dve preprosti zgodbi, ki ju je spisalo življenje

 

Zoran (…):’‘V naših krajih ob Soči so za stranišče dolgo časa uporabljali kar gnoj ob štali, zato se tam okoli še danes najdejo kovanci, ki so moškim pri sranju padli iz žepa. Kasneje so se pojavila stranišča na štrbunk, ki so bila po vaseh v rabi do potresa leta 1976.

Prijatelj mi je pripovedoval, da je njegova mama takoj po vojni opravljala funkcionarsko delo v Beogradu. Stanovala je v meščanski hiši, ki je bila dodeljena nekemu oficirju, Črnogorcu. Školjko v stranišču so uporabljali za shranjevanje masla, potrebo pa opravljali v bližnjem parku. Ko je Slovenka nekega dne nujno morala na gospodinjino stranišče, je potegnila vodo, gospodinja pa je stekla za njo, vila roke in kričala: ''Moj maslac, jo, moj maslac!'' 

V naši hiši (kmetija in pošta) pa je bila že pred prvo svetovno vojno tekoča voda in za izletnike smo imeli celo angleško stranišče. Babica Karolina je imela enaindvajset let, ded Rudolf pa devetindvajset, ko sta se poročila. Rudolf je obiskoval gimnazijo v Gorici, Karolina pa nunsko šolo pri Gospe Sveti na Koroškem. Poročila sta se iz ljubezni. Rodilo se jima je enajst otrok, Karolina pa je, ko je imel najmlajši sin tri leta, moja mami pa štiri, umrla pri sorodnikih v Novem mestu, kamor so se zatekli kot begunci po izbruhu soške fronte. Družina se je vrnila v obsoško vasico in otroke so prevzeli sorodniki. Trije so odšli v Južno Ameriko. Rudolfa so Italijani leta 1924 kot poštarja odpustili, pokojnino pa so mu nakazali šele po smrti leta 1935, ko je šla hiša zaradi zadolženosti na dražbo. Še ocvirek, bolj za šalo kot zares: včasih so imeli spolne odnose v glavnem v temi. Pa veste, zakaj? Zato, da žena ali mož nista videla usranih hlač. Redkokdo, če sploh kdo, jih je menjal po potrebi. Večina se je preoblekla v soboto, po umivanju ali pa še to ne.’‘

💗

Ivana (…) 

‘‘Spominjam se, da sem na ves glas tulila, ker je mama vztrajala, naj polovico banane dam tudi sestri. To se je dogajalo tam okoli leta 1971. Banane so bile redkost, v trgovini se jih ni dalo dobiti, vaški gostilničar pa jih je sem in tja prešvercal čez mejo. Ker sta bila z očetom bratranca, nam jih je občasno nekaj odstopil.

Simona jih je imela zelo rada, zato me je prisilila, da sem ji izročila tudi svojo. Jokala sem in jo lepo prosila, naj mi pusti vsaj ugriz, pa ni hotela. Ponoči sem vstala in medtem ko je spala, sem ji izmaknila svojo banano in jo pojedla.

Pod večer smo se otroci igrali na vaški poti. Sestra je določila, da bomo tekmovali, kdo bo prej pritekel do cilja. Sesuli smo si čevlje, kajti na vaški, zelo prašni poti, z nerodnimi obuvali, kot smo jih imeli, ne bi daleč prišli. Bila sem prva na vrsti. Ko je zaklicala, pozor- zdaj, sem stekla, a že po nekaj korakih sem se sesedla v travo. Podplati so mi krvaveli, kajti v kožo se mi je zabodlo na desetine steklenih drobcev, ki so v večerni poltemi nevidni čakali na neposlušno sestro.

Dosti kasneje sem izvedela, da je sestra zdrobila kos stekla in ga potem še ''povaljala''z maminim valjarjem, ker se je želela za banano maščevati. Postala sem previdna in včasih se nisem upala niti zaspati, kadar je bila jezna name. Spali sva v isti sobi, bila sem edina v hiši, ki sem vedela, da se moram sestre zelo bati. Ostali so bili prepričani, da je zaklad, najboljša med najboljšimi.

Vseeno pa sem imela pred sestro eno veliko prednost, ki se je v mladosti nisem zavedala: karkoli sem pojedla, sem ostala še naprej suha, ona pa se je že ob omembi hrane – zredila. To jo je neskončno grizlo in mučilo. Neštetokrat me je prisilila, da sem se napokala krompirja, kruha in slanine, ker je bila prepričana, da mi bo začel rasti trebuh. Nič takšnega se ni zgodilo in to ji ni šlo v račun.

Uspelo pa ji je, da je pregovorila starše, da mi niso dovolili, da se vpišem na gimnazijo. Drži, da sem bila pri matematiki malo bolj nerodna, toliko pa spet ne, da bi mi ta predmet delal težave. Vpisala sem se na poklicno šolo, ki sem jo z levo roko in odličnim uspehom tudi izdelala. Vmes sem se izobraževala, obiskovala sem dva tečaja tujih jezikov, gospa, ki mi je oddajala sobo, pa me je naučila oblikovati steklo in še marsikaj drugega. O tem, kaj počnem, doma nisem zinila ene same besedice.

Pri šestnajstih letih sem bila že odrasla, zrela oseba, ki je vedela, kaj hoče. Vseeno me je bolelo, ker nikomur ni bilo mar zame. Ob vsakem nedeljskem kosilu smo se pogovarjali zgolj o sestri in njenih uspehih. Starši so varčevali na vseh koncih in krajih za njeno maturantsko obleko in, seveda, za odhod v Ljubljano, na fakulteto. ''Škoda, da tudi ti niso tako pametna kot sestra,''mi je mama neštetokrat podrobila. Gledala sem v mizo in se trudila, da sem jezik obdržala za zobmi.

Imela sem srečo, da sem našla delo v cvetličarni, ki je stala v neposredni bližini fakultete, kamor sem se želela vpisati. Žal ni šlo tako zlahka, kot sem upala, da bo. Morala sem narediti še diferencialne izpite, tudi učenja za sprejemne izpite je bilo zelo veliko.

Potem pa se je zgodilo tisto, kar se ne bi smelo: sestra je pripeljala domov svojega prvega, resnega fanta. Samo je bil arhitekt, zelo vesel in radoživ fant. Na videz ni bil nič posebnega, čemur sem se čudila, saj sem bila prepričana, da bo sestrin fant najlepši od najlepših. Spominjam se, sedeli smo pred hišo in se pogovarjali o nekem stanovanju, ki ga je moral adaptirati. Iskal je rešitev za predelno steno med kopalnico in dnevno sobo. Kar naenkrat sem zinila, ne da bi dosti razmišljala, da bi na tisto steno namestila stekleno mozaično okno, ki bi služilo tako za dekoracijo kot tudi za kopalnico brez zunanje svetlobe. Moja ideja ga je navdušila, mene pa tudi.

Prvič sem imela priložnost, da sem z nekom delila svoje znanje. Vitraže, v kombinaciji z bakrom, lesom in različnimi kamni, sem imela v malem prstu! Potem pa sem slučajno dvignila pogled in moje oči so se ujele s sestrinimi. Če bi pogledi ubijali, bi bila takrat mrtva. V trenutku sem odnehala, zlezla vase, nekaj zajecljala, se opravičila in stekla v notranjost hiše. Toliko sem še slišala, da se je mama začela opravičevati za mojo nezrelo zaletavost, češ da sem še mlada in da ne vem, kaj kvasim.

Samo mi je veliko kasneje, ko sva bila že poročena, priznal, da je takrat nagonsko zaslutil, koliko kaže ura pri naši družini. Sestra me je ves čas ignorirala. Niti pogledala me ni. Mama me je vsaj petkrat oštela in mi očitala, da vtikam nos tja, kamor ga ne bi smela. Počutila sem se kot polit cucek. Komaj sem čakala, da se vrnem k Ireni, pri kateri sem še zmeraj imela sobico.

V njeni delavnici, med vitraži, sem se počutila kot riba v vodi. Vpijala sem vase vsak drobec znanja, ki ga je hotela deliti z mano. Imela sem tudi dar za oblikovanje vsega možnega, kar je nastajalo v najinih dolgih, a zelo ustvarjalnih večerih. Družbo sem ji delala tudi takrat, ko sem študirala.

Neke sobote se je Samo nenapovedano prikazal na vratih. ''A tukaj se skrivaš!''je vzkliknil, ko je stopil na prag. Malo je manjkalo, pa bi mi kos dragocenega stekla zletel iz rok. Ni se dal odgnati. Bolj, kot sem mu govorila, da me bo sestra utopila v žlici vode, če izve, bolj je vztrajal. ''Jaz sem le navadna delavka, ti si pa arhitekt!'' sem mu rekla, ko je še kar naprej silil vame.

Od takrat je minilo že več kot štirideset let, imava tri otroke, dva vnuka, zelo sva srečna. Žal pa so moji domači z menoj pretrgali vsakršne stike. Tudi takrat, ko je mama umirala, me ni želela videti. In to zelo boli.

Sestra mi je tudi pozneje povzročila veliko gorja. A sem ji odpustila. Vem, da takšna, kot je, ne more osrečiti ne sebe ne drugih.’‘