JUTRI 2052

  Slovenci se v zadnjih sto letih nismo kaj prida spremenili ne tako in ne drugače. Četudi nas tepejo, desetletja nam ne da dihati, se zlepa ne bomo odprli novemu, boljšemu življenju. Nas je strah? Česa se pravzaprav bojimo? Smo se batin že tako navadili, da brez njih ne moremo? Ali tako neradi tvegamo, četudi se zavedamo, da se že malodane utapljamo? Včeraj sem prisluhnila zanimivi zgodbi. Pripovedovala mi jo je hči ženske, ki je zaradi svojih nespametnih odločitev uničila življenje tudi svojim otrokom. Malka je bila ena tistih deklet, ki je leta 1934 stopila v zakon zaradi ''silne ljubezni''. Žal je bila ta enostranska, saj so njenemu možu bolj kot žena dišale tri njivice, ki jih je dobila za doto. Hitro jih je pretopil v denar, ki ga je nujno potreboval za kvartopirjenje. V petih letih se je v zakonu rodilo pet otrok, in ko je bil na poti šesti, je tik pred vojno - izginil. Dobesedno. Malka se je vrnila domov, kjer je ni bil nihče vesel. Brat se je v tem času poro

    8. Gizela Zoran in Robert sta stala pri oknu in opazovala starejšo žensko z dolgimi črnimi lasmi, ki so ji segali vse tja do konca hrbta, kako je počasi in previdno zlezla iz rdečega cabrioneta. »Koliko misliš, da je odštela zanj?« je vprašal Robert. »Hm. Več kot 28.000 verjetno ne. Tale Volkswagnov model niti 200 km/uro.« Usnjene hlače so se tesno prilegale njeni postavi in v poletnih čevljih v rumeni barvi z vrtoglavimi petami, je stopala preko dvorišča lahkotno in nesramno drzno. »Prepričan sem, da ve, da jo opazujeva,«se je namuznil Zoran in se odmaknil od okna. Ko je vstopila v sobo, se je jima prijazno nasmehnila. Tudi od blizu je delovala sveže, mladostno in vedro, četudi se je bližala sedemdesetemu letu. Hudičevo dobro je skrivala leta! »Boste kavo, sok, brezalkoholno pivo?« jo je vprašal Robert. Zmajala je z glavo. »Samo vodo, lepo prosim!« Željno je naredila nekaj požirkov. »Kdo je vama povedal zame?« je vprašala, medtem ko si je prekrižala noge i

  Andrej Dobrovoljc je zapisal:'' Pravkar prebral. Zanimivo. Priporočam vsem, saj premalo vemo, kako se je živelo nekoč, a je koristno vedeti.'' Hvala Andrej. Zelo od srca. Takšno je bilo nekoč življenje. O katerem se je molčalo. Ker Slovencem je molk- zlato. Pa ker se bojijo- kaj bodo drugi ljudje rekli. Na srečo so se mnogi- ob spodbudi tudi župnika v kraju, kjer so živeli- opogumili. Meni osebno je zanimiv š kof Jeglič , ki je s svojo sporno knjižico Ženinom in nevestam , nad katero so se zgražali tako njegovi kot liberalci (oni so celo po vsej Evropi oznanjali, da je škof pornograf) zame bil prvi, ki se je zavzemal za pravice žensk. Pa se o tem bolj malo (nič) ne govori. Več o knjižici Skratka, v knjigah Ogenj, Rit in Kače Niso Za Igrače so zapisane tiste življenjske zgodbe, ki jih v učbenikih ne boste našli. Bi pa bilo zelo zelo dobro, če bi jih poznali. * Če imate čas, pa lahko poslušate tudi podkast na povezavi, ki ima do danes že 75.461 ogledov: https://www

  GAŠPER Zunaj je bilo vroče, toplomer se je že zarana nevarno približal petintridesetim stopinjam. Po hrbtu mi je tekel pot in dlani so bile mokre, kot bi jih po prhanju pozabil obrisati. Nekaj žensk v klopeh je glasno hlipalo, zdelo se mi je, da celo mama, ki je sedela v prvi vrsti, tik zraven mogočnega stebra iz marmorja, smrka v robec. Z Majdo sva se poznala že več kot sedem let in v tem času sva se polagoma naučila neme govorice, nehotenih gibov; v malem prstu sem imel nešteto nians njenega glasu, ona pa mojega. Vprašal sem se, kaj v tem svečanem trenutku čuti, o čem razmišlja, kakšne drznosti se ji motajo po glavi, navsezadnje bova že čez nekaj minut mož in žena, srečno poročena! Matr, saj res, nikoli več ne bom sam samcat taval po svetu, odslej bo imela pravico, da ve za vsak moj korak, na podlago suknjiča mi bo lahko celo pritrdila sledilno napravo podobno tisti iz filma o 007, spremljala, kje hodim, kaj počnem, koliko piv popijem z Janijem v baru nasproti banke, kjer

  Ljudje smo takšni in smo drugačni. In tudi tistih, ki so drugačni od nas, ni tako malo.   Žiga (1984): « Poročen sem že osem let, z ženo imava (sva imela) kar lep zakon. Imam precej stresno službo, zato že nekaj let hodim na delavnice duhovne rasti in čuječnosti. Lani sem pobliže spoznal mlajšo žensko, ki je moj svet obrnila na glavo. Nagovorila me je, da skupaj poskusiva tantrični seks. Doma sem se zlagal, da grem službeno v Beograd, v resnici sva se ustavila v enem od vikendov na slovensko- hrvaški meji. Vedel sem, da tantrični seks pomeni biti s partnerjem 24 ur, in se mu predati predvsem na duhovni ravni, nisem pa slutil, da je tako lepo! Začela sva z dolgo predigro, nato sva drug drugega eno uro masirala, privoščila sva si hrano (sadje in sadne napitke) kar v postelji. Čas se je nekako upočasnil. Vem, da sva šla potem pod tuš, kjer sva se objemala in dotikala. Bila sva že čisto zrajcana, a me je nagovorila, da sva nadaljevala z erotično masažo. Konkreten seks, ki je sledil, je

 Še 55 dni... 💗💗💗

  Zoran (…):’‘ V naših krajih ob Soči so za stranišče dolgo časa uporabljali kar gnoj ob štali, zato se tam okoli še danes najdejo kovanci, ki so moškim pri sranju padli iz žepa. Kasneje so se pojavila stranišča na štrbunk, ki so bila po vaseh v rabi do potresa leta 1976. Prijatelj mi je pripovedoval, da je njegova mama takoj po vojni opravljala funkcionarsko delo v Beogradu. Stanovala je v meščanski hiši, ki je bila dodeljena nekemu oficirju, Črnogorcu. Školjko v stranišču so uporabljali za shranjevanje masla, potrebo pa opravljali v bližnjem parku. Ko je Slovenka nekega dne nujno morala na gospodinjino stranišče, je potegnila vodo, gospodinja pa je stekla za njo, vila roke in kričala: ''Moj maslac, jo, moj maslac!''  V naši hiši (kmetija in pošta) pa je bila že pred prvo svetovno vojno tekoča voda in za izletnike smo imeli celo angleško stranišče. Babica Karolina je imela enaindvajset let, ded Rudolf pa devetindvajset, ko sta se poročila. Rudolf je obiskoval gimna