JUTRI 2052

(Iz knjige ''Povej mi pesmico'') Jutri, v nedeljo, bo sicer sijalo sonce, oblaki se bodo igrali na nebu in zjutraj bomo vstali uro prej kot danes. :-) Ko boste pokonci, si k računalniku prinesite kavo, odprite okno, da vas bodo pobožale sveže sapice, potem pa preberite priloženo pesem in uživajte. preprosto, mar ne?

Pravijo, da se Zemlja vrti okoli sonca… Kakšna zmota! Vrti se okoli Ženske!                         PRISRČNO VABILO                 na že 42. srečanje z ''Ž E N S K A M I''      V knjigi ' 'Ženske'' je zbranih 52 različnih zgodb o ženskah, ki ljubijo in zmagujejo, se smejejo in se jočejo. Počnejo neumnosti in so pametne. Preudarne. Odločne. Včasih strte, drugič spet odločne in pokončne. To – na kratko - so zgodbe o naši prijateljici, znanki, sodelavki, materi in sestri. In nenazadnje o nas samih.   Ker smo še kako žive, mar ne?   S pisateljico Mileno Miklavčič se bo pogovarjala Renata Miklavčič.                                          Upamo, da se vidimo   na enem žmohtnem, radoživem in kramljajočem srečanju ob knjigi, kozarčku domačega terana in slastnem jabolčnem zavitku...                                                                                          28. februarja 2012,   točno opoldne                      v pro

Pogosto ugotavljam, da so prav spomini tisti, ki ob vsaki priložnosti, če sem sita, lačna, žejna, tečna, zoprna, zaspana ali budna, najbolj teknejo. Privoščim si jih med hojo po zasneženih poljanah, preko katerih brije veter in me reže do kosti ali pa na topli peči, ko, zavita v odejo, gledam skozi okno na ptice, ki se spreletavajo okoli svoje hišice, kjer se zmeraj najde kaj za pod njihov kljun. Spomini so se v letih, ki so že za menoj, lepo zapekli, postali so mamljivo okusni in hrustljavi, še zmeraj pa se jih drži tisti znani vonj, zaradi katerega se vračam   v minula leta, ko so se rojevali, in se potem povsem neslišno, ne da bi vedela kdaj, vtihotapili tudi v moje srce. Eden prvih, ki se je skril v črn lonec, okoli katerega so se ovijali ognjeni zublji v peči, pri stari mami, je povezan s krompirjem, ki se je kuhal za prašiče. Bila sem obuta v črne škorenjce, na glavi sem imela grdo kapo drap barve, katero bi, takole na skrivaj, najraje z burklami porinila med pra

LITERARNI VEČER ZA ŽENSKE ..lahko pridejo tudi moški.....                                V sredo, 22. februarja 2012 ob 19.00 h bomo v Pipistrelovi    Vizionarni v Ajdovscini, Goriska cesta 50a gostili priznano avtorico Mileno Miklavčič, ki bo predstavila       svojo knjigo »Ženske«. Kot posebna gostja bo plesala baletka EVA PIRNAT. P.S. Na Literarni Večer so toplo vabljeni tudi moški! J Avtorica o svojem delu pravi: »Želela sem, da bi »Ženske« prebrali vsi, da bi zgodbe zaznamovale bralce in bralke s svojim sporočilom, ki pravi, da je vsaka izmed nas nekaj posebnega in si zasluži, da se o njej piše. Zgodbe, ki so nastale, v sebi skrivajo marsikatero sporočilo. Med drugim tudi to, da si moramo graditi svoje lastne poti, ne pa, da čakamo, da nam jih zgradi kdo drug. Moje ženske nočejo biti podložne, preveč šibke, nočejo biti cmere, negotove in neodločne, zaradi česar jih lahko odpihne vsaka sapa. Čas, ko ljubimo, se predajamo, smo ljubljene, sr

Že kar nekaj časa vam želim povedati zgodbo o predpasniku. Ja, ja, saj vem, muzate se, a nič zato. Ko si ga nataknem, sem res videti kot bi ravnokar ušla iz kakšne zgodovinske čitanke, pa kaj?! Zame so kot nekakšni starodobniki, kajti če zaprem oči, se mi zdi, da še zmeraj dišijo po dobri kurji župci, svinjskih parkljih v sladki repi in smoli, ki se je držala butaric, s katerimi se je nekoč kurilo v peč. ''Nam lahko spečeš krompir?« me je zadnjič prosil Mali, in to v isti sapi, kot je napovedal prihod svojih prijateljev s katerimi bodo malo posedeli v kmečki sobi. Pridno, brez odvečnih pripomb (kar je redko) mi je pomagal olupiti krompir, korenje in kolerabo. Potem je vse skupaj dobro opral, posolil in stresel na raztopljeno maslo, da je glasno zacvrčalo. Drobnih kapljic, ki so se nagajivo prilepile na ploščice nad pultom, ni opazil. Medtem ko so se prijatelji glasno in bučno zbirali, se pozdravljali, stresali šale, sem se po tihem muzala, kajti večino sem poznala še iz

za menoj je že 40 predstavitev zadnje knjige ''Ženske'' . Zelo od srca in zelo odkrito povem, da so mi obiski knjižnic in tudi drugih skupin, kamor me povabijo, izredno ljubi. Ni lepšega kot čas, ko se pogovor po predstavitvi razplete okoli različnih vprašanj o ženski v današnji družbi, o njeni vlogi, poslanstvu, o tem, kako čuti, se spopada z realnostjo in tudi sama s seboj.... Nekaj datumov, kjer se bomo ob prijetnem kramljanju lahko srečali, spoznali in kakšno rekli: 22.   FEBRUAR       ............................AJDOVŠČINA-PIPISTRELOVA VIZIONARNA, ob 19.00 h 28. februar 2012       ............................društvo pisateljev ljubljana (Tomšičeva 3)...ob 12.00 01. marec  ............................STRAŽIŠČE KRANJ...ob 18.00 h 02.marec 2012 ...........................OTOČE-BREZJE ...ob 18.04 05.    "       ............................KRANJ, CSD stanovanjska skupnost Katapult 06.     "      ............................ZAGORJE , Knjižnica 08

Mnogi, ki na internetu zasledijo, da prisegam na samozaložništvo in da sem izdala že več knjig(9) sama, me poiščejo min sprašujejo, kako, kje, kdaj, zakaj, na kakšen način, itd. Odgovor objavljam še tukaj: =============. Osnovne stvari, ki jih mora imeti vsak samozaložnik: *odprt TRR kot samostojna pravna oseba. Priporočam obliko k.d. (komanditna družba), kjer ni nobenih nepotrebnih vsakomesečnih odhodkov na račun različnih dajatev) *imeti vsaj cca 5000 evrov *dobrega lektorja *oblikovalca ali ilustratorja *osebo, ki bo knjigo tudi 'računalniško postavil in oblikoval' *tiskarja *nekaj pred-bralcev, ki bodo napisano ocenili in podali kolikor toliko kritično in realno mnenje *veliko dobrih živcev in poguma *precej vez in poznanstev, da pridete do tistih, ki bi o knjigi, ko že zagledal luč sveta, govorili in pisali v medijih *organizirati mrežo predstavitev po Sloveniji, ni nujno, da ravno po knjižnicah Kaj mene osebno vleče v samozaložništ

Nekoč, davno je že od tega, so v nekem mestu, v neki hiši, ki je stala na robu tega mesta, živele tri sestrice. Bile so še majhne, ko jim je umrla mama. Potem se je očka, tako kot je v vsaki pravljici v navadi, še enkrat poročil, in v hišo pripeljal mačeho. Bila je sladka kot med in naredila je vse, da so sosedje in tudi drugi, mislili, da je dobrega srca, mila in prijazna do malih deklic. V resnici je bilo povsem drugače. Ne, ne, saj jih ni tepla, niti jih ni vlekla za lase, prav tako jim ni bilo treba klečati na kolenih in pomivati tla. Mačeha je bila zelo spletkarska in je vedela, da mora v svetu, ki je bil obrnjen na glavo, hoditi do cilja po drugih poteh kot so to počele njene predhodnice. Zvečer, ko so vsi spali, si je slekla vsakdanja oblačila, ter si nadela dolgo, smrdečo čarovniško haljo, pokrila se je s kapuco in stegnila roki. Položila ju je na svetlečo bučo, katero si je zagozdila med koleni. Potem je zamrmrala: čirulečarule in v buči je zagledala tri se

Ravno sem lupila česen s katerim sem želela izboljšati omako iz gosjih jetrc, ko se prikaže na vratih Lot in mi reče: »Preljuba Sara, oditi bo treba. Zbežati pravzaprav. Ponoči bo Bog spremenil Sodomo in Gomoro v prah in pepel.« Malo je manjkalo pa bi se urezala v palec. Nož, ki sem ga držala v roki, je imel skrhano rezilo, za kar je kriv Lot, ki je najbolj nepraktičen moški pod soncem,a tisti trenutek to ni bilo pomembno. Ozrla sem se čez ramo in jezno zmajala z glavo. »Kakšne neumnosti pa spet klatiš?« sem ga ustavila sredi besede. Obe dekli, ki sta mi občasno pomagali pri hišnih opravilih, sta bili odsotni, zato sem bila lahko predrzna. Lot v dolgi zeleni halji, ki jo je imel, kot običajno, prepasano z usnjenim pasom, se je negotovo popraskal po dolgi beli bradi. »Že sinoči je bilo v templju sila vroče. Saj sama veš, kakšen je Izak, tokrat se je ta norec zapletel v prepir z Najvišjim. Drznil se mu je brati levite in mu očitati, da ni prav, ker namerava uničiti v obeh grešnih mesti

LITERARNA VEČERA V ILIRSKI BISTRICI IN V MARIBORU   ************************** Po novoletnem zatišju s svojo zadnjo knjigo '' ŽENSKE'' ponovno prihajam med bralke in bralce. V četrtek, 19. januarja ob 18.00 uri se vidimo v knjižnici v ILIRSKI BISTRICI! -------- V MARIBORU, v okviru dogodkov MARIBOR 2012, Evropska prestolnica kulture, predstavitev v LITERARNI HIŠI, 24. JANUARJA- OB 18.00 H. --------. Zelo bom vesela, če se na kakšnem od teh prireditev srečamo....Do sedaj je bilo zmeraj tako, da so se (še vsi) literarni večeri, namenjeni ''ŽENSKAM''- pomnili..... pa upam, da bo tako tudi tokrat. Milena Miklavčič http:// jutri-2052.blogspot.com/ GSM 064 110466

Imel sem seveda dober in resen namen. Toda potem, ko mi je tajnica prinesla papirje in vso ostalo navlako, katero je morala še poknjižiti, mi je zmanjkalo poguma. »A smo v riti?« sem jo vprašal kot že stokrat v zadnjih šestih mesecih. Nemo je prikimala in globoko zavzdihnila. »Saj so vse računalniške firme v pizdi,« sem se skušal opravičiti. Toda ona se je že obrnila na petah in odvihrala skozi vrata. Ni mi kazalo drugega, kot da pokličem Frančka, ki je imel odvetniško pisarno na drugi strani ulice. »Greva na pir? Jaz častim.« Tam okoli poldneva, ko sem požlampal vsaj štiri piva, sem Frančku odkrito priznal, da se ne grem več. Ne država in ne baba doma me ne bosta jebali v glavo. Prestar sem. Pika. Amen. Franček je naročil še eno travarico, da sva dostojno poplaknila vse muke in težave. Potem se je nekega dne, ne vem več ali je bila sreda ali četrtek, nalimala na vratih. Nihče je ni prosil, naj vstopi, toda ona je kar rinila naprej in se ni menila za tajnico, ki se je postavila pred

Narahlo jo je obrnil k sebi, in njegova dlan je zdrsela po majčki, nežno se je dotikala gole kože, ki se je ponujala, kajti bilo je vroče in soparno, na sebi pa je imela komaj kaj obleke. In še tisto, kar je zjutraj nataknila nase, jo je tiščalo in nerviralo, da bi se že takoj, ko sta za seboj zaprla vrata, najraje slekla, se ulegla na hladne rjuhe in ga opazovala, ko je motovilil po kuhinji, se obračal k njej s prisrčnim nasmehom, gubice okoli oči so se mu narahlo poglobile, ko je nakremžil obraz v šegavo grimaso, a le za hip, toliko, da je planila v smeh, nehote zardela, medtem ko ga je gledala naravnost v oči, v katerih še zmeraj ni mogla ničesar razbrati. Slišala ga je, da ji pripoveduje o počitnicah, ki jih je preživel nekje v Istri. Govori ji o obali, kamor zaide redkokdo, pa o valovih, ki se v barvi smaragdov belijo ob pečinah, mimo katerih se spusti gol, kajti neizmerno ljubi dotik hladne vode, ki objame njegovo telo in ga potem vdano in strastno ovije v svoj obje

V petnajstih dneh, kar je odšla,   sem se navadila, da vsak večer, takoj po angelčaščenju, stopim v njeno sobo, narahlo potrkam, za vsak slučaj, kdo ve, morda se je izmuznila skozi glavni vhod in neslišno smuknila po stopnicah., medtem ko sem plela na vrtu in tiho prepevala Sonček čez hribček gre . Na pragu za hip postojim, z vlažnimi dlanmi,   ki jih nisem najbolje obrisala, podrsam po hrapavi steni, kjer se kažejo grde razpoke, hiša, v kateri bivam, je stara in zatohla, potrebna obnove, a kaj, ko nimam volje, da bi poklicala zidarje, mizarje in krovce. Trgala sem marjetičine cvetove in vsakič se mi je razšlo enako. Bila sem za en kurc mama. Morda bi bilo drugače, če bi bil Jan živ. Bila mi je celo zelo podobna. Če v tihoti njene sobe zaprem oči, vidim črn slap las, ki se je v gostih kodrih spuščal po njenem hrbtu. Iz črt, ki so zaznamovale njene dlani, je pogosto prerokovala svojo usodo. » Misliš, da bom srečna?« mi je rekla nekoč, ko se je vse popoldne ukvarjala