Knjiga pričevanj

MM -

 


Draga Milena, za sedemdeseti rojstni dan sem dobila zelo posebno darilo. Nečakinja mi je poslala tvojo knjigo. 

Ko sem prebrala Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem imela občutek, da sem se vrnila v čas, ki ga pri nas v Indoneziji v marsičem še vedno živimo. V zgodbah slovenskih žensk iz prve polovice 20. stoletja sem našla enake sledi sramu, nevednosti in trpljenja, kot jih srečujem v vaseh na Baliju, Javi ali Sumatri.

Ob branju sem pogosto pomislila, da bi indonezijske podeželske matere lahko sedle skupaj s tabo in bi se razumele brez prevajalca: njihove zgodbe bi se prekrivale s tvojimi.

Tudi v Indoneziji je bila spolnost dolgo časa stvar sramu in dolžnosti, ne pa odkrite nežnosti in predajanja. Ženske so učili, da morajo potrpeti, biti pokorne in se ne upirati. Spominjam se pogovorov s starejšimi ženskami na Javi, ki so mi pripovedovale v skoraj istih stavkih: »Ko pride mož, moraš molčati in čakati, da njegova slaba volja mine.«

Tudi zato sem knjigo doživljala kot dokument, ki presega meje prostora in časa – kot opomin, da patriarhat ni le slovenski ali indonezijski pojav, ampak globalen mehanizem nadzora nad ženskami.

Ob branju sem razmišljala, kako podobno se v obeh kulturah prepleta religija in spolnost. V Sloveniji je bila cerkev tista, ki je ženskam vsiljevala krivdo, v Indoneziji to vlogo pogosto prevzemajo verski voditelji, ki učijo, da je ženska poslušnost sveta dolžnost. A čeprav so tvoje in tukajšnje zgodbe prežete z bolečino, knjiga prinaša tudi svetlobo: v njej slišimo glasove žensk, ki so kljub vsemu našle pogum, da spregovorijo.

Ko sem prišla do zadnje pike, sem si zaželela, da bi jo prevedli v čim več jezikov, tudi v bahasa - indonezijsko. Takšna pričevanja bi morala brati vsaka ženska, ne glede na to, ali živi pod slovenskim Triglavom ali med riževimi polji otoka Bali.

V svetu, kjer so spolnost, sram in oblast še vedno prepleteni, Ogenj, rit in kače niso za igrače, ni le knjiga o preteklosti – je ogledalo sedanjosti. In vsak, ki ga zmore pogledati brez predsodkov, bo v njem našel del resnice o sebi, o svojem rodu in o tem, koliko poguma je potrebnega, da ženska končno spregovori o stvareh, o katerih je morala stoletja molčati.

Dewi (po domače Irena)


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

EVA IN OČE

MM -
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Read more »