kako se znajti v samozaložništvu?

Mnogi, ki na internetu zasledijo, da prisegam na samozaložništvo in da sem izdala že več knjig(9) sama, me poiščejo min sprašujejo, kako, kje, kdaj, zakaj, na kakšen način, itd.

Odgovor objavljam še tukaj:

=============.

Osnovne stvari, ki jih mora imeti vsak samozaložnik:

*odprt TRR kot samostojna pravna oseba. Priporočam obliko k.d. (komanditna družba), kjer ni nobenih nepotrebnih vsakomesečnih odhodkov na račun različnih dajatev)

*imeti vsaj cca 5000 evrov

*dobrega lektorja

*oblikovalca ali ilustratorja

*osebo, ki bo knjigo tudi 'računalniško postavil in oblikoval'

*tiskarja

*nekaj pred-bralcev, ki bodo napisano ocenili in podali kolikor toliko kritično in realno mnenje

*veliko dobrih živcev in poguma

*precej vez in poznanstev, da pridete do tistih, ki bi o knjigi, ko že zagledal luč sveta, govorili in pisali v medijih

*organizirati mrežo predstavitev po Sloveniji, ni nujno, da ravno po knjižnicah

Kaj mene osebno vleče v samozaložništvo?

 Verjetno strast. Sla. Adrenalin. Užitek. Ne vem, ne znam opredeliti. Predvsem pa to počnem zaradi mačehovskega odnosa uradnih inštitucij (Društva pisateljev,  različnih inštitucij, ki financirajo izdajanje  knjig, velikih založb)do samozaložnikov, ki so kot ''neznani in neuveljavljeni'' podcenjeni, pogosto celo na poniževalen način.

Medklic:v zdajšnjem, zelo potrošniškem času, ko se na vse gleda le skozi denar, kvaliteta napisanega včasih sploh ni pomembna, oziroma je v drugem planu. Kar po domače povedano pomeni: lahko napišete izjemno literarno delo, a bo pred vami definitivno imel prednost tisti, ki je že ''znan in priljubljen'', četudi  je napisano slabše kakovosti kot vaš roman.

Nekaj izkušenj:

Moje knjige za otroke, na primer,  dobivajo nagrade tudi v tujini, a ker sem ''Gospa Nihče'', ena ''Samozaložnica'', se o knjigah ne govori.

Piko na B., mi je, recimo, strašno dobro ocenil Denis Poniž, njegovi oceni na rob moram dodati,  da se ne poznava in da je svojo oceno podal na podlagi napisanega. Kar se mi zdi sila pomembno. Vendar je knjiga ''zrak'', ker kot samozaložnica nimam denarja, da bi nekomu ali nekoga plačala(??), da bi o knjigi izvedela tudi širša javnost.

Prav tako nastane velik problem, ko želim svoje knjige predstaviti po knjižnicah ali podobnih ustanovah, kjer organizirajo literarne večere. Prodreti v te kroge- to  je včasih, a ne zmeraj - umetnost!!

Nasvet:

Knjigo, ki je že natisnjena, najprej pošljem knjižnicam ali knjigarnam, ki jo bodo prodajale - v branje. Pojasnim, da z menoj ob morebitnem literarnem večeru ne bodo imeli stroškov, zmeraj poskrbim še za kakšno glasbeno točko(sama financiram), mislim tudi, da znam motivirati občinstvo (običajno se izkaže, da je temu res tako), a ne bodi vrag: občasno naletim na odpor, na zavrnitve, češ, KDO PA STE VI, KI SE DRZNETE TRKATI NA NAŠA VRATA?!?ŠE NIKOLI NISMO SLIŠALI ZA VAS.

POVEZAVE DO KNJIŽNIC:

http://www.starejsi.gov.si/index.php?option=com_content&view=article&catid=7:hobiji&id=8:knjiznice

Torej: pri promociji knjige je treba biti pripravljen na vse.

Zadnja knjiga, ŽENSKE, o kateri gre zaradi aktualne tematike glas o tem, da je dobra, na srečo od ust do ust, prav zato doživlja malo več uspeha. Če ne drugega, poskrbeti bo treba za  drugi ponatis, plačilni roki so (ob 45- 50 % ) cca 90 dni.

Torej- nasvet: napišite knjigo, ki bo udarna in unikatna v slovenskem , zelo nasičenem kulturnem prostoru.

Ob tem pa moram na vsak način omeniti stres, ki sem ga doživela ob izidu te knjige, ko sem morala vse stroške plačati TAKOJ. V bistvu PREJ preden sem knjigo sploh dobila v roke- in videla, kakšna je! Da ne bom krivična- gospod iz firme, ki mi je knjigo prvič natisnil, je (glede na to, da me pozna in glede na to, da sem – do takrat, pozneje NIKOLI več, k njemu pripeljala mnoge, ki so želeli tiskati svojo knjigo)je nejevoljno pristal, da mu plačam ''šele'' čez 3 dni.

Nasvet: Preden knjigo daste v tisk, se zelo podrobno pogovorite o podrobnostih plačila!

Pa da nadaljujem: izdati knjigo v samozaložbi zna biti tudi tvegano dejanje. Lani in letos, na primer, se je kar nekaj knjižnic odločilo, da od samozaložnikov knjig ne bodo kupovali.

Nasvet: Prej, preden se odločite za število natisnjenih izvodov, se pozanimaj v knjižnicah, koliko in ČE sploh, jih bodo odkupili od vas!

Do sedaj sem izdala že devet knjig- vse v samozaložbi, od teh so bile tri- otroške- nagrajene: ena je postala najboljša samozaložniška knjiga leta v Sloveniji, dva sta dobili drugo, oziroma tretjo nagrado na literarnem natečaju v Avstriji. Pa sem še živa in zdrava.

Torej- tudi vi- LE POGUMNO!!

Zakaj svoje tekste tako nerada dam iz rok? Zato, ker mi strašno veliko pomenijo, ker je v vsaki zapisani besedi skritega nemalo truda, odpovedovanja- tudi finančnega.

POMEMBNO : Kot samozaložnica pa avtorske pravice obdržim, kar mi je zelo pomembno.

Danes je knjigo zelo težko prodajati. Morda tudi zato, ker več Slovencev knjige piše kot pa jih prebira? Kdo ve. Tudi literarni večeri, kamor pogosto zahajam, imajo vedno manj obiskovalcev. Zakaj? Zanimivo bi bilo poiskati odgovore.

Ne mine teden, da ne bi dobila na mail ponudbo na novo rojene ''hitre založbe'', ki ponuja usluge za ''poceni, kvalitetno in ugodno tiskanje''. Verjetno se tisti, ki stojijo v ozadju, zavedajo, da so tisti,  ki s srcem in dušo pišejo, istočasno bolj slabi ekonomisti in se jih da mimogrede peljati žejne čez vodo.

NASVET. BODITE POZORNI, DA VAS NE OPEHARIJO.

In sedaj ključno: kako nastaja knjiga v samozaložbi?Naporno.

1. )Ko je enkrat tekst napisan, je potrebno imeti nekaj ''bralcev'', ki se v napisano poglobijo in povedo svoje kritične misli. Ti bralci so zlata vredni.

2.)Potem si moramo vzeti čas in svoje pisanje vnovič- vsaj desetkrat- prebrati. Z upoštevanjem ali neupoštevanjem drugih mnenj.

3.) Nato pride na vrsto lektor, pa oblikovalec zunanje podobe knjige, pa izbira tiskarja, itd. itd.

Kdo bo, eventuelno, knjigo prodajal? Bo za to svoje delo zahteval več kot 50 %? Če prodajalcu pustimo ''le'' 50 % smo lahko že srečni.

In – nenazadnje? Nekaj samospaševanja:
Kdo našo knjigo kupi zato, ker jo želi prebrati in kdo jo kupi zaradi solidarnosti?

Kdo glas o knjigi širi naprej? Kdo jo prebere in- odloži for ever?

Knjiga, v kateri je vtkane veliko ljubezni je pogosto deležna mačehovskega odnosa.

Ker vem, kako to boli, kot urednica kulture na lokalnem radiu Sora naredim vse, da mlade avtorje predstavim, jim ponudim ''pet minut'', da javnosti povedo o svojem napisanem delu.

(ne pozabi na to, ko knjigo izdaš!)

IZKUŠNJA V PODUK: Pa še moja izkušnja- za ilustracijo, da ne bo kdo rekel, da govorim na pamet: svojo zadnjo knjigo (Ženske) sem poslala, na primer, na 5 uredništev različnih kulturnih rubrik naših osrednjih časopisov in revij. Smešno- za zjokat- ko sem po mesecu poklicala, če jim je bila knjiga všeč, so mi povedali, da je niso niti videli.

Skratka, hotela sem le reči, da je samozaložništvo garaško delo, polno marsičesa, kar včasih tudi boli.

Že dlje časa močno razmišljam o ustanovitvi društva samozaložnikov, da bi- združeni- ohranjali svojo avtonomnost, obenem pa bi imeli vsaj nekakšno moralno podporo, ki bi pomagala, da brez večjih prask preskočimo najresnejše ovire pri izdajanju knjig.

Pa še to: če bo imel kdorkoli kakršnokoli vprašanje, lahko pomagam.

Moj mail: zareceno@gmail.com

naj bo dan prijazen in lep,

Milena Miklavčič

http://jutri-2052.blogspot.com/

GSM 064 110466