JUTRI 2052

  fotka najdena Robi (1978):« Če dovolite, bom zgodbo začel s poroko. Z Majo sva povabila prijatelje, ki jih nisva imela malo. Sredi noči smo se že precej okajeni odpeljali do hiše, kjer sva si uredila gnezdece. Zbasali smo se v spalnico, steklenice s šampanjcem so se odpirale ena za drugo. Sredi razposajenega smeha povzdigne glas Mira, ki je bila pravnica. Nikoli ne bom pozabil njenih besed. Zabičala je Maji, da takšne hiše, če slučajno pride do razveze, ne sme nikoli izpustiti iz rok. Pa da ona že pozna načine, s katerimi se da dedca v nulo zatreti. Fantje smo se iz slišanih predrznosti norčevali, a čisto po neumnosti. Besede bi morali resno vzeti na znanje in si jih zapomniti. Po rojstvu hčerke se je tudi med nama z Majo marsikaj spremenilo. Po štirih mesecih se je naveličala otroka, mene, obveznosti, dojenja, umazanih plenic, prvih zobkov. Tašča je prihajala že zarana, da ji pomaga, a sta se do kosila običajno že na smrt sporekli. Seksa si je poželela ob nemogočih urah. Najraj

 Vsem, ki mi pišete in me kličete, kar na tem mestu povem, da so knjige Ogenj Rit Kače še na voljo! ❤️ V teh čudnih časih, ko se dogajajo čudne stvari, bi bilo res zelo prav, da preberemo zgodbe iz ''prve roke''. To zlasti velja za starše in odrasle otroke! Vrsto let smo Slovenci pometali vse, kar je povezano z intimo pod preprogo, žal. Morda se tudi zato dogajajo stvari, ki se ne bi smele! Knjige so na voljo na spletu, v knjigarnah in tudi pri meni. Ker so moje, jih lahko ponudim malo bolj ugodno. Kupite 2 dobite 3. In s podpisom ali tudi posvetilom. Pišite na  jutri2052@gmail.com

  (odlomki iz Martinove Diplomske naloge) Martin :«Ko sem bil še mlad, sem največ deklet spoznal na romanjih. Starši so molili, med seboj sklepali kupčije, mladi pa smo se najprej previdno ogledovali, potem pa sklepali prijateljstva. Sora, ob kateri smo živeli, je bila nekdaj čista, vodo iz nje smo pili tudi ljudje. V dolini je bilo veliko dobrih gostiln in, seveda, dvorec Visoko. Tja je hodil na počitnice celo sam kralj Aleksander. Zaradi njega so preselili žandarmarijo iz Gorenje vasi v Poljane, in to je bila edina vahta , ki jo je ta pomembnež imel. Kmalu so ga začeli posnemati zlasti meščani srbskega rodu. Med leti 1935 in 1940 smo imeli tudi po 500 letoviščarjev na leto! Takrat so rekli, da bo družina, ki pride na kmete, s tem prihranila za zimsko kurjavo. Vsaka gostilna je imela svoje kabine ob Sori, da so se gostje lahko kopali. Gradnja Rupnikove linije pa je goste, žal, pregnala, kajti prišli so delavci, ki se niso vklapljali s pogledi turistov. Imeli so čudne in nenavadne na

  Včeraj sem se pogovarjala z eno od novinark. Pisala je članek o moških ''predatorjih'', pa jo je zanimalo, če so le-ti obstajali tudi v tako imenovanih starih časih. Seveda so! Še več: takrat so bili sami po sebi umevni. Imeli so moč, družba, kot takšna, je bila celo prepričana, da so pametnejši od žensk, da več vedo. Še v moji generaciji obstajajo ženske, ki nimajo lastnega mnenja, za vsako malenkost potrebujejo moževo(očetovo, bratovo, sinovo) mnenje. Kdo je v družbi pomembnejši, smo lahko začutili že skozi verbalno komunikacijo: moški so se med seboj pogovarjali (možvali) ženske so – čvekale. Ko beremo literaturo starejših letnikov, pogosto naletimo na izraz: Moški si je žensko ''vzel''. To je pomenilo, da je bila ona v ''čakanju'', ker je bila pač prepričana, da mora moški narediti prvi korak, ona nikoli. Menda podobno še danes razmišlja okoli 80 % žensk. Tudi v Sloveniji. Nekoč je bil moški tisti, ki je ''določal

/fotka je s twiterja/ Slovenija je velika kot kakšno predmestje New Yorka. Ljudje se v glavnem poznajo med seboj. Ne vsi, poznajo se pa ciljne skupine: podjetniki, gledališčniki, klekljarice, slikarji, izdelovalci keramike, lesnih izdelkov, vrtnih ograj, strešne opeke... In TUDI v Ljubljani je tako kot v vsaki vasi: med seboj se poznajo branjevke, trgovci, novinarji, umetniki + kvazi umetniki. VSI SE POZNAJO! Ko danes trdijo, da se ne, lažejo. Pa tega ne trdim jaz, to trdi znanec, ki je fotograf. In pogosto fotografira različne prireditve prej- in potem, ko se veselo čeblja ob kozarčku. Kakšen je v SLO resničen (!) odnos do te grozljive in več kot strašne tematike, se je izkazalo pri zadnjem škandalu ''radiator''? Običajni državljani so že pozabili nanj. Trenutno jih skrbijo ozimnica, kurjava, bodo zaradi nesposobnosti odgovornih, da podjetja v hudi krizi z energijo sploh ohranijo delovna mesta... Na četrtkovi Tarči so se ''ne- drenjali'' zagovorniki ž

    Foto: MARYANN MAURO Odraščala sem v času, ko je bilo nasilje bolj kot ne vsakdanji pojav. Stara sem bila komaj dve ali tri leta, ko sem se z njim prvič soočila. Igrala sem se v pesku na dvorišču dedove domačije, ata pa je v delavnici delal strešno opeko za hišo, ki smo jo gradili. Kar naenkrat pa zaslišim vpitje na pomoč. Zagledam mlajšega moškega, precej vitkega, črnolasega, ki je tekel po poti, za njim pa se je, na vozu, podil moški, ki je vihtel v roki gajžlo. Komaj streljaj stran od mene ga je ujel, zbil na tla in potem tolkel po ubogem revežu, ki je bil hitro ves krvav. Ata me je odnesel stran, pri tem pa mi je pokrival oči z dlanjo. Nasilnežu nihče ni nič rekel. Bil je znan kmet, precej mogočen, nadut in domišljav. Takšnega se ga spomnim tudi iz kasnejših let. Pogosto je hodil v gostilno Pri županu. Kadar je imel ''svoj dan'' se ga je slišalo daleč naokoli, videlo pa tudi, saj je bila, ko se je vračal domov, njegova kar vsa cesta!. Nasilju nad žensko pa se

    Rafaela: «Vrsto  let sem delala kot patronažna sestra. Na terenu sem doživela nešteto zgodb. Nekatere so tako unikatne, da se jih noben pisatelj, kljub bogati domišljiji, ne bi mogel izmisliti! Zanimiva je že zgodba, ki govori o tem, kako sem spoznala moža. Takrat sem se še vozila z APN6 motorjem. Pot me je vodila tudi v hribovsko vasico, kjer je bilo sicer šest hiš, a le v dveh sta živeli dve starejši mamci. Kar naenkrat sem morala ustaviti pred podrtimi smrekami, ki so ležale čez pot. Začela sem se dreti, naj jih umaknejo, pa ni bilo nobenega odziva. Šele čez kakšnih deset minut zaslišim korake in preklinjanje. Moški glas me od daleč vpraša, če nimam drugega dela, kot da mu param živce. Lepo mu odgovorim, da se mi mudi., ker moram dati Jeri injekcijo. Bo že počakala, saj je navajena, spet zaslišim. Meni bo nek bedak pridigal, kaj smem pa kaj ne, se razjezil, prislonim motor v breg, vzamem torbo in poskušam splezati čez podrte smreke. Je bila kriva moja teža, nikoli ne bom ved