Babica je najmlajša

MM -

 



V približno 50 letih, kar zbiram zgodbe, ki mi jih pripovedujejo posamezniki, sem se z marsikom od njih srečala tudi na njegovem domu.

Velikokrat sem se čudila, kako so imeli preprosti, marsikdo bi celo rekel- neuki ljudje- v svojih bivališčih veliko knjig. Seveda so bile večinoma takšne, ki so jih potrebovali: od Svetega pisma, molitvenikov, do priročnikov.
Tudi moja teta Milka, za katero je celo njena sestra, moja mama, mislila, da je zaradi okoliščin, v katerih je odraščala, nepismena, je, ko je imela čas, brala in tudi pisala. Njeno sicer skromno zapuščino so dali meni, za kar sem njenim skrbnikom izjemno hvaležna. ❤
Skupaj s ''koledarjem'' pa so prišle k naročnikom tudi ''kmečke zgodbe'', recimo Ovčar Marko. Še v starih časih pred 1. svetovno vojno, ko še niso redno pošiljali v šolo- potrebovali so jih za delo doma- so predniki vztrajali, da je šolo obiskoval vsaj eden od otrok. Ta se je naučil branja, kar je pomenilo, da je v dolgih zimskih nočeh bral drugim, medtem ko so ti v toplem zavetju zraven kmečke peči opravljali različna dela.
Predniki so še po 2. sv. vojni brali vsepovsod (na avtobusih, vlakih, v čakalnici pri zdravniku, itd.), tudi naklade knjig pri nas so šle v desettisoče. Jaz, na primer, sem imela knjigo zmeraj pri sebi in sem brala tudi med poukom.
Po moje ni bilo nikogar, ki ne bi imel doma vsaj ''Mohorjevk'' (knjig Mohorjeve družbe). Žal je s širšo uporabo televizorja, ta ''lakota'' po branju začela počasi usihati do današnjih dni, ko ljudje komaj še kaj berejo, saj jim zadoščajo ''telefoni''.
Nekoč sem brala svoje zgodbe za otroke v vrtcu.
''Naredite krajši povzetek, ker so otroci preveč nemirni, da bi vas poslušali,'' mi je svetovala vzgojiteljica.
Pa sem jo ubogala, kaj sem hotela. Nemirni so bili tudi med pripovedovanjem dobrih 5 stavkov, kako bi šele bili nemirni, če bi jih povedala (prebrala) deset?
V srednji šoli smo brali ruske klasike, ki še zdaleč niso bile kakšne ''skrajšane verzije''. Nekoč me je prof. Vera Bizjak določila, naj namesto nje ''odpredavam'' Zločin in kazen, ruskega pisatelja Dostojevskega. Lik glavnega junaka, nekdanjega študenta prava Raskoljnikova, in njegove blodnje o “pravičnosti”, ki naj bi jo dosegel z umorom stare posojevalke denarja, se mi je vtisnil v spomin za vse življenje.
Morda tudi zato, ker so takšni liki, kot je bil on, pravzaprav ''večni'' in se praktično na vsake toliko časa v družbi ponovno ''reinkarnirajo''. Branje je še danes moja strast, praktično način življenja. Poleg pisanja seveda. Včasih si zaželim, da bi živela v času izpred 100 let, ker potem bi bila verjetnost, da bi moje knjige imeli v vsaki hiši, samoumevna. A dokler bo še kdo, ki bo hotel slišati celo zgodbo – ne samo pet stavkov, ki jih zabeležim na FB, –, bom pisala in pripovedovala naprej.
na sliki je moja prva knjiga, ki sem jo dobila za neko nagrado v 3. razredu. ''Babica je najmlajša'', izšla je leta 1960, je potem ''preživela'' moje 4 otroke in bo preživela še 5 vnukov. Četudi je že vsa razmajana❤❤❤, mi je neizmerno dragocena...



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

EVA IN OČE

MM -
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Read more »