petek, 16. november 2018

ženska zgodba, zelo vsakdanja

 
 
 
 
 
 
 
Mira (1972)
 
»Sredi noči sem se prebudila. Sanjalo se mi je, da sem stala pred nekim zidom, mimoidoči pa so pljuvali vame.
Pogoltnila sem tableto Sanosan, pa ni pomagalo. Buljila sem v temo, kot bi se mi malo utrgalo.
'Mogoče sem pa res smrad, saj menjam moške kot po tekočem traku?' sem pomislila. Poskušala sem prešteti, koliko jih je že ležalo med mojimi rjuhami, pa mi ni uspelo! Postalo mi je slabo, šlo mi je na bruhanje in že misel, da bi se morala s tipom, ki sem ga spoznala včeraj, pa je v tistem trenutku smrčal poleg, ljubiti, mi je bila pošastna.
V bistvu sem bila še zmeraj poročena, ker se od moškega, s katerim imam otroka, nisem nikoli ločila, le odselila sem se.
Moje prekletstvo je bilo, da sem dobra mrha. Ponudb sem zmeraj imela več kot dovolj. Če se je le dalo, sem jih tudi izkoristila.
Zjutraj bom XX tipa prosila, naj gre. Upam, da bo šel, ne da bi se še enkrat dala dol.
Zadnje čase vedno pogosteje opažam, da se mi moški gnusijo, enako tudi spolnost. Truditi se moram, da ne mešam njihovih imen, da Janezu ne rečem Miro in Niku Samo. Vonj po spermi me sili na kozlanje.
Zatekam se v samoto, veliko berem, razmišljam, tudi postim se. Ko mi zmanjka denarja, požrem dane obljube. Ne zmorem biti boljša.
Sin je pri očetu, tako da v bistvu nimam nikogar, za katerega bi skrbela. Res se bojim, da so moški navadni prasci. Ali pa je z mano nekaj narobe?«

Ni komentarjev:

Objavite komentar