JUTRI 2052

  TUDI TAKO JE NEKOČ BILO…(zapisano 21.1.1990) Ko sem začela pisati Usode, še zdaleč nisem pomislila, da bom tolikokrat lahko prisluhnila bolečini, ki jo ljudje nosimo v sebi. Počasi sem se naučila, da mnogi svoja čustva skrivajo - celo pred svojimi domačimi. Ker jim je nerodno, da bi se razgalili in dopustili, da se odprejo vrata v najbolj skrite kotičke srca.   Zakaj ti je sploh treba pisati o tem, ne morejo razumeti oni, ki so zadovoljni   s površnostjo. Priznam, da sem včasih že (malo) obupala zaradi   takih namigov. Toda potem ko sem vedno znova in znova videla, kako se je mojim sogovornikom oddahnilo, ko so se izpovedali, ko so mi zaupali, sem bila na nek način, srečna. Izkušnje so me prepričale, da vsak izmed nas, kdaj pa kdaj, potrebuje poslušalca. In zato sem tu. Da pridem in poslušam. Četudi včasih ničesar ne zapišem. Danes bi rada spregovorila o neki posebni plati našega življenja. O tisti, o kateri se zlepa ne govori na glas. Moje sogovornice, danes že v častitlji

  DVA KOMENTARJA Z BLOGA Milena, danes si me prepričala, da sem poiskala "Strice", končno pogled stran od ameriških nadaljevank. Ugotavljam, da imamo v Slo literaturi 2 pisatelja, ki sta opisovala podobno kot ti: Miška Kranjca - Strici so mi povedali Finžgarja: Lucija oz. Strici. Seveda se vsi glavni junaki skregajo med seboj in se koljejo za grunt. V filmu Lucija pa je prikazano kopanje v škafu. Prav zaradi tvojih zgodb mi je padlo v oči nekaj pomembnega v zvezi s higieno: Lucija je umrla in zdravnik je očetu Podlogarju razlagal, da se je v krvi naselil prisad, torej so jo pri porodu zastrupile ženske, ki so ji pomagale. Ena je prihitela z njive, druga iz kuhinje in štale. Nobena se ni umila in porodnica je umrla. Ravno tako otrok. Težka je ta naša zgodovina. Pa še nekaj: film je silno spodoben, vasovanje pod oknom, potem poroka in nosečnost, ter porod. Nič spolnosti, čisto nič, kot da ne obstaja. * Milena, v življenju me nekaj jezi: očitajo mi prodajanje za denar in temu r

https://www.youtube.com/watch?v=BoT3C-ae8io PISMO NEKE MAME ''Imam 21 let starega sina, uspešen študent. Tudi tušira se redno in perilo preoblačimo pri naši hiši vsak dan. Spimo goli, v majicah in pozimi v pižamah, posteljno perilo menjam vsak teden. Do zdaj je imel 2 resni dekleti in kakšna tri bežna srečanja. Če štejem samo tista, ko so punce prespale pri nas. Ej drage ženske-kakšno perilo jaz najdem za posteljo, pod posteljo in v kopalnici - ne morem povedati! Vseeno je ali je študentka prava, kemije, kelnarca ali tajnica na sodišču. Pazi: veliko perila je popolnoma plastičnega, živo rdečih svetlečih neon, zadaj trakec, spredaj trakec. Smrdljiv in trd, ker se ga ni opralo. Če so hlačke malo večje, so obvezno flekaste in smrdeče. Nisem slepa. Ležijo na tleh, kjer jim od riti pade. Tampone mi mečejo v košek v kopalnici. Si predstavljate smrad, če jih ne odkrijem pravočasno?*! Kavbojke polne flekov, rjavkasti madeži tudi po rjuhah saj ne uporabljajo brisačk, saj veste

   ODLOMEK Veliko je k Anini usodi pripomogla tudi okolica. Prijatelji, znanci in sorodniki. Vsi tisti, ki so ji na nek način zavidali hišo, avto, položaj. Pred njimi je morala igrati srečno žensko. Če je kdaj zaupala kakšno malenkost kateri izmed znank, so se novice hitro razširile. Čeprav so vsi vedeli za ljubice njenega moža, ni nihče imel toliko »jajc«, da bi povedal njej. Le smejali so se ji in jo opravljali.    »Nikoli ne bom mogla razumeti tistih žensk, ki se obešajo na Mateja. Pri njem vidijo samo privlačno zunanjost, ni jim mar, da ima družino. Prav bedasto se mu dobrikajo, ko mislijo, da jih ne vidim. Ko sva zadnjič bila v gledališču, sta mu dve naročili pijačo. Toda očitno sta mu bili zoprni, ker se je še naprej držal mene. O, če bi ga kakšna pritegnila, bi že izkoristil priložnost!« Gospod, ki se mu ej klanjalo tako v poslovnem, družabnem in še kakšnem življenju, je bil doma, v družini, prava zver. Tipičen moški, ki je užival le, ko je mučil ženo. Tudi njuna spolnos

  Na steni je visela Esmeraldina slika in v kotu, za pečjo so bile zložene knjige. Tudi tista o Diani je bila vmes. Čeprav je bilo sobotne popoldne hladno, so bila vrata odprta na stežaj. Zdenka je sedela na kavču in gledala televizijo. “Ne morem brez nje, “ mi je rekla. In potem sva spregovorili besedo dve o Esmeraldi. Nazadnje mi je pokazala še druge zaklade. Tako na primer vsak teden posebej shrani “ Usodo”, spremlja pa tudi vse, ki v kraju umrejo. Časa ima dovolj, na red in številke pa se je navadila takrat, ko je še delala  v  “ceglavn’ci” in je  morala sproti beležiti, koliko  opeke so  naredili,da ni  bilo potem, ko so prišli šefi,  kaj  narobe. “Moj oče je bil dvakrat poročen,“ mi je zaupala. “Prva žena je bila zelo bolna in v tistih zadnjih dneh ji je stregla moja mama. Ko je bolnica umrla, je šel oče hkrati plačat pogreb in oklice za ohcet. Ja, takrat so bili drugačni “cajti”. Žena  jer zapustila devet sirot in kako bi jih,  dedec,sam “rihtal” ?” Zanimalo me je, če sluč

  Če po pravici povem, sploh ne vem, kako naj začnem. Premišljujem, bi bilo bolje, če bi namesto besed raje uporabila nekaj fotografij. Bolj nazorno bi pokazale, kaj vse ljudje počnemo. V kaj vse vtikamo svoj nos. Kako se maščujemo, kako v praksi izvedemo tisti znani rek’ zob za zob’.  In zakaj gre? Za gospo Heleno in njene rože. In za nekoga, ki v varnem naročju teme prihaja na njen   vrt in ji že drugo leto zapored poruva skrbno in z ljubeznijo vsajene rože.     Spomladi so obležali tulipani, potem še krizanteme. Kasneje, ko so bila korita z rožami že na policah in so bujno cvetela, je nekdo vanje vlil strup, da so listi v enem tednu porumeneli in odpadli.   Helena mi je ves čas ponavljala: “To je samo zaradi foušije!   Pred tremi leti so sliko mojega vrta objavili v časopisu za zgled lepo urejene okolice hiše, in od tedaj nimam miru.   Dobro vem, komu gredo moje rož’ce v nos (povedala je ime in priimek)! Že pred leti je ta oseba zaradi mojih rož zganjala tak kraval, da s

  Hišo   je bilo videti že od daleč. Kot ptica je čemela v bregu, med drevjem in se razgledovala po ‘starih’ Žireh.   Sedaj, pozimi, je sonca res bolj malo, sem pomislila, ko sem sopihala po strmi poti, toda poleti.....Takrat mora biti tu kot v raju.   Z okna so me že pozdravljale jaslice in drevešček.   Hiš, kakršna je Zinkina, je v Žireh bolj malo. Vse druge so že prenovljene, dozidane, zamenjali so okna in s tem podrli čar, ki ga izžarevajo stare hiše.   V veži, pod polico z rožami, je nekaj ‘mlel’ hišni zajček. Podoben je morskemu prašičku, le malo večji. In potem sem stopila v prostorno hišo, s pečjo, od koder se je videlo v kuhinjo, kjer se je Zinka že vrtela okoli štedilnika. Radio je na vso moč ‘špilal’, na sporedu je bil Dunajski   novoletni koncert. “Za   dva goveda je krme dovolj, “ mi je rekla Zinka, ko se je usedla kraj peči, sklenila roke na mizi.   “Ja, če bi bil kdo pri volji, da bi tole   staro bajto popravil, dodelal...takoj   vse pustim iz rok. Jaz bi k