HURA!

MM -

 


Kako hitro je to šlo.😇 Poslala sem jim knjigo v branje, sledil je podpis pogodbe, nakazilo avansa.  In tako bo leta 2026 moja zadnja knjiga MEHKO KOT BRITEV izšla v hrvaškem jeziku.  Ne morem verjet!

👇👇👇👇👇👇

Že od prve knjige naprej sem zaradi različnih razlogov samozaložnica. To pomeni, da sem »založba v malem« – in ker je tako, sem za vse odgovorna sama: od prve ideje do zadnjega računa, ki ga moram plačati.

Tisti, ki imajo srečo, da za njimi stojijo velike založbe ali celo ministrstvo za kulturo – ali pa vsaj pridejo v ožji izbor finančno dobro podprtih projektov – samozaložništva ne bodo nikoli do konca razumeli. Ne vedo, kaj pomeni vsak evro obrniti vsaj dvakrat, preden se odločiš za tisk knjige. Ne vedo, kako je, ko se moraš za vsako prodano knjigo v okolju, kjer bere vedno manj ljudi, skoraj nečloveško truditi. In ne vedo, da pri nas še zmeraj velja miselnost, da če knjige ne izda velika, »pomembna« založba, potem knjiga pač nima vrednosti.
To, da mi bo knjigo Mehko kot britev izdala tuja založba – in to izključno zato, ker je knjiga odlična – je zame velikanski uspeh. Meni osebno potrjuje, da so bile pohvale bralcev, ki so knjigo prebrali, zelo iskrene in resnične.
Pozabljeni so dnevi, ko stvari ne gredo, kot bi morale. Dnevi, ko se ti zdi, da je vse skupaj Sizifovo delo. Potem pa pride nagrada, kot je ta, iz hrvaške založbe, ali pa v obliki sporočil bralcev, ki zapišejo: »Nismo vedeli, da tako dobro pišete.«
Seveda teh pohval ni dobro preveč na glas ponavljati. Slovenci imamo še vedno pred očmi rek, da se »samohvala pod mizo valja«. Kot da bi bil greh priznati, da smo nekaj naredili dobro.
In tako se samozaložnik pogosto znajde v začaranem krogu: dela ogromno, pohvale pa mora skrivati, ker ga sicer hitro označijo za prevzetnega.
Srčno si želim, da bodo tudi slovenski bralci- že zaradi radovednosti- segali po knjigi in jo brali.


Naročite jo  na mail: jutri2052@gmail.com
V času Knjižnega sejma je cena 20€

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

EVA IN OČE

MM -
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Read more »