JUTRI 2052

Ko se ozrem čez ramo, se zavem, da se je v letih, ki so za mano, spremenilo marsikaj. Tudi odnos do hrane. O tem sicer ne pišem prvič, a se mi zdi, da še premalokrat. Kruh je predstavljal simbol ''sitosti''. Tisti, ki ga je imel, ni bil lačen. V naših krajih je bil zajtrk že od nekdaj zelo pomemben dnevni obrok. Če smo se v moji generaciji zadovoljili s kosom kruha, ki smo ga namakali v mleku (nadrobili), je danes vse drugače. Spominjam se, da sem bila presrečna ob slivovi marmeladi, ki sem jo namazala preko koščka masla. Ali ob ocvrtem jajčku na oko, v katerega sem ''pomakala'' kos kruha. Razkošje je pomenila tudi sladka smetana, pobrana z mleka, na katero smo potresli sladkor. Sladkor smo potresli tudi po slanini. Pa ne vem, zakaj. Ko sem prinesla malico koscem in grabljicam, je bila ta njihov prvi jutranji obrok. Z delom so začeli že ob svitu in ni bilo misliti, da bi prej sedli še k zajtrku. Na kruh so si naložili špeh, domačo salamo ali za

Karmen (1986) je bila deklica iz problematične družine: nasilen oče in nezainteresirana mati. Še danes ne ve, kaj je bilo huje. Nekoč jo je oče s takšno silo mahnil čez obraz, da ji je zlomil kost. Ker pa ni bilo nikogar, ki bi otroku, ki je imel ves čas silne bolečine, pomagal, so se kosti pač zarasle, kot so se in obraz ji je zato malo vleklo. Za nameček so se iz njene revščine norčevali tudi učitelji, posredno, logično, tudi sošolci. Nekoč je Karmen pričakala pred šolo njena teta, ki sicer v družino ni imela vstopa. Prva stvar, ki jo je storila, je bila, da je šla ''nazijat'' razrednika, kako to, da dovoli, da se iz otroka grobo norčujejo. Pa ji je odgovoril:''Prej, kot se bo navadila, da je kot zmazek, bolje bo zanjo.'' Teta je vzela nečakinjo k sebi, in četudi je zaradi tega imela ogromno grozečih klicev in sestankov s strani CSD-ja, je vztrajala. Šele potem ko je omenila, da ne bo zahtevala otroških dodatkov, da naj jih ima otrokova mam

Hvala, ker knjige berete.💓💓 Hvala, ker se potem o njih pogovarjate. Ne glede na to- so vam bile všeč ali ne! Hvala, ker razumete, da vsem ni bilo z rožicami postlano, kot je morda vam. Hvala tako za pozitivne kot kakšne druge komentarje! Hvala, ker me, potem ko knjige preberete, povabite k sebi in mi zaupate še svojo lastno zgodbo! Hvala tudi tistim, ki se z menoj prepirate, ko trdite, da je bilo življenje nekoč drugačno, kot je zapisano v mojih 3 knjigah! Hvala tudi moji lastni usodi, da me je naredila takšno, kot sem! Če me ne bi, potem ne bi bilo nikogar, ki bi intimni in zelo osebni del naše preteklosti iztrgal večni pozabi! Hvala za vse stvari, ki se mi vtisnejo v spomin ob srečanjih z vami! Hvala tudi tistim, ki si boste, ko tole preberete, rekli:''Mejdun, tudi jaz bi jih rad prebral/a!" Knjige naročite preko povezave https://goo.gl/1qx5mf * https://plus.cobiss.si/kn/skupno/avtorji/2020/1 *

ŽNIDARJEV FRENK IZ POLJAN- IGRALEC Z DUŠO IN TELESOM Redki so, ki ne bi poznali Frenka. “A tisti, ki je igral v Cvetju v jeseni? “ me je vprašal fantin, ko sem ga iskala   po Poljanah. Frenk   se iz tistih igralskih   časov   ni kaj dosti spremenil.   Brada je še zmeraj gosta in košata in živahne ter nagajive oči , ki se bliskajo, kot bi želele   še zmeraj kakšno ušpičiti,   me na mah spomnijo na njegovo vlogo. Zmeraj se mi je zdelo, da se bo zgodilo nekaj smešnega in nenavadnega, ko se je pojavil na odru. In nisem se kaj dosti zmotili. Kot življenje ima tudi igralstvo dve plati. Prva je tista, ki jo vidi občinstvo, druga se dogaja za   odrom in v človeških   srcih.   In lahko tudi zelo boli. “Ko so zadnjikrat igrali Cvetje v jeseni sem bil zelo prizadet, ker   nisem prišel zraven”, se ni mogel premagati Frenk. Zakopal si je obraz v dlani in zahlipal.   Nemo sem sedela zraven njega in bilo mi je   hudo, ko sem videla , da sem s svojim prihodom odprla   skrin

Življenje tudi danes, ta trenutek, piše nenavadne zgodbe. Le-te se včasih razpletejo drugače, kot bi si želeli, zlasti še, če so posredi zajebancije, zloba, objestnost in opravljanje. O tem, da v mnogih, zlasti manjših krajih, obstaja kar lepo število prebivalcev, ki imajo enake priimke, ni treba razlagati. V našem so to, na primer, tisti, ki se pišejo Jereb ali Kavčič, kje drugje so priimki pač drugi. No, in v eni takšni vasi živita tudi dve Martini, ki se pišeta enako. Svojo zgodbo mi je povedala Martina 1. Ko se je pred petnajstimi leti poročila, ni niti slutila, da bo imela hude težave z zanositvijo. Pred desetimi leti sta se z možem odločila za umetno oploditev. Bilo je vrsta poizkusov. Ko sta izčrpala tista, ki jih je plačala zavarovalnica, sta večkrat poskušala tudi samoplačniško, enkrat celo v tujini. Potem pa se je na začetku lanskega leta zgodil čudež: Martina 1 je zanosila! Sreča, ki sta jo občutila z možem Petrom, je bila brezmejna! Tako neskončna, da tega ni mo

Včasih je bil zelo popularen tudi pregovor: KDOR Z MALIM NI ZADOVOLJEN, VELIKEGA VREDEN NI .  Meni osebno ni nikoli ''sedel''. Zdelo se mi je, kot da zagovarja (pod) povprečnost pod plaščem neke lažne skromnosti. Po moje so ga- ob mizernih plačah, ki so jih dobivali- največkrat slišali delavci, o katerih je v svojih knjigah (in blogih) pisal tudi Dare Likar.  https://www.rtvslo.si/blog/likard37/moje-bukve/82659 Ta pregovor so, kot že rečeno, največkrat ponavljali tisti, ki so si zase privoščili pogačo, drugim pa so metali drobtinice. Žal je danes zelo podobno, le da se tega ne zavedamo, oziroma- na tiste, ki mečejo drobtinice, smo se skozi desetletja že tako navadili, da se nam zdi, da tako mora biti. Da se ne sme nič spremeniti. Po drugi strani pa je treba priznati, da so bili ljudje – vsaj v nekaterih stvareh- včasih bolj realni, kot smo danes. Za mojo babico, rojeno na prelomu 20. stoletja, je predstavljal statusni simbol- dežnik. Ne bi znala izrač

Z nekdanjo učiteljico Lidijo sva se pogovarjali vse sorte. Med drugim sva se dotaknili tudi pregovora ''povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si.'' Marsičemu, kar sem že vedela, je pritrdila, marsikaj pa tudi dodala. Kot učiteljica v šestdesetih (+ -) letih je morala zelo paziti na svoj ugled. Ne le ona- vsi učitelji! Povedala je, da je bila udeležba na proslavah strogo zapovedana. Pomembno je tudi bilo, kdo ob kom sedi. Največkrat je sedela poleg žene sekretarja ZK. Veliko težav je imela, ko se je izvedelo, da hodi po mleko h kmetu, kjer so bili izraziti ''sovražniki ljudstva''- bili so cerkveni, gospodar je celo pel na koru! Približno v istem času je imela nemalo težav tudi neka ''gospa dohtarjeva''. S kom naj se druži, da bo druženje na ''nivoju''? Potem so se našle gospa dohtarjeva, gospa frizerjeva in gospa direktorjeva (mož je bil direktor Kmetijske zadruge). Pod večer so se lepo oblekle in šle tudi n