JUTRI 2052

  *   Zofi, letnik 1935. Zaradi vojne je bila prikrajšana za osnovnošolsko izobraževanje, tako da se je takrat, ko se je poročila, znala komaj podpisati. Poleg šihta, skrbi za manjšo kmetijo, poleg skrbi za šest otrok, je skupaj z njimi osvajala tudi šolska znanja. Najstarejši sin jo je ves čas spodbujal, naj si pridobi tudi formalno izobrazbo, a kaj, ko je bila ''delavska univerza'' oddaljena več kot 40 km! Toliko časa je vplival na očeta, ki je bil sicer dober kot kruh, a prepričan, da je ženska primerna le za v kuhinjo, da je ženi končno dovolil opravljati šoferski izpit. Ko je bil najstarejši tik pred diplomo na fakulteti, je ona maturirala. Skupaj s četrtim sinom, ki mu je v šoli šlo mičkeno slabše, se je vpisala na isto fakulteto kot on. Zaradi štirinajst mesecev, ki jih je sin zapravil v JLA, je z odliko diplomirala pred njim! Ob tem je treba povedati, da je čisto normalno hodila na šiht (imela je zelo težko delo), tudi domača opravila niso trpela, ker

  prejšnje dni sem ponovno obilo brskala po starih zapiskih. Tudi knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače (1.del) sem še enkrat prebrala. ob tem sem se spominjala svojih pripovedovalcev. Nikogar ni več med živimi. Pa tako radi smo pokramljali! Skratka, pisala sem daljši članek o zidavi hiš po drugi svetovni vojni. Srce me boli, ker so zgodbe o tem času porinjene v ozadje kot nepomembne. Pa niso nepomembne, še zdaleč ne, bolj bi držalo, če bi rekli, da niso bile v skladu ''s takratnimi smernicami''. Nekaj utrinkov, zapisanih po pripovedovanju takratnih graditeljev: * Marija iz Žirov pripoveduje: "Pred poroko sem vsako prosto minuto klekljala, da sem zaslužila kakšen dinar za balo. Ko sem se poročila, sva se z možem takoj dogovorila, da bova šla čim prej na svoje. Takoj prvo leto sva vsak dan hodila k vodi nabirat kamenje. Na parcelo sva ga vozila s karjolo. Konja je bilo treba plačati, če ne drugače, pa z delom. Ko sva dobila načrt za hišo, so se nekateri čudili,

  Roko na srce: danes so pri ljudeh najbolj zaželeni prodajalci sanj. Tisti, ki obljubljajo, da se bodo želje uresničile brez truda. Tisti, ki ponujajo tabletke, ki v trenutku preženejo slabo voljo, bolečine v kolenu, slab zadah iz ust. Kdo bi se trudil s hujšanjem, ko pa je na trgu neskončno število preparatov, ki obljubljajo čudeže in – vitko telo! Trenutki, ko bodo začeli prodajati srečo tudi v Lidlu in Hoferju, niso daleč. Zakaj bi se trudili zanjo, če jo lahko kupimo?! Kar nekaj slovenskih pregovorov ni več v modi. Recimo: brez truda se še čevelj ne obuje. Počasi se daleč pride. Zakaj bi se obremenjevali z njima, ko pa nam prodajalci sreče dopovedujejo, da se vse da dobiti, če le odpremo denarnice? Nihče več ne govori o dolžnostih, pomembne so le pravice. Pravica do stanovanja, do službe, do zadovoljstva v partnerstvu, do pridnih otrok. Celo do orgazma. » Milena, zakaj pišeš o težavah, ki jih imajo nekateri v življenju ?« mi rečejo. »Piši raje o sreči, pozabimo, da težki trenutki

 https://zastarse.si/druzina/odnosi/ogenj-rit-in-kace-niso-za-igrace/ mnenje

  Dragi prijateljice in prijatelji, Dan po rojstnem dnevu je, vsaj pri meni, namenjen pospravljanju. Danes je bilo drugače, saj so pospravili drugi. Za kar sem jih zelo hvaležna. * Vesela sem, da sem se že pred tedni spomnila na ''dan odprtih vrat''. Bilo vas je veliko, ki ste prišli na obisk, na klepet ali na ''zaupljiv pogovor''. Ljudje se moramo družiti, se gledati v oči, ko se pogovarjamo! Morda se bomo še kdaj srečali, morda se boste udeležili kakšnih drugih ''odprtih vrat'', vesela bi bila, če bi se ta navada prijela in bi se bolj družili, bolj obiskovali. * Starejši, kot smo, debelejša bi bila knjiga, ki bi jo želeli napisati o svojem življenju. Kaj pa bi v njej napisali? Bi izpostavili zgolj lepe trenutke, bi raje jamrali, se pritoževali? Komu bi knjigo posvetili? Zanamcem – v poduk? Če po pravici povem, občudujem tiste, ki se lotijo avtobiografije. Ne predstavljam si, da bi jo napisala. Številna vprašanja bi se porajala že v tren

  Včeraj sem si ogledala Tarčo. TARČA Razlog? Govorili so o družinskem nasilju, ki je tema, ki jo zelo dobro poznam. Žal so pri družinskem nasilju veliko preveč v ospredju ''človekove pravice nasilneža'', zelo malo, pogosto pa nič, pa pravice žrtev. Zakaj? Namesto da bi iz družine za zmeraj odstranili nasilneža, mora bežati žrtev, njemu pa se- razen v zelo redkih primerih- ne zgodi nič. * V Sloveniji - to se verjetno nagonsko ve- se z nasiljem da priti zelo daleč. Oziroma: da se doseči vse in še marsikaj. Vsakodnevna praksa- ne le znotraj družine, tudi izven nje- priča, da je res tako. * Nasilnež ne ustrahuje samo družine, temveč tudi okolico. V stilu: " Če boš šel na policijo te bom tako premlatil, da te lastna mater ne bo več spoznala." Tudi zato okolje te nasilneže tolerira. * O nekaterih med njimi se- preprosto rečeno- javno ne govori. Največkrat zato ne, ker prihajajo iz drugih kulturnih okolij in so zato na nek čuden način, ki ga ne razumem- nedotakljiv

  Moja jutra so že leta in leta zelo enaka: ko vstanem, si skuham kapučino in potem berem, berem, berem. Mediji, levi in desni in tisti vmes- to so moji vsakodnevni spremljevalci. Ni nujno, da zmeraj po enakem vrstnem redu, a (skoraj) nič, kar zapišejo v Dnevniku, Domovini, Delu, Mladini, Novi24, Večeru, pri Požarju, na Pravi, Siolu, MMC-ju, Necenzurirano, Kavarna Hayek, Portalplus….mi ne uide. Preberem tudi twiter in nekatere bloge, žal lastniki slednjih ne objavljajo redno. Če se le da, preberem tudi komentarje. S časom sem se že naučila, da vsaj približno vem, kje bo kakšen novinar (tudi medij nasploh) postavil piko. Ki je zelo zelo pomembna! V času, v katerem živimo - celo vedno bolj! Zanima me torej, kje bo kakšen novinar zaključil svoje pisanje. Čemu bo dal več poudarka, čemu manj, kaj pa bo- četudi je pomembno- izpustil. V bistvu se mediji & novinarji- glede na politično pripadnost- ločijo med seboj tudi (ali predvsem) po tem, kje ta končna ''pika'' stoji, oz