JUTRI 2052

  Lavrentij Berija, Stalinov šef tajne policije, je med letoma 1938 in 1953 sistematično ugrabljal in posiljeval mladoletna dekleta v Moskvi. Njegovi telesni stražarji so jih iskali po ulicah, šolah in plesiščih, jih z avtomobili odpeljali v njegovo rezidenco na ulici Vlasova ali v dačo v Sokolkinih. Tam jih je posilil, pogosto v prisotnosti sodelavcev. Če so se uprle, so jih pretepli ali izginile. Sodni arhivi iz leta 1953 in dokumenti, odprti leta 2003, vsebujejo seznam z najmanj 221 imeni žrtev; zgodovinarji (Amy Knight, Simon Sebag Montefiore) ocenjujejo, da je bilo realno število med 300 in 800 deklet, mnoga stara 12–16 let. Nekatere so po posilstvu odpeljali v gulag, druge pustili na cesti s šopkom cvetja in grožnjo smrti, če spregovorijo. Vsaj ducat trupel so našli v okolici njegove dače. Takšna sprevržena dejanja so bila posledica takratne absolutne oblasti: NKVD je deloval tudi kot zasebni bordel najvišjega vodstva. Stalin je vedel, ščitil ga je in ga uporabljal tudi za ...

   Recenzija bralnega kro ž ka: Milena Miklav č i č   –  Mehko kot britev   Drage bralke, dragi bralci, Po obisku letošnjega Knji žnega sejma, smo se ustavile še pri naši Klari in se ob kuhančku pogovorile o delu v našem krožku za nazaj in o načrtih za naprej. Kot zadnjo knjigo v letu 2025 smo prebrale Milenino  najnovej š o. Naše enotno mnenje: ko za čneš brati,  se te žko  ustavi š ! Takšno je bilo mnenje celotnega omizja, ne glede na to, da imamo zelo različne okuse. Mehko kot britev ni le kriminalka. Bolj je oster zarez skozi  č as, skozi podedovani molk, skozi tisto, kar smo v Sloveniji desetletja pometali pod preprogo. Zgodba se nekako za čne z ustanovitvijo sklada  Donovan, ki je na papirju slu žil za zbiranje denarja  za otro š ko kliniko na Pohorju, v resnici pa so denar ''bratsko'' (po ideološki liniji) trošili za tihotapljenje oro žja , trgovanje s tujimi valutami, razkošne dopuste v tujini, šolanje privilegiranih otrok, ...

  Kako hitro je to šlo. Poslala sem jim knjigo v branje, sledil je podpis pogodbe, nakazilo avansa.  In tako bo leta 2026 moja zadnja knjiga MEHKO KOT BRITEV izšla v hrvaškem jeziku.  Ne morem verjet! 👇👇👇👇👇👇 Že od prve knjige naprej sem zaradi različnih razlogov samozaložnica. To pomeni, da sem »založba v malem« – in ker je tako, sem za vse odgovorna sama: od prve ideje do zadnjega računa, ki ga moram plačati. Tisti, ki imajo srečo, da za njimi stojijo velike založbe ali celo ministrstvo za kulturo – ali pa vsaj pridejo v ožji izbor finančno dobro podprtih projektov – samozaložništva ne bodo nikoli do konca razumeli. Ne vedo, kaj pomeni vsak evro obrniti vsaj dvakrat, preden se odločiš za tisk knjige. Ne vedo, kako je, ko se moraš za vsako prodano knjigo v okolju, kjer bere vedno manj ljudi, skoraj nečloveško truditi. In ne vedo, da pri nas še zmeraj velja miselnost, da če knjige ne izda velika, »pomembna« založba, potem knjiga pač nima vrednosti. To, da mi bo kn...

    Sem in tja tudi sama naročim kakšno knjigo neposredno od avtorja, zraven pa tiho upam, da bo knjiga (vsaj) podpisana. To se zelo redko zgodi, o posvetilu lahko le sanjam. Kar je škoda. Že pred davnimi leti sem tudi zato sklenila, da bom pošiljala svoje knjige bralcem (kupcem) na drugačne načine: s podpisom in s posvetilom. Včasih dodam še kakšno malenkost, kot na primer tokrat; pri meni je nakup knjig za 33,33% nižji , drobne malenkosti pa izdela naša Šefica in so dodane kot skromno darilce. Nekako se mi zdi, da je nakup knjige pri avtorju nekaj posebnega in da se mora ta posebnost izražati tudi na takšen- malo drugačen način. Skratka, hočem reči, da lahko izkoristite priložnost in naročite preko maila jutri2052@gmail.com , lahko pa se- če ste na Knjižnem sejmu, oglasiti pri založbi PRIMUS. Lep dan vam želim. Milena. ČE NIMATE ČASA OBISKATI KNJIŽNI SEJEM, SI LAHKO ENO OD KNJIG IZBERETE V SPODNJI PONUDBI, POSLALA VAM JO BOM ŠE ISTI DAN! Nisem ne zgodovinarka, ne psihote...

  V približno 50 letih, kar zbiram zgodbe, ki mi jih pripovedujejo posamezniki, sem se z marsikom od njih srečala tudi na njegovem domu. Velikokrat sem se čudila, kako so imeli preprosti, marsikdo bi celo rekel- neuki ljudje- v svojih bivališčih veliko knjig. Seveda so bile večinoma takšne, ki so jih potrebovali: od Svetega pisma, molitvenikov, do priročnikov. Tudi moja teta Milka, za katero je celo njena sestra, moja mama, mislila, da je zaradi okoliščin, v katerih je odraščala, nepismena, je, ko je imela čas, brala in tudi pisala. Njeno sicer skromno zapuščino so dali meni, za kar sem njenim skrbnikom izjemno hvaležna. Skupaj s ''koledarjem'' pa so prišle k naročnikom tudi ''kmečke zgodbe'', recimo Ovčar Marko. Še v starih časih pred 1. svetovno vojno, ko še niso redno pošiljali v šolo- potrebovali so jih za delo doma- so predniki vztrajali, da je šolo obiskoval vsaj eden od otrok. Ta se je naučil branja, kar je pomenilo, da je v dolgih zimskih nočeh b...

  BLIŽAJO SE ''DOBRI MOŽJE''. Če bi želeli podariti svojim otrokom/vnukom/ dobro knjigo, potem naročite eno - ali obe - od predlaganih. 💔 V ''Prismodarijah'' so zbrane kuhinjske zgodbe, ki povezujejo babico in vnuka (Mali in Šefica), dodani so tudi recepti. 💔 Zakajčkova ulčica pa predstavlja črke iz abecede, opisane skozi zanimive zgodbe otrok iz Zakajčkove ulice. Posamezna knjiga stane samo 10€ Naročilo na mail: jutri2052@gmail.com

  Draga Milena, za sedemdeseti rojstni dan sem dobila zelo posebno darilo. Nečakinja mi je poslala tvojo knjigo.  Ko sem prebrala Ogenj, rit in kače niso za igrače , sem imela občutek, da sem se vrnila v čas, ki ga pri nas v Indoneziji v marsičem še vedno živimo. V zgodbah slovenskih žensk iz prve polovice 20. stoletja sem našla enake sledi sramu, nevednosti in trpljenja, kot jih srečujem v vaseh na Baliju, Javi ali Sumatri. Ob branju sem pogosto pomislila, da bi indonezijske podeželske matere lahko sedle skupaj s tabo in bi se razumele brez prevajalca: njihove zgodbe bi se prekrivale s tvojimi. Tudi v Indoneziji je bila spolnost dolgo časa stvar sramu in dolžnosti, ne pa odkrite nežnosti in predajanja. Ženske so učili, da morajo potrpeti, biti pokorne in se ne upirati. Spominjam se pogovorov s starejšimi ženskami na Javi, ki so mi pripovedovale v skoraj istih stavkih: »Ko pride mož, moraš molčati in čakati, da njegova slaba volja mine.« Tudi zato sem knjigo doživljala k...