Kazni, kaznovanja, grehi in pohvale
redki so, ki ne bi od časa do časa občutil krivice. Včasih jih komu povzročamo tudi sami. Hote ali nehote. Takšno je pač življenje. Že kot otroci smo bili- vsaj v mojem spominu je tako zapisano- najbolj občutljivi na učitelje, ki so med nami delali razlike. Predvsem smo si zapomnili one, ki so za enako stvar ene kaznovali, druge pa samo okarali, lahko tudi pohvalili, češ, poglej, iz tega bo še nekaj nastalo, ker je tako ''prikupno poreden''. Krivice so se nam dogajale tudi v lastni družini. Otrok ima zelo izostren čut, ko gre za kaznovanje. Ne odpušča zlahka, ko vidi, da starši enega od otrok ''po riti'' za vsako figo, drugega pa nikoli. * S krivicami se potem soočamo v službi, v okolju, ker se družimo, se zabavamo, živimo. Zmeraj se najdejo posamezniki, ki ''vse lahko'' in zmeraj se najdejo žrtve, ki jim ni nič dovoljeno, saj vsako, še tako majhno napako, okolje kaznuje, jo napihne in žrtev s časom tudi izloči. * Žal, žal, žal se zadnja