JUTRI 2052

Mali letos obiskuje drugi razred. Vsako jutro, ko vstane, se jezi, ker še ni velik in močan. Rad bi poletel v vesolje, če pa tja ne, pa vsaj na Antarktiko, ki ga zelo zanima. Zdi se mu, da čas caplja na mestu. Smeji se mi, ker mislim, da polzi med prsti s svetlobno hitrostjo. Šefica meni, da je takšen zato, ker ne mara čokolešnika. Včasih, ko pomislim, kdaj točno je naredil prve korake, narisal prvo zaresno risbico, mi prvič pomagal pri kuhanju, se zavem, da se točnih datumov ne spomnim več. Sedem za računalnik in pobrskam med zgodbami, ki sem jih pisala. V njih so shranjeni spomini, vragolije in drugi pomembni podatki, ki bi sicer mimogrede utonili v pozabo. Presrečna sem, da je črno na belem zapisano, kdaj je prvič jedel sam, kdaj je šel na kahlico, kdaj je dobil prvi zobček, kdaj je vsa ulica vedela, da je končno sedel na stranišče in se razveselil prve ''klobase''. Napisano je tudi, kako je skakal do stropa, ko se je rodila Šefica. Pa tudi to, k

              Mira (1972)   »Sredi noči sem se prebudila. Sanjalo se mi je, da sem stala pred nekim zidom, mimoidoči pa so pljuvali vame. Pogoltnila sem tableto Sanosan, pa ni pomagalo. Buljila sem v temo, kot bi se mi malo utrgalo. 'Mogoče sem pa res smrad , saj menjam moške kot po tekočem traku?' sem pomislila. Poskušala sem prešteti, koliko jih je že ležalo med mojimi rjuhami, pa mi ni uspelo! Postalo mi je slabo, šlo mi je na bruhanje in že misel, da bi se morala s tipom, ki sem ga spoznala včeraj, pa je v tistem trenutku smrčal poleg, ljubiti, mi je bila pošastna. V bistvu sem bila še zmeraj poročena, ker se od moškega, s katerim imam otroka, nisem nikoli ločila, le odselila sem se. Moje prekletstvo je bilo, da sem dobra mrha. Ponudb sem zmeraj imela več kot dovolj. Če se je le dalo, sem jih tudi izkoristila. Zjutraj bom XX tipa prosila, naj gre. Upam, da bo šel, ne da bi se še enkrat dala dol. Zadnje čase vedno pogost

      Slovenci smo pogosto ujetniki lastnih, včasih celo zelo namišljenih idealov, principov, peščenih gradov in prepričanj, da je vse v najlepšem redu, če drek pokrijemo s klobukom. V večen poduk mi bo srečanje z – recimo, da ji je ime Petra. Za seboj je imela težko mladost. Njen oče je do smrti povozil nekega človeka, a ga roka pravice ni nikoli ujela. Ga je pa ''ujela'' lastna vest. Privide, ki mu niso dali spati, je utapljal v alkoholu, v pijanosti pa maltretiral ženo in hčerko. Dokler ni naredil samomora. In je bila Petra tista, ki ga je snela z vrvi. Potem je odrasla, se poročila in prišla z dežja pod kap. Tudi mož je bil nasilnež in pijanec. Ko se ga je končno znebila- otrok na srečo ni bilo- se je odločila, da nikoli več ne bo dovolila, da se jo dotakne kakršen koli ''drek''. Bežala je od ljudi, ki - po njenem – niso bili dovolj ''pozitivni'' in dovolj ''srečni''. Namesto da bi si priznala, da

Zakaj bomo letos kupili bližnjim knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače za darilo ob rojstnem dnevu, za Božička, ob Novem letu ali kar tako? Morda tudi zato, ker je to knjiga, ki bi jo moral imeti vsak doma na nočni omarici ? ''Sanjalo se nam ni, da so naši dedki in babice živeli na takšen način !« so povedali dijaki, ko sta pesnik in profesor Milan Vincetič ter Milena Miklavčič pred polnim razredom zaključila literarno-pogovorno uro o ''starih časih'', o katerih beremo v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. » Marsikje je še zmeraj podobno , pa tega, ker se ne pogovarjamo, ne vemo !« so razmišljale slepe in slabovidne gospe na Okroglem pri Kranju. » Nikoli si nisem mislila, da mi bo knjiga pomagala pri razumevanju zamer do staršev ,« je povedala Jagoda K., ki zaradi težkih razmer otroštvu že leto in pol obiskuje terapevtsko skupino. » Odgovore na vprašanje, zakaj smo Slovenci polni zamer, zakaj se številni neg

Nekatere prigode naših pradedov in prababic se v različnih inačicah pojavljajo v zgodbah, ki so slišane zdaj tu, zdaj tam. Tole mi je povedal tudi Žiga O. Hvala Žiga!      Gospodarica je ukazala dekli naj pomije posodo Ker pa je bila dekla mlada, neizkušena in štorasta, je razbila nekaj porcelanastih krožnikov: Gospodarica je bila huda in je zahtevala, da krožnike nadomesti z novimi ali pa naj gre od hiše. Dekla se je zbala, planila je v jok in zbežala na dvorišče, kjer jo je videl hlapec. »Zakaj tako neutolažljivo jokaš?« jo je vprašal. Reva mu je razložila in hlapec ji je obljubil, da bo vse uredil. Naj ne skrbi. »Pridi zvečer k meni v izbo in skupaj bova naredila nove krožnike!« Dekla je veselo prikimala. Pomirjena je nestrpno čakala, kdaj bo padel mrak. Hlapec je medtem skočil do gostilničarja. Vedel je, da ima za goste prav takšne krožnike, kot jih je dekla razbila. Za nekaj beličev jih je kupil pet ter jih skril za svoj špampet. Ko je dekla priš

Vinko : ''Mene je učila Brigita Avguštinova, dobra je bila kot kruh. Bil sem hribovski, zato so me dolinci zviška gledali. Velikokrat sem bil bolj slabo oblečen. Spominjam se, da mi je z edine naramnice odletel poslednji gumb. Pojdi z menoj, je rekla, in mi ga je v zbornici prišila nazaj. Bila je edina učiteljica, ki smo jo videvali pri maši. K obhajilu je prišla skozi zakristijo, toda vsi smo vedeli, da tudi tega ne bi smela. Otroci smo trepetali zanjo in se bali, kdaj jo bodo prišli iskat miličniki in jo odpeljali s seboj. Moja mama je zmeraj govorila, da jo občuduje, ker je tako korajžna.'' Nekaj toplega se dotakne srca, ko se spomnimo nanjo Brigita Avguštin je v Žireh poučevala še takrat, ko smo šli v šolo ''dvainpetdesetletniki''. Še zmeraj jo vidim, ko je prišla v razred. Največkrat je bila oblečena v kakšno bluzo z belim ovratnikom. Nikoli se ni razjezila, kričala ali kako drugače povzdigovala glas. Zdela se nam je '&