Google+ Followers

sobota, 04. februar 2012

Jutrišnja pravljica



Nekoč, davno je že od tega, so v nekem mestu, v neki hiši, ki je stala na robu tega mesta, živele tri sestrice. Bile so še majhne, ko jim je umrla mama. Potem se je očka, tako kot je v vsaki pravljici v navadi, še enkrat poročil, in v hišo pripeljal mačeho.
Bila je sladka kot med in naredila je vse, da so sosedje in tudi drugi, mislili, da je dobrega srca, mila in prijazna do malih deklic.
V resnici je bilo povsem drugače. Ne, ne, saj jih ni tepla, niti jih ni vlekla za lase, prav tako jim ni bilo treba klečati na kolenih in pomivati tla.
Mačeha je bila zelo spletkarska in je vedela, da mora v svetu, ki je bil obrnjen na glavo, hoditi do cilja po drugih poteh kot so to počele njene predhodnice.
Zvečer, ko so vsi spali, si je slekla vsakdanja oblačila, ter si nadela dolgo, smrdečo čarovniško haljo, pokrila se je s kapuco in stegnila roki.
Položila ju je na svetlečo bučo, katero si je zagozdila med koleni.
Potem je zamrmrala: čirulečarule in v buči je zagledala tri sestrice, ki so mirno spale. Vsaka v svoji postelji. Pokukala je tudi v njihove sanje. Ob tem, kar je videla, ni bila zadovoljna, zato je je preklinjala in cepetala z nogami.
Sestrice so sanjale o pomladi, mami, ki je ni bilo več, sanjale pa so tudi o toplem objemu, ki je tisti dan, ko se je na pragu prikazala mačeha, izginil iz njihove hiše.
Mačeha je preiskala sobo, upala je, da bo našla kakšno svojo sliko, ki jim jo je dala že prvi dan, ko je prišla,  saj je bila prepričana, da jo deklice morajo imeti rade. Če ne zaradi drugega, zaradi pudinga, ki ga je skuhala na postani vodi in brez sladkorja, čeprav se ji je še potem, ko ga je postavila na mizo, zdelo, da ga ne zaslužijo.
''Še žal vam bo!'' je zamrmrala z maščevalnim glasom in še enkrat dvignila paličico v zrak.
''Od danes naprej boste med seboj sprte in ga ni kraljeviča, ki bi lahko premagal mojo čarovnijo!«
To se je res zgodilo.
Ko so se sestrice zjutraj prebudile, so vihale nosove, kremžile usta in pihale druga na drugo. Prvi ni bilo všeč, da ji je druga ponoči potegnila k sebi odejo, druga je kričala, da je glavnik samo njen, da ga ne bo nobeni več posodila, tretja se je oblekla, stopila k vratom in zasikala, da z ostalima dvema ne bo več spala v isti sobi. Potem je zaloputnila z vrati in stekla po stopnicah.
Mačeha je vse slišala in se je veselo hahljala v pest.
Sestrice so si čez dan obilo nagajale, druga drugi so stresale sol na sladoled, če so le mogle, so se vlekle za lase skozi okno stresale grde besede.
Ko se je očka vrnil iz službe, je bil zelo žalosten.
''Kaj se je zgodilo z mojimi dekleti?'' je dejal, ko se je utrujen sesedel na stol.
''Že od nekdaj so bile take, pa nisi opazil,'' se mu je priliznjeno približala mačeha in ga objela okoli ramen.
''Najbolje bo, da gredo po svetu, za kazen, ker so tako hudobne,'' je še dodala.
Očka je žalostno prikimal.
Deklice so morale pripraviti cule, bilo jim je celo prav, kajti zdelo se jim je, da se bodo v tujem svetu imele lepše, ker bodo tam same in svobodne.
Prva je krenila proti severu in prišla do z obzidjem ograjenega mesta. Pred močnimi, hrastovimi vrati je v snegu ležal srnjaček. Niti pogledala ga ni, raje je stekla do vrat in razbijala po njih. Toda nihče ji ni odprl.
Druga se je odpravila proti zahodu  in prispela do širne puščave. V oazi sredi nje je našla studenček. Ko se je nagnila čezenj, jo je zmotil nežen glasek:''Tudi jaz sem žejen.''
Jezno je skočila pokonci, se razkoračila in ko je videla, da je prerijski kuža manjši od nje, ga je z vso močjo brcnila, ter ga napodila stran.
Tretjo je pot odnesla na jug, do morja.
''Kako naj grem naprej, preko morja?se je spraševala, ko si je prislonila dlan k očem in strmela v črto, za katero se je skrivalo obzorje..
''Lahko te popeljem na drugo stran,''se ji je ponudil ribič, ki je v bližini lovil ribe.
Deklici so se zasvetile oči. Dovolila je, da ji je pomagal na krov, tisti trenutek pa, ko je bila na varnem, ga je odrinila od sebe, da je- kakor je bil dolg in širok- padel v morje.
Deklice še dandanašnji tavajo po svetu, nagajajo ljudem, jim prinašajo hudobijo, netijo vojne, prepire in ščuvajo prijatelje drugega proti drugemu.
Pravzaprav se niti ne zavemo, kdaj se kakšna od njih znajde v naši bližini. Ko nas omreži, zapelje in začara, postanemo tudi mi taki kot ona.
Znajo biti sladke in pretkane, v torbi skrivajo nešteto škatlic, v katerih je čarovniški strup, ki ne ubija, le omamlja.
Nekoč sem nekje slišala, da zato, da se rešimo hudobije, vseeno obstaja neka roža. Menda ta raste kar na okenski polici in to v vsaki hiši, kjer živijo ljudje.
Le redno jo moramo zalivati in ji pripovedovati zgodbe.
Predvsem pa se moramo imeti iskreno radi. Bratec mora imeti rad sestrico in obratno.
Očka mora iz vsega srca ljubiti mamico- in obratno.
Dedek babico, babica dedka, prijatelj prijateljico.
Dokler bo med nami veliko ljubezni, objemov in nežnih dlani, ki bodo- že zarana- pobožale po licu, toliko časa hudobni uroki, ki jih s seboj prinašajo deklice, ne bodo imele nobenega učinka.
Pa se boste vprašali, zakaj vam to pripovedujem. Preprosto zato, ker je ena od sestric začarala naša jutra in iz njih izbrisala pravljice.
Vendar, dragi otroci- ukanili jo bomo! Četudi so se pravljicam stopile med snežinkami, ki naletavajo izpod neba, vam bom pričarala še eno možnost, da jih ujamete v dlani in stisnete na src: usedite se mamicam ali očkom na kolena in jim pripovedujte pravljice.
Pa nasvidenje do takrat, ko bo spet vse drugače, ko bodo čarovniški uroki izgubili na moči in se bodo sestrice lahko vrnile k očetu, ter srečno in zadovoljno živele do konca svojih dni.


Ni komentarjev:

Objavite komentar