Google+ Followers

torek, 14. februar 2012

sladki spomini

Že kar nekaj časa vam želim povedati zgodbo o predpasniku. Ja, ja, saj vem, muzate se, a nič zato. Ko si ga nataknem, sem res videti kot bi ravnokar ušla iz kakšne zgodovinske čitanke, pa kaj?! Zame so kot nekakšni starodobniki, kajti če zaprem oči, se mi zdi, da še zmeraj dišijo po dobri kurji župci, svinjskih parkljih v sladki repi in smoli, ki se je držala butaric, s katerimi se je nekoč kurilo v peč.
''Nam lahko spečeš krompir?« me je zadnjič prosil Mali, in to v isti sapi, kot je napovedal prihod svojih prijateljev s katerimi bodo malo posedeli v kmečki sobi.
Pridno, brez odvečnih pripomb (kar je redko) mi je pomagal olupiti krompir, korenje in kolerabo. Potem je vse skupaj dobro opral, posolil in stresel na raztopljeno maslo, da je glasno zacvrčalo. Drobnih kapljic, ki so se nagajivo prilepile na ploščice nad pultom, ni opazil. Medtem ko so se prijatelji glasno in bučno zbirali, se pozdravljali, stresali šale, sem se po tihem muzala, kajti večino sem poznala še iz časov, ko so lulali in kakali v plenice in se drli kot srake, če jim je kdo izmaknil najljubšo igračo.
»A bo kmalu pečeno?«pomoli Mali nos skozi kuhinjska vrata. Ravno sem iskala kuhinjske krpe, da se ne bi opekla, ko bi krompir odnesla po stopnicah.
»Ej, mami, da se mi ne prikažeš v birtahu!«je nenadoma vzkliknil, ko je videl, da sem ga še kar naprej imela na sebi.
»Vsi se ti bodo smejali, boš videla. Danes nobena ženska ne uporablja te starine,« je še dodal in zavijal z očmi. Pa so se res muzali. Eni bolj na glas, drugi manj.
»Naša bi se raje vdrla v tla kot da bi imela prepasano to smešno staroversko reč,« reče Skuštranec, ki je tudi drugače rad jezikal o vsem, kar mu je padlo na pamet. Po zelo kratkem času, ko sem sedela med njimi in so me, še zmeraj previdno, zbadali zaradi predpasnika, sem, mičkeno presenečena, izvedela, da njihove mame predpasnikov sploh nimajo. »Nočejo biti smešne in videti stare sto let,« so mencali v en glas, meni pa so dali vedeti, da sem, prav zaradi tega, ker ga nosim, čudna, če ne čudaška.
Pozneje, ko sem bila sama, so mi spomini poleteli v čase, ko je bila živa še stara mama. Predpasnik si je slekla le, ko je šla zvečer spat. Po navadi je nosila kar dva: enega zato, da se drugi ne bi umazal. Oba sta bila črne barve, narejena iz klota, ripsa, morda je bil vmes kakšen tudi iz bombaža, ne spomnim se. Ob praznikih si je nadela belega, poštirkanega. Satenast je bil malo boljši, nosila ga je le, ko je šla na vas, v trgovino ali po opravkih. Včasih me je vzela s seboj in ko sva srečali kakšno, ki je bila brez njega, je zavihala nos, zmajala z glavo in dejala, bolj sebi kot meni:«Pri tejle pa živijo od zraka, očitno ni vajena delati.«
Predpasnik ji je pomenil tudi nekakšen zunanji dokaz, da ne sedi križem rok, da gara in da je obenem varčna, saj ji ni bilo vseeno kako bodo zasvinjane obleke, katerih si veliko ni mogla privoščiti.
Za peti rojstni dan mi je podarila prvi predpasnik. Bil je rdeče barve, posejan z belimi pikicami. Čipke, ki so obkrožale zgornji del, so bile iz Trsta. Od tam jih je prinašala sorodnica, zaradi hudih carinikov skrbno skrite pod številnimi krili in predpasniki. Zadaj, na hrbtu, sem si lahko zavezala veliko pentljo, s katero sem pogosto 'pometala' po tleh.
»Sedaj sem že velika in ti lahko pomagam!« sem vzkliknila, ko sem se nehala vrteti pred ogledalom.
»O, to pa ne! Lahko se boš umazala,« je protestirala stara mama. Morala sem si natakniti še njen predpasnik, takega, za vsak dan, ob katerega sem se nenehno spotikala.
Naučila me je, kako primeš rob z eno roko, da si potem lahko obenj obrišeš obe, povedala mi je, da ga moram imeti zmeraj na sebi, kajti oblačila, ki so popackana s hrano, so grda in noben fant te ne bo maral, mi je v šali zagrozila.
Predpasniki so z menoj rasli, saj mi je vsako leto, ob rojstnem dnevu, podarila novega. Vsi so bili trpežni in uporabni, enega od njih, ki je sicer na pogled zelo plastičen, a vražje  vzdržljiv, hranim še danes. Kljub temu, da so žepi ob stiku z vročo pečico, že nekajkrat veselo zacvrčali in se na več mestih stopili. Najbolj mi je pri srcu tisti, na katerem piše'' Samo danes, potem sem pa cel mesec frej''. Ko ga ne potrebujem več, ga obesim na kljukico za vrati in vsakič, ko to naredim, se mi zdi, da me stara mama poboža po laseh in mi reče:«No, si že pridna, si že pridna…«

2 komentarja:

  1. Čudno .. pri nas doma so predpasniki v kuhinji nekaj normalnega. Obe si ga nadeneta - Kraljica in Princeska, ko ji pomaga. Pa ne bi rekel, da smo na kmetih ...

    Dejstvo je pa nekaj drugega - fantje namreč na to gledajo drugače in s sošolci ustvarjajo dokaj nenavadna mnenja o tem kaj je "cool" in kaj je "bljak".

    OdgovoriIzbriši
  2. naredila sem eno tako mini raziskavo in verjemi- ogromno jih je, ki predpasnika sploh nima!
    Kar me čudi....
    :-)
    Lepo bodi in upam, da si ga tudi sam kdaj natakneš!

    OdgovoriIzbriši