JUTRI 2052

  Ni večje katastrofe za dojemanje realnosti časov polpretekle zgodovine, kot da jo- za potrebe mladega rodu- preveč idealiziramo. osebi, ki je napisala zgornje besede, dajem eno veliko črno piko! Poljanska dolina , denimo, je imela zgolj dva /2/ zdravnika: dr. Bernika in dr. Gregorčiča (najprej očeta Milana, potem sina Bojana). Za okoli 12.000 prebivalcev. Danes imamo samo v Žireh 3 splošne zdravnike, v Gorenji vasi prav tako tri. Dr. Bernik je bil, denimo, tudi pediater, ginekolog in zobozdravnik. Vse obenem. Zato res zelo lepo prosim, ne idealizirat časov, ki so bili tudi zaradi pomanjkanja zdravnikov zelo kruti. Vem, ker sem jih doživela. Tisti, ki ne verjame, naj si, za božjo voljo, prebere vsaj kultno knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. del. Ker potem ne bo toliko ustreljenih kozlov, kot jih je. Dobite jo tudi pri meni. PS Če ste starejši, bom vesela vaših izkušenj z zdravstvom izpred leta 1990. Hvala

  O Jernejevi zgodbi danes le na kratko, na dolgo bom napisala, ko najin pogovor ''prenesem'' z diktafona na računalnik. Jernej je že od otroštva veljal za nasilnega in problematičnega. Mama je bila ''potuhnjena'' pijanka. Jernejev oče je mislil in upal, da jo bo z udarci spravil k pameti. Pa je ni. Prej se je naveličal in šel k drugi. Njegovo obnašanje so ''podedovali'' trije otroci. Ko je zmanjkalo denarja za hrano, so mamo pretepli in po nekem čudežu je to govorico razumela in pričarala vsaj nekaj denarja za najnujnejše. Po osemletki se je Jernej čisto izgubil. Pol leta je bil zaradi kraje in nasilja celo v zaporu. Potem je njega in brata vzel k sebi oče. Zaposlil se je in ob delu končal poklicno šolo. Nekoč je spoznal Greto, zobno asistentko. Zatrapal se je vanjo, čez pol leta sta se poročila. Mislil je, da je končno dočakal srečnejše obdobje svojega življenja. A se je zmotil. Nekoč ga je v mehanični delavnici, kjer je delal, obiskala

  DVE IZJAVI DVEH RAZLIČNIH ŽENSK. PA NE IZ PRETEKLOSTI, TEMVEČ IZ DANAŠNJEGA SVETA! 1. Jana Fleišer: Šokantno je, koliko otrok nikoli ne sliši od staršev, da jih imajo radi... . 2. Mateja Debeljak: Zaradi mame sem morala živeti kot nečuteče bitje Po včerajšnjem nastopu v oddaji na Dobro jutro, so se usuli številni klici. Zgodb, podobnih tej, kot jo je javnosti zaupala ena od žensk med samo oddajo, ni bilo malo. Slovencev ne pesti lakota, pesti pa nas kronično pomanjkanje dotikov in ljubezni! Navajena sem zgodb, ki bolijo. A sem in tja me kakšna še zmeraj ''vrže iz tirnic''. To, da nimamo NIKOGAR, ki bi nas objel, da zato obilo objemamo hišnega ljubljenčka, mora biti zelo, zelo, zelo boleče. Še enkrat povem: vrata so pri meni še zmeraj odprta. Lahko pridete tudi ''samo'' na pogovor.

Blaževa ''moma''....   spominjam se, da sem - ko sem hodila po terenu in zbirala zgodbe - pogosto odgovarjala tudi na vprašanje, ''čigava sem''. In če sem povedala zgolj priimek, sogovorniki niso bili zadovoljni. " Kako se je pri vas reklo po domače ?" so me spraševali. Ko so slišali, da sem vnukinja Luke Pivkovega, so bili zadovoljni. V svoji glavi so me lahko ''umestili'' v točno določen predal. Moj priimek jim ni čisto nič pomenil. Zadnjih nekaj let počasi odhajajo tisti starejši, ki smo jih poznali po ''hišnih imenih''. Kako so se pisali, največkrat nismo niti vedeli. Zanimivo je tudi, da dolgo časa nisem poznala babičinega imena. Vedela sem, da je ''mama'' in da ji drugi rečejo Pivkovca. Tudi zaradi teh ''hišnih imen'' smo nekako, na nek način, pripadali širši družini, nekakšnemu ''klanu'', če hočete. V mlajših generacijah se ta pripadnost počasi izgublja. Ni t

Moje tri ljubezni moje tri ljubezni, ki mi lepšajo življenje so vnuki, knjige in rojstni kraj. Zakaj bi iskala srečo drugje, ko pa jo imam doma? * Žiga, Gal, Ajda, Julia in Jakob. Pravo življenje se šele začne, ko prvi vnuk prijoka na svet. * Knjige so moji ''papirnati'' otroci. prav tako zelo dragoceni in neminljivi. * Ogenj, rit in kače niso za igrače - vse tri knjige- ki so večno zaznamovale tako imenovano ''citizen science''- prebrati pa bi jih moral vsak, kajti o intimni preteklosti prednikov vemo komaj kaj. * Knjige za otroke in babice KUHARSKE PRISMODARIJE ter Ajda in čarovniške težave v pravljični deželi , da o WIZARD TROUBLES IN THE LAND OF FAIRY TALES (prodaja jo Amazon) ne govorim....napisane so bile v sozvočju z ljubeznijo, ki jo dajejo, hote ali nehote tudi vnuki. * Na prevod v angleščino čakata še PIKA NA B. (DOT ON B.) detektivka za najstnike in KJE JE OTROK? WHERE IS THE CHILD? napet kriminalni roman, ki vas priklene nase vse do zadn

  Na dnevu odprtih vrat (ki pri meni še trajajo 💗) sem spoznala čudovitega gospoda pri 95. Njega pa res moraš imeti rad. Zanimivo je, da je v rani mladosti komaj kaj hodil v šolo. Saj veste, revna družina, bil je pastir na posestvu pri teti in stricu, po vojni pa je, kljub mladosti, pomagal pri izgradnji kar nekaj zadružnih domov po Sloveniji. Njegovi 4 otroci so vsi z ''nazivi''. Zanimivi fantje, malo mlajši od mene. A ne bodi vrag! Ko so gradili hiše, kdo je popravljal sinove napake, ki je arhitekt? Oče. Eden od sinov ima firmo, znano in pomembno. Skoraj sto zaposlenih. Kdo mu pri vodenju še zmeraj daje nasvete? Oče. Oba, oče in sin, ki ga je pripeljal, sta me prosila, da izrek, ki ga prilagam, vsaj nekajkrat preberete. PS moja sokrajanka, me je, ko je tole prebrala, poklicala in rekla: 'Med te, ki so bili cenjeni, ugledni in spoštovani po VSEM svetu, so bili tudi žirovski naivci. Jože Peternelj- Mavsar je prodajal svoje slike od Tokia do New Yorka, pisal

  Kako najti ljubimca (navodilo)     »Samo še pet minut,« je rekel Janez, se pokril z blazino in se obrnil na drugo stran. »Ko pridem iz kopalnice, ti zlijem za vrat kozarec vode,« sem mu zagrozila in stopila pod tuš. Vstala sem že ob petih, šla teč in po desetih kilometrih sem komaj čakala, da mi topla voda zdrsi po telesu. Jutro je bilo lenobno in mirno, komaj kje so bili že pokonci. Še pri Medvedovih, kamor smo hodili po mleko, so vsi spali. Obliznila sem si ustnice in pomislila na svež zrak, ki sem ga vdihovala s polnimi pljuči, na čričke, ki so se slišali iz trave in golobe, ki so se počasi prebujali na bližnjem napušču. »Nikoli ne bom razumela tega zaspaneta,« sem jezno zamrmrala, kajti Janezovo smrčanje me je spremljalo še potem, ko sem odhitela v kuhinjo, da pripravim zajtrk zanj in oba otroka. Med vrati se je prikazal šele čez kakšne pol ure. Podrsaval je s copati po parketu in jezno bentil na psa, ki se mu je še pravočasno umaknil izpod nog. »Kje so časopisi?« j