dober tek, spomini...

Pogosto ugotavljam, da so prav spomini tisti, ki ob vsaki priložnosti, če sem sita, lačna, žejna, tečna, zoprna, zaspana ali budna, najbolj teknejo. Privoščim si jih med hojo po zasneženih poljanah, preko katerih brije veter in me reže do kosti ali pa na topli peči, ko, zavita v odejo, gledam skozi okno na ptice, ki se spreletavajo okoli svoje hišice, kjer se zmeraj najde kaj za pod njihov kljun.

Spomini so se v letih, ki so že za menoj, lepo zapekli, postali so mamljivo okusni in hrustljavi, še zmeraj pa se jih drži tisti znani vonj, zaradi katerega se vračam  v minula leta, ko so se rojevali, in se potem povsem neslišno, ne da bi vedela kdaj, vtihotapili tudi v moje srce.

Eden prvih, ki se je skril v črn lonec, okoli katerega so se ovijali ognjeni zublji v peči, pri stari mami, je povezan s krompirjem, ki se je kuhal za prašiče. Bila sem obuta v črne škorenjce, na glavi sem imela grdo kapo drap barve, katero bi, takole na skrivaj, najraje z burklami porinila med prasketajoča polena, a se nisem upala, kajti potem bi me stara mama nagnala in mi ne bi stisnila v dlani še vročega krompirja, na katerega sem željno čakala.

''A bo kmalu?'' sem zasitnarila vsakih pet minut, toda ona se ni kaj dosti ozirala name, včasih je sicer zamrmrala, kaj ji je tega, da sem se ji valjala pod nogami, bilo treba, a več kot to pa ni bilo slišati.

Krompir, ki ga je zajela z veliko pocinkano zajemalko, je bil vroč, vneto sem pihala vanj in ga predevala iz ene dlani v drugo. Včasih sem kolebala, kaj naj naredim z njim, potem pa, ko so se sline le preveč nabirale v ustih, sem stlačila med zobe še vročega, z olupkom vred.  Kadar je bila stara mama še prav posebej dobre volje, to pa je bilo običajno tedaj, ko ded ni preveč slinil okoli nje, mi je nekaj krompirjev stresla na lesen krožnik  dodala žličko masla in mi zabičala, da moram vse pojesti, drugače me bo za ušesa.

Sama si je nato zavihala rokave, potopila roki v lonec med krompir in ga, še vročega, zmečkala.

Čez čas se je ozrla name in vnovič zarobantila:''Tak vzemi že košaro pa pojdi po malo repe v kozolec. A boš samo lenobo pasla, ali kaj?!'

Oddrobila sem skozi vrata in se mimogrede ustavila pri koritu, kjer je, poleti in pozimi, kapljalo iz pipe. Tam so se napajali konji, odžejali odrasli in mi, otroci. Ob poti, kjer še ni bilo ne duha, ne sluha o asfaltu, so rasle kislice. Eno sem utrgala in jo počasi žvečila, medtem  ko sem prebirala glavice repe. Nekatere so bile pretežke, da bi jih odnesla s seboj. Pod streho so gnezdile lastovice, nenehno so ščebetale in me preletavale. Za hišo je grozno smrdelo, kajti gnojnica iz hleva je tekla kar na počez, čez travnik. Šla sem mimo, sploh se ne spomnim, da bi me kaj motilo. Tako je včasih pač bilo in tudi smrad je bil del takratne vsakdanjosti.

Med sopihanjem sem postavila košaro na sredi kuhinje, oči so mi žarele, kajti zdelo se mi je, da bo stara mama morala biti vesela.

Ta čas je ona ujela eno od kokoši, ji s sekiro odsekala glavo, ob mojem prihodu je še topla ležala v lesenem čebru.

V nedeljo je imel stari ata god pa je bilo treba poskrbeti za malo bolj slavnostno kosilo.

Krvave roke, držalo se jih je še nekaj perja, je obrisala ob dolg črn predpasnik, stopila do kredence, vzela iz peharja kruh in ga odrezala po vsej dolžini. Na zajeten kos je namazala mast, v katerih sem opazila precej ocvirkov, preko tega pa je obilo potresla s sladkorjem.

»Danes si bila pa res pridna,''je rekla in mi pomolila šnito.

Zažarele so mi oči, kajti takšne dobrote nisem imela vsak dan v rokah.

»Sedaj pa pojdi domov, zdelo se mi je, da so te že klicali,''je zagodla, preden se je vnovič lotila kokoši.

Pa ni bilo res. Nihče me ni klical. Mama je plela na vrtu, ata pa je bil še v službi.

''A lahko pridem tudi jutri?'' sem se boječe oglasila , ko sem bila že pri vratih.

''Raje reci mami, naj te s čim zaposli. Ne gre, da bi mlade punce lenarile,'' je dodala.

Doma sem sedla h punkeljnu in klekljala. Pogosto sem molila, da bi mama kam šla, kajti potem sem izpod divana potegnila knjigo in brala. To so bili najlepši trenutki dneva. Beg v pravljično deželo je bil zmeraj dobrodošel in ljub, kajti tam je bilo zmeraj vse tako kot sem si želela.

Spomini so postali utrujeni, počasi in spokojno so se ugnezdili nazaj v srce , kjer čakajo novih priložnosti, da oživijo in me popeljejo v neke druge čase, v katerih je bilo vse drugače kot danes.