralo. Njen mož se je ženine drznosti zelo ustrašil. Vseeno pa sta se spravila v posteljo, kjer se je potem - v nadaljevanju - dogajalo marsikaj, zaradi česar je on na koncu omagal, ona pa se je oblekla in se vrnila k svatom. Ko so jo vprašali, kje ima moža, je povedala, da spi in da še nekaj dni ne bo za nobeno rabo, ker ga je krancelj skoraj zadušil. Vsi so se smejali, ker so bili prepričani, da ga je malo preveč popila in se zato po nepotrebnem hvalisa.

Mnogi so ji takšno besedičenje šteli v greh, saj se o riti in postelji ni spodobilo govoriti na glas. Pozneje, z leti, je on postajal vedno bolj suh, celo manjšal se je, ona pa vedno bolj zajetna. S svojo prakso nadlegovanja hlapcev je nadaljevala tudi v zakonu in na vasi so bili sveto prepričani, da so imeli njeni otroci več različnih očetov.''

***************************

Kot zanimivost …

Ljudska duhovitost  tudi ob pogrebih ni mirovala. Tako so za Poldeta, ki je bolj poredko hodil v cerkev, ob smrti pa so zapeli vsi zvonovi, dejali:

''Nikoli ni šel v cerkev, potem pa je zvonov premalo!''

Berači so imeli zelo skromen pogreb. Velikokrat so umrli zapuščeni v kakšni štali, na kozolcu ali ob poti. Praviloma je zmeraj prišla tudi komisija, da je naredila obdukcijo kar na licu mesta. Očividci se še spominjajo, kako so to delali: včasih so razžagali tudi lobanjo. Za vsakim pogrebom je šel duhovnik.

Res pa je, da so bili berači pokopani posebej. O tem, če drži, da njihov del pokopališča ni bil blagoslovljen, je težko reči. Ve se, da je bil v Žireh, med njimi, pokopan neki Rus, pogrebne slovesnosti pa je opravil pop.

Kjer zdravnika v kraju še ni bilo, je bil mrliški oglednik mežnar. Umrlemu je potolkel po prsih, da je slišal, kako zadoni, pred usta mu je nastavil ogledalo, da je videl, če je še kaj  sape. Nekoč ga je neka ženska , ki ji je umrl nezakonski otrok, prosila, naj potrdi smrt brez pregleda, pa se ni dal podkupiti.

Včasih so v neposvečeno zemljo zakopavali tudi samomorilce in tiste, ki so to izrecno želeli. 

************************

 

Marija: ''Ko so se odrasli napili, so večkrat govorili grde stvari. Tako je imel sosed navado, da je pripovedoval  umazane smešnice.  Eno sem si še do danes zapomnila. Gre pa takole: Kdaj je baba najbolj penasta med nogami? Odgovor je bil, ko molze. Vsi so se mu smejali, še mi, otroci. Toda nihče od nas, otrok ni vedel, za kaj točno gre.''

Marijinemu  bratu ni bilo treba kaj prida delati. Veljal je za naslednika in kadar se mu je zahotelo, je lahko igral nogomet. Tudi čez dan. Mama mu ni nikoli rekla niti  besedice. Enkrat  ji je Miklavž prinesel za darilo žogo. Toda le redkokdaj se je igrala  z njo, ker je morala biti za gospodinjo.

Marica: ''Moja mama je bila slaba kuharica. Nič ni znala. Zato  je bila vesela, če sem skuhala jaz. Bilo mi je deset let, ko sem že izrezovala iz Domoljuba recepte. Očetu je bila najbolj všeč fižolova juha. Naokoli se je hvalil, da tako dobre, kot je bila moja, še ni jedel. Makarone smo prvič kuhali, ko so prišli  Nemci.  Kadar sem bila pridna, mi je mama dala 2 kroni, da sem na sejmu kupila špeguček.''

***********************

Elizabeta in njen pokojni mož Jože sta hišo zastavila že leta 1949. Najprej sta mislila, da bosta delala na kmetiji, vendar se z očetom, ki je bil precej nazadnjaški, nista ujela. Vodo sta morala, kljub temu, da so že bile dane možnosti, da se priključijo na vodovod, nositi od zunaj, drva so bila kar pod stopnicami, kjer se je šlo na štalo. Bili so štirje, še dva otroka, pohištvo je bilo, vsaj za Elizabeto, dragoceno, bilo je namreč del njene dote. A kaj, ko se je oče obnašal, da vse skupaj ni nič vredno. Zaposlen je bil le Jože, ker je bilo pred letom 1950 delovnih mest za ženske bore malo. Kmalu sta spoznala, da se od obljub ne da živeti, pa tudi od žlehtnobe ne. Ko je  ona poribala tla, je gospodar pripeljal iz štale konja in ga vodil po hiši.

Čeprav ju je vsako jutro, že zarana, spomnil, da je zemlja zlata valuta, sta že po enem letu obupala – in odšla na svoje.

''Si predstavljate, da se danes lotite zidave ob eni zelo skromni plači?'' sprašuje Elizabeta.

"Denarja ni bilo in  delavci, na srečo, v 50. letih prejšnjega stoletja, še niso bili vajeni, da bi med delom pili alkohol. Tudi kosci so pili  vodo, čeprav jim  včasih gospodar še te ni prinesel. Vsak dan sem skuhala velik lonec lipovega čaja, vsi so se radi odžejali z njim! Foušije med nami ni bilo. Ljudje so bili zagnani in optimistični, razmišljali so pozitivno, če bo on hišo naredil, jo bom pa tudi jaz lahko. Zgodilo se je, da je bil kdo od delavcev slabe volje in je kričal nad mano, verjemite, le z roko sem zamahnila in se nasmehnila, da je le hiša rasla! Bilo je že sredi avgusta, ko smo zalili prvo betonsko ploščo. Oče je postajal vedno bolj grd do naju. Veliko sem jokala, ker me je žalil, pa se je Tone nekoč razjezil, šel do vodovodarja in električarja, stric mi je podaril macesnove deske, bilo jih je ravno dovolj, da smo pohiteli z najnujnejšimi deli, in se že pred zimo preselili na svoje. Žal smo se prenaglili, saj so bile stene vlažne, nenehno je teklo od vsepovsod, otroka sta bila ves čas bolna, a smo najhujše do spomladi premagali. Strašno sva bila ponosna nase!'' 

************************

Hedvika: ''Imam še dve sestri, a sem bila edina, ki s taščo ni imela sreče. Bila je grozna, pretirano navezana na svojega sina, vsakega, ki je prišel v njegovo bližino, je sovražila in spletkarila. Potem, ko sva z možem naredila lastno hišo, je bilo že malo bolje. Sprva nisva imela niti kopalnice, zato smo se vsako soboto kopali v njeni, ki je bila nova, plačala sva jo pa midva, ne ona. Žal je tast zelo hitro umrl, zelo iskreno sem žalovala za njim, saj je bil dober, pošten, resnicoljuben in srčen človek. Z izgovori, da jo je strah, je vabila sina - mojega moža - k sebi. Da ponoči ne more spati in podobno. Doma sem ga postavila pred zid in mu povedala nekaj krepkih na račun taščinega izkoriščanja. Bil je ves zgrožen, ker nisem razumela, kako krhka, šibka in uboga je. Na srečo so mu začeli nagajati in se iz njega norčevati tudi bližnji sosedi. Šele to ga je streznilo. Tašča je krivdo za samotne noči prevalila name in me še bolj sovražila. Sem in tja so me prišli obiskat tudi starši. Ker niso imeli avtomobila, so se že zarana pripeljali z vlakom. Sanja se vam ne, kaj je storila tašča! Pred njihovim prihodom se je prišla na prag usrat, da je smrdelo še potem, ko sem za njo počistila. Dolgo časa je tajila, a jo je pri nečednem opravilu zalotil vnuk. Nič je ni bilo sram, četudi jo je vsa vas opravljala. Sovraštvo do mene jo je popolnoma zaslepilo.''

************************

Marija (1929): ''Stric Marko je bil zelo nesrečen otrok. Njegov oče ga je zaničeval, zato mu je ves čas metal pod nos, da je nebodigatreba, senti, ker se je moral poročiti z njegovo mamo. Čeprav je bilo pri hiši še osem otrok, ki so prihajali na svet leto za letom, je očetovo sovraštvo čutil le prvi. Velikokrat mu ni dovolil niti tega, da bi, skupaj z ostalimi, sedel za mizo. Mama mu je hrano prinašala za peč, kjer je sedel v nenehni pripravljenosti, kdaj se bo oče razjezil in vrgel vanj kakšno poleno ali čevelj. Očeta so se tudi drugi zelo bali, nihče se mu ni upal ugovarjati. Njegova žena je bila še mlada, ko ji je zbil prednja dva zoba, menda kar s komolcem, medtem ko se je sklanjala nad mizo. Marko je vse to opazoval, vsrkaval vase in - pomnil. Težko otroštvo je botrovalo temu, da je z leti postajal vedno večji samotar. Nikoli ni hodil v šolo, izogibal se je vasi, najraje je bil med svojimi kravami, ki jih je pasel malo pri sosedih, malo pa tudi na oddaljenih kmetijah. 

****************

Marinka: ''Potem je naš stari ata stopil do nje in jo vprašal, zakaj zganja žlehtnobo. Toda takoj, ko ga je zagledala, je začela kričati na pomoč, češ da jo hoče nekdo ubiti. Atu je ob teh besedah zavrela kri.

Če že glih išeš, je zakričal nanjo, jo prijel za lase in butnil z njeno glavo ob vrata. Kričanje ga je tako razburilo, da je na mizi, pred pečjo, zagrabil nož in, če se ne bi na vratih pojavili otroci, kdo ve, kaj bi naredil. Ženska je bila res pasja.  Z očetom sta morala k župniku. Tam je šele lagala! Toda župnik, ki je bil moder človek, je že prej slišal o njeni hudobiji, zato jo je pošteno oštel. Na koncu je le dosegla svoje, saj sta oba soseda - zaradi ljubega miru - napeljala vodo od drugod. Spomnim se še, da sta okoli novih vodnih zajetij velikokrat našla crkovino, toda če je to počela ona, ne bi mogla zagotovo trditi.''

************************

Nasploh so imele ženske včasih sila bogat besedni zaklad različnih kletvic in zmerljivk. Tako je Johana, dekla na večji kmetiji, v pijanosti ozmerjala gospodinjo: ''Prekleta baba hudičeva, ničvredna kuzla, se samo kurbaš, pocestnica, prekleta čarovnica, jalovka pokvečena, ti boš meni očitala dva štamperla šnopca, ti!'' Izrečene besede je gospodinja nemudoma zapisala, Johana pa si je z njimi zaprla vrata na marsikateri spodobni kmetiji.

Kratko je potegnil tudi Lovrenc. Dekletu, ki ga je zavrnilo, je očital, da je graničarska kurba. Nesojena tašča mu ni ostala dolžna in mu je vrgla pod nos, naj si naštima eno ključavnico na curaku pa eno na gobcu, da ne bo kot govedo otresal z njima.

Polona je zanosila, pa ni vedela točno, ne s kom ne kako. Odločila se je, da bo obdolžila kar gospodarja, ki je res nekajkrat prišel k njej, v podstražnico, v vas. Ponovno je bil župnik tisti, ki je moral odigrati vlogo razsodnika. Polona mu je razložila, kako jo je gospodar šlatal in jo grabil z rokami za sase (prsi). Pa jo župnik vpraša, če je tudi tisto reč vtaknil v njeno špranjo. Dekle odgovori, da ne, ker ni bilo časa. Kdo pa je bil tisti, ki pa mu je uspelo spraviti šurka v luknjo? Polona je menda stegnila roko in začela naštevati imena, ki so bila tudi župniku zelo domača … 

****************************

Tako je neki Anton očital Gregorju, da je jud in morilec.

Na sestanku krajevnega odbora OF pa sta si skočila v lase učitelj in nekdanji hlapec. Slednji se je oglasil z besedami, da ni prav, da učitelj postane predsednik odbora, ker da je med vojno sodeloval z Nemci. Učitelj mu ne ostane dolžan, dvigne pest in zakriči: ''Ni večjega okupatorja, kot si ti. Vse nas hočeš imeti pod komando, pa še pisati ne znaš.'' Hlapec je vložil tožbo, a ker je učitelj na sodišču dokazal, da je imel glede nepismenosti prav, je plačal le 1500 dinarjev povprečnine.

**********************