pika.amen

Imel sem seveda dober in resen namen.
Toda potem, ko mi je tajnica prinesla papirje in vso ostalo navlako, katero je morala še poknjižiti, mi je zmanjkalo poguma.
»A smo v riti?« sem jo vprašal kot že stokrat v zadnjih šestih mesecih.
Nemo je prikimala in globoko zavzdihnila.
»Saj so vse računalniške firme v pizdi,« sem se skušal opravičiti.
Toda ona se je že obrnila na petah in odvihrala skozi vrata. Ni mi kazalo drugega, kot da pokličem Frančka, ki je imel odvetniško pisarno na drugi strani ulice.
»Greva na pir? Jaz častim.«
Tam okoli poldneva, ko sem požlampal vsaj štiri piva, sem Frančku odkrito priznal, da se ne grem več. Ne država in ne baba doma me ne bosta jebali v glavo. Prestar sem.
Pika. Amen.
Franček je naročil še eno travarico, da sva dostojno poplaknila vse muke in težave.
Potem se je nekega dne, ne vem več ali je bila sreda ali četrtek, nalimala na vratih. Nihče je ni prosil, naj vstopi, toda ona je kar rinila naprej in se ni menila za tajnico, ki se je postavila pred njo.
Resnično, v trenutku ko sem zagledal njene joške, me je zadelo.
Definitivno.
Takih jošk še živ dan nisem videl. Bili so sočni, napeti, štrleli so v zrak in se rahlo pozibavali ob vsakem premiku neznanke. Niti v najbolj drznih sanjah se temu, kar sem videl, ne bi upal reči prsi. Bilo bi preveč enostavno, vsakdanje in banalno. Tudi preveč splošno. Po pisarni je zadišalo po dezodorantu in globoko sem vdihnil, da bi prijeten vonj ne izpuhtel v prazno.
Postalo mi je nerodno. Kršenduš, dve babnici sta zijali vame, jaz pa se nisem mogel odtrgati od tistih velikanskih nabreklih melon.
»Kaj vas muči, lepa dama?« sem končno izjecljal. Stavil bi, da sem zardel kot kuhan rak, drugače me tajnica ne bi pogledala, kot da sem padel z Lune.
»Iščem delo,« so rekli joški in se pohotno zazibali le nekaj decimetrov stran od mojih oči.
V trenutku sem pozabil, da računalništvo jemlje hudič, le poznavalsko sem prikimal, da bi bilo videti, da mi je vse jasno.
Usedla se je na stol, prekrižala nogi in rekla:
»Ne bo vam žal. Obvladam vse, kar je treba.«
Usta sem imel suha kot poper
»Lahko ostanete mesec ali dva, potem pa bomo videli,« sem se slišal  reči.
Bizgec neumni.
Trap.
Idiot.
Kreten.
In je ostala.
Jaz pa sem začel razmišljati o tem, kako bi svojo firmo, ki se je že potapljala, spet dvignil na površje.
Ah, svinja lažniva. Pretiravam. Sploh ni bilo tako!
Ženska me je obsedla. Zarila se mi je v sleherno celico telesa in njeni kanglici sta me spremljali na vsakem koraku.
Celo na sekretu. Imel sem težave z zlato žilo in medtem ko sem se napenjal kot zmešan, se mi je zazdelo, da ne morem dihati. Hotelo me je zadušiti, porkaduš. Pa ni bilo to. Le predstavljal sem si, kako sem se ugnezdil  med njena hribčka in ju gnetel, lizal in obdeloval. Z rokami sem krilil po zraku in lovil namišljeno sladko utvaro. Normalno, da sem ob vseh radostih pozabil dihati.
Na školjki sem čepel celo popoldne. Žena se je že čudila, kaj je z menoj narobe, da tako vneto skrbim za lastno iztrebljanje. Prej je bila zmeraj ona tista, ki me je opozarjala, naj se držim reda.
Špela je prihajala v službo pred menoj. To me je nekoliko presenečalo, saj sem bil prepričan, da vse ženske rade poležavajo. Ko sem parkiral avto, sem jo v stranskem ogledalu opazoval, kako je koketirala s Frančkom.
Nisem bil ravno prepričan, ali je to naredila nalašč, toda zmeraj se je prerinila mimo mene in prva vstopila v pisarno. Njeni joški so se me dotaknili in me za trenutek pobožali po licu. Obstal sem nem in šokiran, kot bi me udarila strela.
Iztegnil sem roko, povsem nehote in spontano, ker sem se jih želel dotakniti in jih občutiti v svojih dlaneh.
Madona, bom sploh kdaj imel priložnost, da se jim približam?
Počutil sem se kot bedak, ko sem strmel v prazno in se mi je v kotičkih ust začela nabirati slina.
O, moj bog, daj da se potunkam vanje, samo enkrat mi daj to priložnost!
»Gospod, ali je kaj narobe?«
Njen glas je priplaval do mojih ušes kot angelska pesem.
Želel sem  ji reči, da je vse okej, toda beseda mi ni šla z jezika.
Špela je zamahnila z roko, si slekla plašč in odhitela s torbico v stranišče.
Danes je imela na sebi strašno kratko krilo in črno bluzo. Tudi ritnici sta prisrčno migali, toda še zdaleč ne tako omamno kot joški. Žal mi je, ker nimam pesniške žilice, da bi vse, kar sem videl, opisal kot se spodobi.
Pravzaprav je nekoč imela tudi moja žena dve čudoviti ritnici. Včasih, ko ni bila tečna, mi je dovolila, da sem se igral z njenima hlebčkoma, dokler se nisem naveličal. Toda spredaj je bila ravna kot ploh. Sploh ne vem, kaj je mislil bog, ko ji je meril prsi. Verjetno nič.
Špela je bila drugačna. Mogoče kakšen petek mlajša od žene, sicer pa sploh ni bilo važno.
Mrzlično sem razmišljal, kaj naj naredim, da bom lahko čimveč časa v njeni bližini.
Tista čarovnica, tajnica, je ostala doma, ker ji je zbolela mama. Še me ima usoda rada!
Nisem in nisem se mogel zbrati. Pa še računalnik mi je vsaj trikrat crknil, preden sem dobil povezavo  z »Vabitexom«. Zanje smo delali neke izboljšave. Za piko na i se je na vratih nalimal še Franček, ker se mu je zdelo čudno, da me že nekaj dni ni bilo na spregled.
»Greš na pivo?« je dejal vabeče, da me je skoraj privzdignilo na stolu.
»Saj vidiš, da sem sredi dela,« mu čemerno odgovorim, ne da bi ga pogledal.
Oči se mu za trenutek pripro od presenečenja, ko zagleda Špelo, ki mi je prinesla neke diskete.
Potiho je zažvižgal, se butasto priklonil, nekaj zamomljal in izginil.
»Ta je pa čuden,« se je nasmehnila Špela.
Dvignil sem pogled, toda komaj kaj sem slišal, kar je govorila. Bradavički sta veselo poskakovali sem in tja in me vabili, naj se ju dotaknem. Črn pulover je bolj malo zakrival. Bil je dovolj prozoren, da sem zaslutil golo kožo in  obe nabrekli vzpetini, ki mi nista dali spati niti ponoči.
Za nekaj centimetrov sem se dvignil na stolu, kot bi hotel  z ustnicami ujeti obe zreli rdeči jagodi. Ju zaščititi s svojim jezikom in potem povaljati po ustih do onemoglosti.
Špela je stala tik zraven pisalne mize.
Sveti Jezus v nebesih, bom preživel?!
Nisem bil povsem prepričan.
Mimogrede sem opazil, da je rjavolaska. Kdo bi se sploh menil za take malenkosti?! Stavil bi, da je nosila rdeč modrc. Nisem mogel reči nedrček, res ne. Zvenelo mi je tako butasto in kičasto. Nedrček menda nosijo tiste, ki vanj nimajo kaj dati. Prava ženska pa nosi modrc. Kot pribito!
V tistem trenutku bi dal pol življenja, da bi stopila bliže, vzela mojo glavo med dlani in me stisnila k sebi ter rekla:
»Napij se.«
Jaz bi pa pil. Ne, goltal bi. Lovil bi joške z jezikom in usti in jih lizal toliko časa, dokler ne bi nabreknili še bolj, še bolj, ja, še bolj.
Za popek mi ne bi bilo mar. Popek je pač popek, nikoli me še ni vzburjal. Tudi mi ni bilo jasno, zakaj nekatere tako vznemirja.
Imela je lepo zaobljen trebušček. Ne maram tistih ravnih, trdih, ob katerih si moški polomi zobe.
Špela mi je razlagala program, ki ji ga je prejšnji dan uspelo dokončati.
Zaradi mene bi lahko govorila tudi o brejih polžih, brigalo me je.
Vse, kar sem si želel, je bilo, da je stala ob meni in da je moje hrepenenje začelo dobivati krila.
Še dobro, da sem že kmalu po petdesetem letu začel verjeti, da se seks dogaja v glavi. Če bi mislil kako drugače, potem bi postal še zakompleksan. Tisti one me že lep čas ni hotel več ubogati.
Z glavo je bilo drugače. Tam sem lahko počel, kar me je bila volja. Lahko sem lizal Špeline joške lepo počasi, strpno, centimeter za centimetrom, ali pa sem dovolil, da mi je vtaknila bradavico v usta, da jo sesljam. To sem strašno rad počel. Sesljal.
»Bi še vi pogledali, če je kje kakšna napaka,« mi je dejala s smehljajem na obrazu.
»Nobene napake ni, prepričan sem,« sem ji čez čas, ko sem se zbral, odgovoril.
In še resno sem mislil. Dejansko so bili njeni joški brez napake.
Popolni. Čudoviti. Izjemni. Kot pomladna sapica in vulkan obenem.
Kako bi bilo, če bi lahko po kosilu zaspal v vdolbini med njima? Bi mi to dovolila? Oh, saj ne bi  mogel niti zatisniti oči! Duhal bi ju, držal z obema rokama in gnetel kot fino kvašeno testo. Lahko bi ji celo rekel, naj spleza name, se mi usede na trebuh in pozvanja z njima pred mojim obrazom. To sem si že od nekdaj želel. Nekoč sem bil celo pripravljen plačati neki kurbi, da bi to naredila zame. Žal me je potem njen frajer, ki ni imel niti malo posluha za moje želje, nagnal.
Franček me je pred leti odvlekel celo na nudistično plažo, nevedoč za moje skrite želje. Tam sem obsedel v senci prvega borovca in opazoval ženske, ki so hodile mimo. Nobena mi ni bila všeč. Preveč rade so migale z zadnjico, namesto da bi to počele z joški.
Zdrsnil sem se.
Če firma propade, bo Špela morala oditi!
Ne, tega ne smem dovoliti. Skočil sem pokonci kot v najlepših letih. Morda to, morda kaj drugega, saj ne vem več, je bilo krivo, da sem se spotaknil in padel, kakor sem bil dolg in širok.
»Gospod šef!« je zakričala Špela.
Pokleknila je kraj mene, jaz pa sem trdno stiskal veke skupaj. Nagnila se je nad moje prsi, da so me njeni joški malodane zadušili. S prsti me je narahlo masirala po sencih. Prislonila je uho na srce in tiho poslušala. Komaj sem si upal dihati. Bradavički sta se dotaknili kože, da sem nehote zadrhtel od ugodja. Potem se je nagnila globoko preko moje glave. Za trenutek sem odprl oči. Balona sta mi zameglila pogled. Le usta bi moral odpreti, tako, na široko. Vdolbine med njima ni bilo zaznati. Uboga joška, pa ne, da ju modrc tako stiska? To ni pravično! To je zločin!
Slišal sem, kako je mrzlično odtipkavala številke na telefonu, ki je ob mojem padcu zdrknil na tla.
Morda je mislila, da sem v nezavesti?
Globoko v sebi sem se nasmehnil.
»Kar naj misli,« sem si rekel in neslišno potegnil vase duh po njeni ženskosti.
Razmišljal sem, da zna biti tudi igrana nezavest za nekaj dobra.
Predstavljal sem si jo golo, kako teče proti meni. Njeni dve ogromni meloni sta poskakovali sem in tja in ko je razširila roki, se mi je nasmehnila in me stisnila v svoj objem. Predstavljal sem si svojega oneja, kako ga namočim v znoj, ki se je kot rosa začel nabirati v vdolbini med obema hribčkoma. Z rokama je narahlo stisnila joški skupaj, da sem globoko zavzdihnil od ugodja. Za trenutek je bila podobna mamini po pol sestri Nežki, ki se je, daljnega leta 1950, vsako poletno jutro umivala za vrtno uto. Tudi ona je imele joške, ki bi lahko nahranile otročad pol vasi. Zalezoval sem jo, dokler me ni ujela mama in me pošteno natolkla s kuhalnico. Špela ji je bila podobna. Prisežem, da ji je bila!
Tedaj jo zaslišim, ko nekomu telefonira:
»Robi, a hočeš priti sem? Ta kreten od šefa je padel v nezavest, pa ne vem, kaj naj z njim.«