dišalo je po cimetu in kolačkih

V petnajstih dneh, kar je odšla,  sem se navadila, da vsak večer, takoj po angelčaščenju, stopim v njeno sobo, narahlo potrkam, za vsak slučaj, kdo ve, morda se je izmuznila skozi glavni vhod in neslišno smuknila po stopnicah., medtem ko sem plela na vrtu in tiho prepevala Sonček čez hribček gre. Na pragu za hip postojim, z vlažnimi dlanmi,  ki jih nisem najbolje obrisala, podrsam po hrapavi steni, kjer se kažejo grde razpoke, hiša, v kateri bivam, je stara in zatohla, potrebna obnove, a kaj, ko nimam volje, da bi poklicala zidarje, mizarje in krovce. Trgala sem marjetičine cvetove in vsakič se mi je razšlo enako. Bila sem za en kurc mama. Morda bi bilo drugače, če bi bil Jan živ.

Bila mi je celo zelo podobna. Če v tihoti njene sobe zaprem oči, vidim črn slap las, ki se je v gostih kodrih spuščal po njenem hrbtu. Iz črt, ki so zaznamovale njene dlani, je pogosto prerokovala svojo usodo.

» Misliš, da bom srečna?« mi je rekla nekoč, ko se je vse popoldne ukvarjala sama s seboj, brskala po debeli knjigi, ker je upala, da bo v njej našla odgovore na svoja številna vprašanja.

»Seveda boš,« sem ji odgovorila tolažeče. Trudila sem se, da mi je glas zvenel iskreno in sproščeno, pravzaprav bi najraje stekla do nje, jo objela in stisnila k sebi, toda nekaj mi je reklo, naj tega ne počnem, da bi bilo preveč vsiljivo in oblastno.

Ko je bila še  majhna, sem pogosto jokala, ker nisem vedela, kaj naj drugega, imela je navado, da je takrat, ko ji ni bilo kaj prav, stala ob oknu, z vso močjo hlipala, tako da se ji je drobno telo treslo kot list v vetru, potem pa je kar naenkrat, v trenutku, odnehala, se obrnila na peti, stekla do postelje, se vrgla nanjo in v tišini tolkla s pestjo po blazini. Takrat sem stala za vrati in čakala, da se umiri in zaspi.

Bila sem že stara, ko sem jo rodila, imela sem skoraj petinštirideset let.

''Ne bo dobro, če boste v teh letih spravljali na svet otroke,''mi je namignil zdravnik, medtem ko sem z razkrečenimi nogami tiho molila, da bi z roko že enkrat nehal pritiskati na trebuh. Imela sem povsem suha usta, jezik se mi je lepil na nebo, hotela sem mu reči kaj prismojenega v stilu, kaj te pa briga, otrok, ki raste v maternici je moj, pa naj bo kakršenkoli že. Zaradi njega sem nehala kaditi, čeprav me je ravno tedaj prijela neustavljiva želja, da pa bi vendarle prižgala eno, potegnila vase dim in se predala lahkomiselnostim.

»To bo moj edini otrok,« sem zamomljala leseno in zardela.

»Kaj pa njegov oče? Se strinja?«

Okamenela sem. Nagonsko sem stisnila kolena, da je pridušeno zaklel, komaj se mi je umaknil, da ga nisem stisnila v jeklen objem. Z rokami sem se oprla ob mizo in počasi zdrknila na tla.

Nič posebnega nisem bila. V višino sem merila komaj meter sedemdeset, nikoli nisem igrala tenisa ali rokometa, niti nisem kolesarila ali tekla, zato sem bila malo bolj okrogla, z mehkimi oblinami okoli trebuha, a z bujnimi prsmi, ki so vsakokrat silile iz še tako zapete obleke. V petem mesecu nosečnosti se skoraj nisem več mogla prepoznati, kajti ogromen trebuh mi je z vso osuplostjo silil izpod preozke srajce, ki sem jo oblekla predvsem zato, da bi se lahko v njej skrila in zbežala pred radovednimi pogledi na ulici.

»Rodili boste tam okoli 15. maja,« je čez čas nadaljeval dr.Mesec.

Stopila sem še do laboratorija, kjer so mi vzeli kri. Medtem ko sem čakala na izvide, sem se spomnila tiste noči. Škržati so godli med skalami, bil je vroč in soparen večer, kar je bilo za sredino septembra nenavadno.

»Pozni bomo,« so rekli študentje, ki sem jih peljala na vaje na Pelješac. Bilo jih je malo manj kot običajno, a nič ne de, bila sem zadovoljna. Našli smo več kot deset vrst kač, celo Leopardovko, smokuljo, mačjeoko  in kačo Typhlops vermicularisiz družine Typhlopidae, ki večinoma živi pod zemljo v Črni Gori. Bilo je prijetno in prijateljsko, z nekaterimi sem se poznala že od prej, saj smo se srečevali na vajah in izpitih.

Zvečer so fantje prinesli gajbo piva in steklenico travarice, po drugem ali tretjem kroženju sem se neopazno umaknila v šotor, v glavi se mi je rahlo vrtelo, a ne preveč, da se ne bi mogla preobleči in smukniti v spalno vrečo.

»Profesorica, ostanite še malo z nami,« so moledovala dekleta. Ko sem v znak protesta zamahnila z roko, niso več vztrajale.

»Lahko noč,« so mi potem voščile v zboru in fantje, ki so nad ognjem pekli ribe, sploh niso utegnili, da bi si zaradi mojega odhoda kaj posebej belili glave.

Le Damjan se je za spoznanje namrščil, plameni so mu razsvetljevali obraz, od daleč se mi je zdel kot Raskolnikov iz romana Vojna in mir.

Ne vem točno, kdaj je prišel za mano, moralo je biti krepko čez polnoč, nenadoma sem ga povsem jasno zagledala pred seboj, spustil se je na kolena in mi položil roko na trebuh.

»Nočem, da bi bila žalostna,« je zašepetal.

Z naglo kretnjo sem potegnila zadrgo, srce mi je razbijalo kot noro, vedela sem, kdo je, že od jutra se je hotel spogledovati z menoj, pa sem zmeraj, ko so se najine oči ujele, hitro pogledala vstran, morda sem pri tem malo zardela, kdo ve, kaj si je mislil, navsezadnje sem bila od njega starejša več kot dvajset let.

Njegova roka je postajala vedno bolj nežna, vztrajna in božajoča, moje telo, ki je tičalo v oklepu osamljenosti po moževi nenadni smrti, se je pričelo ponovno smehljati in odpirati, v brezupu sem zajela sapo, da bi poklicala na pomoč, četudi sem vedela, da me nihče ne bi slišal, kajti ostali so še zmeraj sedeli ob morju s steklenico, ki je krožila med njimi.

Bil je nežen, ko me je gladil po vratu, čelu in laseh,  njegovo telo se je prižemalo k mojemu, obrnil me je k sebi, me objel okoli ramen in stisnil v svoje naročje, ki je dišalo po soli in kadulji. Čutila sem, da je sam pri sebi nagonsko spoznal, da še zdaleč nisem tako samozavestna kot sem igrala, čeprav je bil še na pol otrok,  me je njegovo moško telo vznemirjalo in privlačilo. Pritajeno se je zahihital, ko sem se obotavljaje premaknila, vnovič zajela sapo v želji, da zakričim na pomoč, ne, ne, ne delaj tega, je zašepetal tik mojega ušesa, se z jezikom dotaknil vratu, ki je gorel in žarel, oči so se mi napolnile s solzami sramu, ponižanja, a tudi pohlepa po moškem, ko se je povzpel name, je previdno in skrbno odmaknil oblačila, njegovo valovanje je bilo pogubno in nalezljivo, stapljalo se je z mojim neposlušnim telesom, ki se je prebudilo, zaječalo in zaščemelo, postalo voljno in zahtevno, potem, čez dolgo dolgo časa, ko je zdrknil vame, sem si tega želela, obenem pa je vse v meni kričalo, da to ni prav, da se je zgodilo proti volji duha in razuma.

Pritajeno se je zahihital, prav nič se mu ni mudilo, da bi se odmaknil, komaj opazno se je premikal, kot bi želel ogenj, ki je še zmeraj tlel, vnovič razplamteti, ne bodi no taka, lesena, saj ne bo nihče izvedel, je dahnil  čisto blizu las, ki so bili lepljivi od potu, potem je začelo odmevati po meni, ne bodi lesena, ne bodi lesena, ne bodi lesena…

Zjutraj, že zarana, sem prebudila asistentko, še vsa kremežljava se je priplazila iz šotora, nemalo jezna, ker sem jo vrgla iz sna.

»Takoj moram domov, smrt v družini,« ji rečem po tiho, in se nervozno odmaknem, ko me hoče objeti in potolažiti. Čez noč sem dala odpoved, zložila najnujnejše v kovček in za zmeraj izginila iz Ljubljane.

Vso pot do doma sem jokala, smrkala, si brisala razmazano ličilo z rokavom, skušnjava, kateri sem sinoči nastavila obraz, je žgala in me preplavljala, ustnice so mi drgetale, ko sem po tihem preklinjala svojo šibkost, zavedajoč se, da sem bila lačna kot volk in če bi se me dotaknil sam vrag, bi popustila.

Reklamni panoji ob cesti, ki so švigali mimo, so bili drugačni, predrzni in zbadljivi, režali so se mi v obraz, nervozno sem se oklepala volana, medtem ko so kričali name, fukala si, fukala si, hahaha, bilo je nemogoče, kako so vedeli, nikomur nisem povedala, nekje pri Ravbarkomandi  me je nenaden sunek vetra skoraj prestavil na drugo stran cestišča, avto je pričelo poblaznelo zanašati, zagrabila sem za volan in ga z vso močjo obrnila na levo, bila sem rešena, še bom lahko nekoč potovala na Sicilijo, me je preblisknilo, ko se je srce počasi umirilo in ko sem si prepotene dlani obrisala v robček.

V Logatcu sem zavila h Krpanu, nekoč so tam kuhali dobro kavo, nasladno sem si je vnovič zaželela. Močne, sladke in dišeče, brez smetane, le v malo večji skodelici, nikoli mi ni bilo do tistih pljunkov kot je recimo Macchiato, sedla sem za prvo mizo, takoj za vrati,  moška, ki sta bili naslonjena na šank, sta se obrnila in se začudeno zastrmela vame.  Zardela sem, vsa kri mi je švignila preko vratu v obraz, zdelo se mi je, da točno vesta, kaj sem počela vso dolgo noč, da mi piše na nosu in nehote sem umaknila roki z mize, ni mi bilo do tega, da bi še kdo opazil, da mi drhtijo.

2.

''Kje pa imate moža?'' me je vprašala Mica, ko mi je prinesla skledo jagod, bile so rdeče, debele in sladke, Ana, ki sem jo držala v naročju, je stegnila ročico in si, dve ali tri, ponesla v usta prej, preden sem ji utegnila reči, da to ni olikano, da se tako ne sme in da bi morala prej vprašati, če lahko.

Mica se je na ves glas zasmejala, me s hrapavo dlanjo pogladila po rami, potem pa je zmajala z glavo, ko je videla, da sem otroku pela levite.
''Povsem brez potrebe, gospa,'' me je skušala preglasiti.

''Otrok sploh ne ve, kaj počne.''

Pa je vedela. Zelo dobro je vedela, prisežem. Ana je bila prav poseben otrok. Zelo zgodaj je shodila, ko je upihnila prvo svečko, mi je lahko ure in ure ležala v naročju, da sem ji prebirala pravljice. Včasih, ko je bila kakšen tih, topel in miren poletni večer, sva sedeli pred hišo, na lesenem tretoarju, poslušali čričke, se držali za roke, bili sva srečni in nič nama ni manjkalo. Čisto nič. Pa tudi: res sem bila dobra mama.

''Mož mi je umrl,''rečem čez čas in sploh se mi ni bilo treba truditi, glas se je nehote zatresel in podrhtel, četudi je bilo toplo, ptice so prepevala v krošnjah dreves in nekaj otrok se je na pol golih igralo ob cesti, na kupu peska.

''Ubožica,''dahne Mica in me ne neha božati po nadlakti, to je počela nehote, iz sočutja, verjetno je slutila, da sem nenehno sama, da ni nikogar, ki bi me obiskoval in mi nudil tolažbo.

Potem je svojo pozornost prenesla na Ano, razprla je roke, pridi malo k meni, v zadnjem trenutku sem zagrabila skledo z jagodami, da ni padla na tla, Ana se je glasno nasmehnila in brez razmišljanja poletela v njeno naročje, oooo, kako dišiš, je zažvrgolela in se udobno ugnezdila v vdolbini njene rame. Takrat sta postali prijateljici, in ko je Ana, dosti let kasneje, odšla stran od mene, je Mica vedela kam, jaz pa ne.

3.

''Lagala si mi!'' je kričala Ana in tekala iz kuhinje v dnevno sobo, pa potem preko hladne veže nazaj do kavča, kjer sem sedela z laptopom v naročju ter preko interneta plačevala položnice.

Pobledela sem. Krivda in bolečina, oboje hkrati, je privrelo na dan, nervozno sem mežikala, odpirala ust, ne da bi spregovorila eno samo besedo, počutila sem se kot bi bila na tankem letu, pod menoj pa ogromen tolmun, teman, grozeč in hladen, kamor se bom vsak hip potopila in potonila s svojimi lažmi vred.

''Lagala si mi o očetu, tisti, s katerim si živela, je umrl štiri leta pred mojim rojstvom,'' ni odnehala. Slučajno je brskala po Wikipediji in naletela nanj, potem je poklicala najboljšo prijateljico in se pred njo repenčila, kako pomembnega očeta ima, tralala, tralala, a ji Zora ne ostane dolžna, ljubosumno in užaljeno sikne v telefon, da je to morda res, vendar sta, hahaha,  starša seksala po njegovi smrti, da se je ona lahko rodila.

''Ti sploh veš, v kakšno sramoto si me spravila? Vsa šola se reži na moj račun, med malico so vame kazali s prstom in se valjali po tleh od smeha, še celo učitelj latinščine, ki je en navaden pezde, je rekel, no, no, Ana, malo sta nas nafarbali, kajne.''

Njene besede so bile polne sovraštva.

Ko ne bi bilo tega prekletega občutka krivde, ko ne bi bil Damjan dvajset let mlajši od mene, ko ne bi bila taka reva, ko bi ne zamudila pravega trenutka, ko bi ne bila tako prekleto domišljava, bi ji že zdavnaj povedala resnico.

''Vsak nosi svoj pekel v sebi,'' sem končno zinila, še zmeraj sem gledala v tla, bala sem se lastne hčere, kajti tisti trenutek, ko je besnela pred menoj, mi je bila tuja kot še nikoli poprej.

''Pizda, o kakšnem peklu govoriš, jebemti?''

V tistem trenutku bi morala vstati, ji reči, da se tako ne govori, niti z mamo niti s kom drugim, a nisem imela moči. Počutila sem se kot kakšna šleva, celofan, v katerega sem zavijala lastno življenje, se je valjal po tleh in gola resnica, ki ji nisem bila kos, me je držala za vrat.

Leta in leta sem živela v lažeh, z njimi sem hranila tudi Ano, redke prijatelje, sosedo Mico, sodelavce na osnovni šoli, kjer sem učila. Do mene so bili krotko prijazni, polni usmiljenja, dobrohotnosti in uvidevnosti. Spomnila sem se na moške, ki so se tihotapili skozi zadnja vrata, medtem ko je bila Ana v šoli. Nisem želela, da ve zanje, kajti moje potrebe so bile tiste vrste, ki jim nisem bila kos. Janezi, Pavleti, Franci in Roberti so se potem, ko so napolnili čašo, ki je čakala na njihovo seme, spravili pod tuš, me potrepljali po laseh, potem pa so se obrnili proč in prihuljeno ter na skrivaj smuknili na cesto.

Ko gre s sranjem, ki mu pravimo življenje, navzdol, nikoli ne vemo, kaj nas čaka v naslednjem trenutku. Počutila sem se kot bi bila na pogrebu. Žalna glasba, ki je odmevala v moji glavi, je postajala vedno bolj glasna. Znašla sem se v brezizhodnem položaju, nisem vedela, naj jo objamem, stisnem k sebi, pomirim, ji obljubim, da jo odpeljem na izlet v Prago, česar si je že dolgo želela, ali pa naj pokleknem prednjo, jo prosim odpuščanja in ji povem, kdo je njen oče.

Stegnila sem roko, hotela sem se je dotakniti, pobožati, toda Ana je odskočila kot bi jo pičila kača, z vso močjo me je odsunila, da sem izgubila ravnotežje in se znašla na tleh, iz nosa se mi je ulila kri in mi polzela med prsti, s katerimi sem si pokrila obraz.

''Grem!'' je rekla, ne da bi se še enkrat ozrla name.

''Kam?''

A slišala so se le vrata, s katerimi je zaloputnila za seboj.

4.

''Tega ti ne bi smela povedati,'' je rekla Mica, ko se je čez kakšen teden pojavila na vratih. Ravno sem se odpravljala v Radence, kjer smo imeli seminar. Na sebi sem imela rdeč kostim, belo bluzo, črno, belo rdeči uhani, ki sem si jih vdela z veliko težavo, so me tiščali, pa nisem vedela, zakaj.  

Smehljala sem se, prijazno kot zmeraj, ko sva se srečali.

Z nehoteno kretnjo sem si popravila pramen las, ki se je izmaknil izza ušesa in jo spodbudno pogledala, češ, povej že enkrat, saj vidiš, da se mi mudi in da nimam časa.

''Ana je pri moji sestri v Postojni,«je usekala.

Čeprav je govorila mirno, so njene besede delovale kot tempirana bomba. Na široko sem odprla usta, v trenutku me je spodneslo in smehljaj, ki sem se ga že ves teden učila risati na obraz, je zvodenel in se odplazil stran kot polit cucek. Z vso močjo sem se oklenila ograje, še dobro, da je bila blizu, drugače bi me spodneslo in bi telebnila na tla.  Za trenutek se mi je celo zdelo, da se utapljam v megli, počutila sem se podobno kot bi popila nekaj kozarcev domačega brinovca. Lasje so mi, tak občutek sem imela, posiveli, obrvi povesile, šminka, tako skrbno nanešena na ustnice, je zbledela in razkrila pogrebščino minulih dni, ko sem sedela zraven telefona, se trudila poklicati policijo za pomoč, a nisem zmogla toliko volje, da bi to naredila.

»Nič se ne opravičuj,« je naposled zinila Mica, in četudi sem bila ves čas tiho, je očitno nagonsko uganila, kaj sem hotela reči.

»Pusti jo nekaj časa tam, ne bo ji škodilo,« je nato nadaljevala.

»Ti pa se vzemi v roke in nehaj igrati mučenico. Nagravžno te je gledati, če še ne veš.«

Potem je zamahnila z roko, rekla eh, in skrbno zataknila vtič pri vrtnih vratih.

Sesedla sem se na stopnico, brigalo me je, če je hladna in mokra, najraje bi na ves glas zatulila od olajšanja, a nisem mogla, čutila sem, da umiram, bi poklicala v bližnjo psihiatrično bolnišnico, naj me sprejmemo na zaprt oddelek, nafilajo s tableti in mi dovolijo spati? Ali umreti, saj bi bilo vseeno. Moje misli so bile počasne in okorne, želela sem priti k sebi, se objeti z rokami in se stisniti k steni, drugega itak ni bilo, lastne roke, brezčutne in mehke, so se ritmično zibale ob telesu.

Počasi, druga za drugo, so se pričele prihuljeno in hinavsko smukati okoli mene tiste misli, ki sem jim do takrat ubežala. Ana, moja draga, ljubljena Ana, kje si, kam si odšla, zakaj si odšla.  Nizale  so se kot napev v pesmi 'Moj očka ima konjička dva'.

Si jo sploh kdaj ljubila? Si, si, si, nisi, nisi, nisi, stisnila k sebi, poljubila, si jo vroče želela vzeti v naročje in zibala sem in tja, si, nisi, si, nisi.

''Nočem več poslušati, nočem,''sem jecljala, z obrazom med koleni. Tretoar je bil pobruhan in smrdeč kot kanta za smeti. Na rdeče-črnih čevljih so viseli ostanki včerajšnjega kosila.

Spomnila sem se večera, bilo je ravno ob Božiču, Ana je imela komaj kakšnih pet let. Snežinke so drobno naletavale, ona pa je vzela košaro in jo, bosih nog, odnesla na vrt, pod edino smreko, ki je rasla na njem. Ravno sem kramljala z Janezom, ali pa je bil morda Simon, ne vem več, bežno sem ji zagrozila, da si slučajno ne drzne stopiti v sneg, potem pa sem nanjo pozabila, kajti tisti na drugi strani je bil zabaven in mi je pripovedoval stvari, ki sem jih hotela slišati. Ana je takrat zbolela, dobila je pljučnico, saj sem ji stregla, vem, da sem ji, toda ves čas sem trmasto stiskala ustnice te si očitala, da je sama kriva. Poklicala sem zdravnika, ko se je temperatura nevarno dvignila, kuhala sem ji čaje, držala sem jo v naročju, ko sva pri zdravniku čakali na pregled, vse sem naredila, da bi bila najboljša mama. Nihče mi ne more očitati, da nisem bila, nihče.

Tudi pravljice sem ji pripovedovala. Vsak večer. Imeli sva celo omaro knjig, ki so ji bile všeč. Kupila sem ji kolo, prišli so mojstri in na vrtu postavili gugalnico, ki jo je želela imeti. Dovolila sem ji, da se je vpisala na srednjo oblikovalno šolo, čeprav bi mi bilo ljubše, ko bi ostala kje blizu. In ne bi rinila v Ljubljano.
Zakaj je potem odšla stran?

Glasno sem zakričala, da bi preslišala glasove, ki so prihajali bliže in mi pripovedovali povsem drugačno zgodbo.

5.

Zjutraj me je ura prebudila ob 06.10, šla sem v kopalnico, se stuširala, si umila zobe, naličila, potem sem stopila do omare, izbrala prvo, kar so dosegle roke, odhitela v kuhinjo, skuhala kapučino, vklopila radio, poslušala poročilo o stanju na cesti, odnesla skodelico do lijaka, si popravila šminko, vzela torbico, zaklenila vrata, sedla v avto, zapeljala na cesto, predstavila v drugo, tretjo in nato v peto prestavo, zapeljala na avtocesto, a ne za več kot dobrih deset minut, do Vrhnike pridem hitro, na izhodu z avtoceste ni nikogar, parkiram pred šolo, poberem s tal torbico, pogledam, če me je kdo poklical na telefon, nihče, tudi prav, odhitim proti vhodu, se nasmehnem gospe Martini, njeno hčerko učim že drugo leto zapored, kako lepo jutro je danes, mi reče, prikimam ji, seveda je, odgovorim, a pojma nimam, kakšno kajti niti za trenutek se še nisem ozrla okoli sebe, lebdim v neki praznini, brezbarvni in brez imena, ki ji ne vidim konca, kaj šele začetka.

Ravnatelj me ustavi na drugi stopnici, boš lahko tudi naslednji teden predavala na seminarju, mi reče, logično, seveda, prikimam, in odhitim naprej. Na hodniku, pred zbornico, se spomnim, da sva enkrat lani spala skupaj, mogoče dvakrat, trikrat, v postelji je bil nemogoče dolgočasen, še slepec bi opazil, kako mi je šel na živce, toda, ker sem bila ravno dobre volje, sva  se še nekajkrat dobila, potem pa sem prekinila, ostro in brezkompromisno, zaradi česar me še zmeraj, sem in tja, poboža z žalostnimi pogledi, ki me spominjajo na Andrewa Garfielda, znanega angleškega igralca.

Ravno sem razlagala, kakšne so prednosti in slabosti GMO spremenjene pšenice, ko zaslišim oster pisk. SMS, se razveselim, mogoče je Peter.

Jakoba, ki sedi v prvi klopi, pokličem pred tablo, da prebere odlomek iz neke angleške revije.  Sproti ga tudi prevaja. To mu ne predstavlja težav, saj je njegova mama rojena Londončanka.

Pogledam na telefon - ni bil Peter. Počutim se razočarano. Upala sem, da mi bo pomagal preganjati popoldanske strahove.

Zazvonilo je prej, preden je Jakob končal z delom. Pa jutri naprej, mu rečem prijazno in on mi vrne s srečo obsijan nasmeh. Že dolgo vem, da mu je všeč, ko ga prosim za pomoč. To so edini trenutki, ko zaživi, kajti s svojimi šestdesetimi kilogrami je pogosto tarča nevzgojenih in nesramnih sošolcev.

Otroci so se drli okoli dežurnega, ki je v razred prinesel malico. Komaj sem se umaknila najbolj lačnim, da me niso polili s čajem.

»Halo,« rečem.

»Klicali ste me, halo….?«

Zveza je bila vzpostavljena, toda na drugi strani se ni nihče oglasil.

Halo?« ponovim še enkrat in prej preden hočem spraviti telefon nazaj v žep slišim:«Jaz sem.«

Zajela sem sapo. Nemogoče, ne more biti res. Navadila sem se že, da sem se doma pogovarjala s stenami, da sem se smejala škripanju kavča in se spogledovala z ogledalom v veži. Moškim, ki so prihajali na zadnja vrata, se ni bilo potrebno ozirati na uro, kdaj se Ana vrne iz šole. Nekako sem jo porinila vstran in jo pokrila z blazino, da je ni bilo videti.

»Slišim,« rečem in se trudim, da bi delovala povsem normalno in običajno.

»Ne boš nič rekla?«

»Kaj pa naj?«

»Vsaj to, da si me vesela, da si me pogrešala…«

Zardela sem. Sem jo res pogrešala? Nisem bila povsem prepričana.

»Hočeš, da pridem pote?« Trudila sem se, da bi mi glas zvenel ljubeče, materinsko, toplo, nežno, dotikajoče.

Nisem ji segla do srca. Kar naenkrat je bila zveza prekinjena.

Odšla sem v kabinet in za seboj dvakrat zaklenila vrata. Potem sem se ulegla na staro zmahano preprogo, ki je bila popackana z madeži od polite kave in mimobežnih ljubezenskih srečanj. Mojih in kakšnih drugih.

Spreletel me je srh. Ustavila bi čas, da bi lahko poletela v Janov objem, tisti večer, ko je, utrujen od dolge poti, malo pred hišnim pragom, zaspal za volanom, je delček mene za večno umrl, skupaj z njim. Nenehno sem si domišljala, da je še živ, da je Ana najin otrok, slike, ki jih je ustvarjala domišljija, so bile zelo žive, polne smeha, sonca, mi trije, ki se sprehajamo skupaj, onadva, drug z drugim, z roko v roki, Jan in Ana. Jaz in Ana. Midva in Ana.  S hčerko se nisem nikoli pogovarjala o Janu. Pravzaprav ji tudi lagala nisem. Bilo je samo po sebi umevno, da je bil on njen oče. Takrat, ko me je prvič vprašala, nisem zanikala, potem ni bilo prave priložnosti, da bi ji povedala resnico. Ali pa je nisem iskala. To bo bolj verjetno. Ljubila sem Jana, bila pa sem tudi nora na moškega v njem. Tisti, ki so prihajali kasneje, so bili zgolj nadomestki. Orehov namaz za božično potico. Nič drugega.

6.

Micina sestra je živela v zaselku, malo naprej od Postojnskega letališča.
»Ne boš zgrešila hiše, verjemi,« mi je govorila Mica, ko sem jo prosila, naj mi pove, kam naj grem.

»Pa si pripravljena, da se srečaš z Ano?« me vpraša.

Ne, nisem bila. Res ne. Ponjo grem zaradi materinske dolžnosti. Ja, točno tako, zaradi dolžnosti. Kakopak. Ne gre, da bi me vlačili po zobeh, da sem zanikrna mati. Lahko bi imela težave v službi. Začeli bi govoričiti, da sem drugačna kot govorim in pridigam drugim. Ne bi več verjeli mojemu nasmehu. Prijaznosti. Na sedežu poleg sebe sem imela čokolado. Upala sem, da jo bo Ana vesela.
Micina sestra je bila manjše rasti, drobnih kosti in zanemarjenega videza. Sivi lasje so bili skuštrani, v črnem predpasniku je delovala kot bi jo vzeli iz kakšne zgodovinske knjige. Na povodcu je držala velikega sivega psa, med dolgo dlako, ki mu je pokrivala gobec, se je iskrilo dvoje divjih in bliskajočih oči.

»Prišla sem,«sem rekla in ji ponudila roko.

»Ja, ja, vidim,« je zabevskala in me spustila mimo. Na iztegnjeno roko se še ozrla ni.

»Kje je Ana?«kar takoj vprašam.

»Pride. Vsak čas. S četrtim vlakom.«

»Lepo je tu,«nadaljujem, zdelo se mi je prav, da nekaj rečem. Zavedala sem se, da nisem prišla zato, da občudujem naravo.

V kuhinji je bilo toplo in na štedilniku na drva sem opazila zabeljeno kašo. Zaslišala se je kukavica. Ura je odbila tretjo. Še eno uro moram potrpeti, me je ostro prešinilo. Upala sem, da bo čas milosten in ne bo tekel prepočasi.

»Kako se ima Ana?«

»Pravi, da je zadovoljna. Rada je tukaj.«

Prikimala sem, kaj sem hotela drugega. Naredila sem požirek kave, ki je bila sladka in zelo močna. Šele tedaj sem na klopi zagledala nekaj zvezkov, Anino rdečo kapo in šal v enaki barvi.

»Nista si preveč blizu, kajne?« me je Micina sestra (ki ji sploh nisem vedela imena) zbezati iz lastnih misli.

»Blizu?« sem jo vprašala.

»Kako blizu? Kako pa si naj bi bili? Živiva skupaj, razumeli sva se, vsaj mislila sem tako. Ona je moja hči, jaz sem njena mama.«

»Hm,« je rekla ona.

»Z Ano se je lepo pogovarjati,«nato doda.

Nič nisem rekla. Nisem ji hotela razlagati, da za zaupnosti nisem imela časa. Šola, domače naloge in te reči. Saj me ne bi razumela.

»Človek mora včasih odpustiti celo samemu sebi,« je nato navrgla. V štedilnik je vrgla še nekaj polen.

Gledala sem v ogenj kot da bi v njem gorela moja duša. Zublji so budili spoznanja, ki sem jih že leta odganjala proč od sebe.

»Otrok je naša luč, ki smo jo sami prižgali,« je zamrmrala v brado, da sem jo komaj slišala.

Nogi, ki sta tičali v salonarjih z visoko peto, sta bili zatečeni in boleči. Neopazno sem se sezula.

Nenadoma sem jo zagledala na pragu. Privihrala je v kuhinjo, malo po zraku, malo po tleh. Njeni mavrično obarvani lasje so plapolali in torba, ki je v premišljenem loku poletela na klop, je z glasnim pokom obmirovala.

»Kaj je dobrega za kosilo? Na smrt sem lačna!« je vzkliknila Ana, ne da bi me pogledala. Počutila sem se kot tujka, ki je prišla na obisk k daljnemu sorodniku v bolnišnico, pa se je ta ni mogel spomniti, zato se ji je le vljudno nasmehnil. Ana še tega ni storila.

Micina sestra jo je pobožala po rami, ona pa se je podrgnila ob njeno dlan ter jo cmoknila na lice.

»Kaša? Juhuhu!«vihravo se je zavihtela na stol, okobal, kot bi zajahala konja.

Mimogrede se je z licem podrgnila ob umazan predpasnik, medtem ko je ženska z veliko leseno žlico nalagala kašo na krožnik.

Vse skupaj se mi je zdelo kot čudež. Pravljica o Janku in Metki. Sneguljčici. Zelo neresnično in meni zelo tuje. Nikoli se nisva crkljali kot to počne s to tujko, ki ji nisem vedela niti imena.

»Boste tudi vi malo?«se je končno obrnila še k meni.

Gledala me je, ne da bi trznila z očesom. Ali mi dala kakšen drug znak, da sem dobrodošla, da spadam zraven.

Nisem bila lačna, imela sem denar, da bi si lahko privoščila vse kaj drugega kot ovseno kašo.

»Ja pa bom,«sem se slišala reči.

Prijela sem za žlico in pobrodila z njo po krožniku.

»Ne boj se, ne grize,« se je zasmejala Ana in mi, povsem nepričakovano, pomežiknila.