Včasih, ko pomislim, kdaj točno je naredil prve korake,
narisal prvo zaresno risbico, mi prvič pomagal pri kuhanju, se zavem, da se
točnih datumov ne spomnim več. Sedem za računalnik in pobrskam med zgodbami, ki
sem jih pisala. V njih so shranjeni spomini, vragolije in drugi pomembni
podatki, ki bi sicer mimogrede utonili v pozabo.
Presrečna sem, da je črno na belem zapisano, kdaj je prvič
jedel sam, kdaj je šel na kahlico, kdaj je dobil prvi zobček, kdaj je vsa ulica
vedela, da je končno sedel na stranišče in se razveselil prve ''klobase''.
Napisano je tudi, kako je skakal do stropa, ko se je rodila
Šefica. Pa tudi to, kako je čisto malo manjkalo, pa bi ji, ko je bila še
dojenček, v usta stlačil polno žlico rižote, ki je nikoli ni preveč maral.
Lansko leto ob tem času se je rodila še ena Zakajčica. Ne
vemo še, kako jo bomo poimenovali. Ali bo Terminatorka, ker je tako neustrašna?
Čebljačka, ker kar naprej govori, pa je še nihče ne razume? Vztrajnica, ker
zmeraj potrpežljivo čaka, da zleze tja, kamor se je namenila?
Na začetku šolskega leta se je Mali odločil, da bo zgodbe po
novem pisal kar sam. Mamica je pripravila poseben zvezek in sedaj fant, ne da
bi ga bilo treba siliti, kar je zelo pomembno, vsak dan sede za mizo in napiše
sedem do deset stavkov. Toliko, kot jih gre na eno stran.
»Zakaj ne enajst ali petnajst stavkov?«mu rečem nagajivo, ko
žuli svinčnik, ker ne ve točno, kako bi postavil zadnjo piko na i.
»Zato, ker pretiravati ni dobro!« modro odgovori.
Danes piše o palačinkah. Obvlada jih na ''približno'', tako
kot je videl pri meni: malo mleka, malo radenske, ščepec soli, olje, jajce in
moka. Včasih prehitro vklopi mešalec in potem se zgodi aleluja! Preden maso za palačinke pobriševa z omar, mine kar nekaj
časa.
Nikoli se ne jezim, če pride do kakšne podobne nesreče!
Zakaj bi se le? Naj se fant uči, da so nepredvideni dogodki nekaj, kar spremlja
vsako kuharico.
Zadnjič je šel z menoj na obisk k Nadji. Ujela sva jo ravno
sredi priprav na kosilo. Mali se je ponudil, da poskrbi za pribor in prinese na
mizo tudi krožnike.
»Mar nisi še premajhen za takšne reči?« ga je nejeverno
vprašala prijateljica.
Mali je resno odkimal z glavo:«Bil sem še v plenicah, ko me
je babi začela trenirati!« Ko je končal z delom, je prosil še za flomaster in
papir. Zraven vsakega krožnika je potem položil listek, na katerem je bilo
napisano ime tistega, ki bo tam sedel.
Čez kakšni dve uri, ko sva sedla v avto, je imel namesto
''plačila'' v naročju polno vrečko sladkarij. »Kaj boš z bomboni, čokoladami in
žvečilnimi gumiji?« me je zanimalo.
Ni mi takoj odgovoril.
»A bomo tudi letos pripravili darila za revne otroke?«
Obrnil se je proti meni in me resno gledal v oči.
»Seveda! Tako kot zmeraj!«
»Potem bodo slaščice zanje. Velja?«
V grlu se mi je naredila kepa. Objela sem ga in ga stisnila k sebi.
Komentarji
Objavite komentar