NE RECI NITI BESEDE

 

 

8.

Gizela

Zoran in Robert sta stala pri oknu in opazovala starejšo žensko z dolgimi črnimi lasmi, ki so ji segali vse tja do konca hrbta, kako je počasi in previdno zlezla iz rdečega cabrioneta.

»Koliko misliš, da je odštela zanj?« je vprašal Robert.

»Hm. Več kot 28.000 verjetno ne. Tale Volkswagnov model niti 200 km/uro.«

Usnjene hlače so se tesno prilegale njeni postavi in v poletnih čevljih v rumeni barvi z vrtoglavimi petami, je stopala preko dvorišča lahkotno in nesramno drzno.

»Prepričan sem, da ve, da jo opazujeva,«se je namuznil Zoran in se odmaknil od okna.

Ko je vstopila v sobo, se je jima prijazno nasmehnila. Tudi od blizu je delovala sveže, mladostno in vedro, četudi se je bližala sedemdesetemu letu. Hudičevo dobro je skrivala leta!

»Boste kavo, sok, brezalkoholno pivo?« jo je vprašal Robert.

Zmajala je z glavo.
»Samo vodo, lepo prosim!«

Željno je naredila nekaj požirkov.

»Kdo je vama povedal zame?« je vprašala, medtem ko si je prekrižala noge in si potisnila sončna očala v lase.

»Starejša gospa, ki je nekoč delala na žirovski pošti.«

»Ona? Nekajkrat sva se srečali. Zdi se mi, da ji je bilo ime Marica?«

Robert je prikimal.

»Kaj pravzaprav želita od mene?«

»Včeraj ste na televiziji morda zasledili krajši prispevek o najdbi dveh okostij v bližini Matjaževe skale? Forenziki so prav tako potrdili, da sta bili ti dve osebi umorjeni pred približno tridesetimi leti. Oni opravljajo svoje delo, midva, kot kriminalista, pa svoje. Zanima naju, kakšno je bilo življenja na Žagarijah tam okoli leta 1970. Želela pa bi osvetliti tudi vlogo zdravnika, dr. Podobnika, ki je živel v tisti veliki hiši, mimo katere ste se pripeljali.«

Obiskovalka je prikimala.

»Ničesar nimam skrivati. Ne vem, če si boste lahko z mojimi informacijami kaj pomagali,« je dejala.

»Kje naj začnem?«

»Tam, kjer se vam zdi prav,« sta ji Zoran in Robert odgovorila skoraj hkrati.

Za razmislek si sploh ni vzela časa. Zdelo se je, kot bi se na srečanje z njima dobro pripravila.

»Dr. Podobnik se je poznal z mojim očetom po partijski liniji. Bil je zelo zaveden partijec. Zakon, sklenjen z mojo mamo leta 1962, je bil brez ljubezni, zaznamoval ga je tudi mamin silovit odpor do spolnosti. Mlajši brat je bil rojen s hudo duševno motnjo. Za pomirjevala, s katerimi smo ga krotili, je skrbel Karli, ko je bil še študent medicinske fakultete.

Rojstvo prizadetega sina je moje starše vklenilo v usodni, zelo boleč objem. Že ko je mami zanosila, jo je dr. Podobnik opozarjal, naj neha kaditi. Če ni imela pri sebi vsaj štirih škatlic cigaret, je postala zelo živčna.

''Pomislite na otroka!'' jo je strašil, a zaman. Ko je videl, da ga ne bo ubogala, ji je predlagal splav. Ni ga hotela niti slišati, čeprav si je potem vse življenje očitala, da je rodila Nitko, kakor smo bratu ljubkovalno rekli.

Eden od vzrokov, zakaj so me ob njegovem rojstvu, pri komaj štirih letih, zverinsko pretepli, je bil tudi ta, da naj bi po tistem, ko so ga prinesli iz bolnice, izjavila: "Kar v kanto ga vrzite".

Stara sem bila kakšnih trinajst let. Karli je bil edini, ki se je zavzel zame.

Menda sem se drla kot nora, ker so crkljali samo brata, mene pa ne. Poklicali so Karlija, ki me je "natabletal", da sem dala mir.

Bratec je na zunaj lepo napredoval, le umsko je bil vedno bolj počasen. Preskrbeli so mu veliko terapevtov, inštruktorjev in dodatne učne pomoči v želji, da bi imel v šoli pozitivne ocene.

Po mojem prepričanju so starši storili še eno napako. Vzgajali so ga kot kralja, kar je pomenilo, da je odraščal v prepričanju, da ima zmeraj v vsem prav. Če pa že ni imel, so pa naredili tako, da je bilo videti, da je po njegovo.

Ko me je oče zgrabil za lase, kar se je dogajalo zelo pogosto, in me z glavo tolkel ob peč, se bratu nisem nikoli smilila. Ni se zavzel zame, zato verjamem, da empatija v njem ni bila razvita. Karli je bil tisti, ki mi je nadomeščal ljubečega brata.

Spominjam se tudi, da sem pri petnajstih prišla precej pozno domov. Igrali smo se v parku, ob ognju. Ker nisem hotela povedati, kdo je bil organizator zabave, so v kopalno kad natočili vodo, oče me je zagrabil za lase in me tunkal toliko časa, da sem izgubila zavest. Spet je bil Karli tisti, ki me je spravil k sebi.

Žal je postala tudi mama odvisnica od tablet. Najbolj so mi ostale v spominu melerete. Bile so zelo škodljive, a jih je Karli vseeno prinašal iz bolnišnice. Kako je prišel do njih, ne vem.

Še danes se sprašujem, zakaj sta bila ata in mama do mene tako nasilna? Brcanje sem doživljala praktično vsak dan. Pod vodo sta me tiščala tudi takrat, ko sem morala priznati, da sem v sedmem razredu kadila.

Oče je bil pogosto odsoten. Šele čez leta sem izvedela, da je imel ljubico, ki je živela v družbenem stanovanju v bližini njegove službe. Kasneje se je z njo udeleževal tudi zabav, ki jih je organiziral dr. Podobnik. Kot mi je znano, je že kot študent znal poskrbeti za smetano takratne družbe, da se je imela lepo. Prihajali so v drugo nadstropje stanovanja na Čopovi 38, ki je bilo sicer v lasti republiškega protokola. Kadar sem prišla po očeta, sem ga zmeraj počakala v predsobi. Vrata so bila izolirana, a so se izza njih vseeno slišali nenavadni glasovi, hreščeč smeh, srhljivo kričanje, stokanje in hropenje. Oče je bil največkrat ali mrtvo pijan ali pa zadrogiran z različnimi barbiturati. Med obiskovalci je bil zelo priljubljen tudi LSD. Kot vem, se ga je oče izogibal, ne morem pa dati roke v ogenj. Tja je prihajal ob sobotah, ko so stanovanje zasedli ljubitelji BDSM spolnih praks.

Nekoč me je varnostnik, s katerim sem se v tej predsobi redno srečevala, pričakal pred šolo. Dejal je, da mu je oče naročil, da me odpelje domov. Nič hudega sluteč sem prisedla. Zapeljal me je v Tacen in me na grušču ob Savi grobo posilil. Ko je končal, je potegnil iz žepa suknjiča pištolo. ''Če boš komu kaj zinila, te bom ubil. Ljudje pa bodo tudi izvedeli, kaj ob sobotah počne tvoj oče.'' Pokazal mi je dve fotografiji. Na eni je imel oče v ustih jabolko, bil je zvezan, ženska v črnem pa je z nogo stala na njem, v roki pa je imela bič. Želodec se mi je obrnil od strahu in silnega studa, ki je preplavil moje telo.

Po posilstvu sem zanosila. Doma je bilo vse narobe. Bila sem kurba, pokvarjenka, rekli so mi, da jim delam sramoto. V jezi sem zinila:''Očka, sramoto nam delaš ti. Sem videla fotografije.''

Oče je pobledel, vsa kri mu je izginila z obraza. Takoj me je nehal tepsti. Vseeno me je prisilil, da sem šla delat splav. Kaj mislite, h komu? K dr. Podobniku. Nekaj pa se je vseeno spremenilo. Oče je nehal obiskovati tisto stanovanje, slišala sem tudi, da se je dr. Podobnik preselil drugam. Najprej v Novo mesto.

Kot mi je leta 1989 na smrtni postelji povedal oče, se je že v Ljubljani, prvo leto delovanja BDSM kluba, zgodila tragedija. Domina je zadavila svojo podrejeno osebo, ker menda ni slišala ''varne besede'', ob kateri bi morala nehati stiskati njen vrat. Miličniki so primer označili kot splet nesrečnih okoliščin, dr. Podobnik pa se je takrat preselil najprej na Dolenjsko, od tam pa na Žagarije.

Tri ali štiri leta o njem nisem slišala niti besedice. Ali pa sem, pa sem pozabila? Po maturi se mi je življenje obrnilo na glavo. Zelo boleče in konkretno. Imela sem hude glavobole predvsem zato, ker me je dementni oče v ihti pogosto z glavo butal ob lončeno peč. Zgrabil me je za lase in tolkel toliko časa, dokler se nisem umirila. Temu je rekel ''kapljice proti histeriji''.

Na srečo sem se kmalu začela zavedati, da sem močnejša od zlobnega, senilnega starca. Samoohranitveni nagon je bil pri meni zelo močan. Začela sem ga izsiljevati. Dejala sem mu, da bom vsem povedala, kaj je počel na Čopovi 38. Prisilila sem ga, da mi je kupil avto. Imela sem vsaj nekaj, s čimer se bahala pred prijateljicami, kadar sem hotela skriti tesnobo, ki me je razjedala.

Na še povem, da sem si že pri osemnajstih za partnerje izbirala moške iz takratne ljubljanske smetane. Hrepenela sem po junaku, ki bi me varoval in ščitil pred spomini na posilstvo, ki jim nisem mogla ubežati.

Ko sem, izmučena in izžeta od vsega hudega, kar sem si povzročila, in kar so mi storili drugi, nekoč pristala v ordinaciji dr. Podobnika, takrat je že bil na Žagarijah, mi je dejal:«Še sreča, da toliko žuriraš. Če ne bi, bi se ti do konca odpeljalo.« Kakšna ironija usode!

Takrat mi je ponudil biznis. Odkrito, celo precej grobo je vrgel karte na mizo:«Če že rada fukaš, naredi vse, da boš od tega imela koristi.«

Ko sem prikimala, mi je razložil, kaj bom, če se bom tako odločila, vsak konec tedna počela pri njem. »Lahko si boš izbrala moškega, ki ti bo všeč in z njim preživela konec tedna. Druge ženske, ki jih pripeljemo, te pravice nimajo. Njih izberejo moški, jim je to všeč ali ne.«

Bila sem zadovoljna. On pa tudi.

Naneslo je tako, da je moj dvaindvajseti rojstni dan padel ravno na petek. Karli je imel neodložljive obveznosti, zato me je lepo prosil, če tokrat izjemoma namesto njega bedim nad sobotno zabavo. ''Nikomur drugemu ne zaupam kot tebi.''

Uprla sem se mu. ''Prijateljice sem želela peljati na pijačo na Nebotičnik!''

''Sestrica, ne zafrkavaj me! Če boš pridna, ti bom poklonil teden dni v Dubrovniku!''

Takšen je bil. Najprej on potem vse ostalo.

Večina petkovih gostov se je odpeljalo že v soboto zgodaj dopoldne. Vedela sem, da bodo sobotni začeli prihajati kmalu po enajsti uri. Do enih, ko so kuharice pripravile kosilo, so si že morali izbrati ženske, s katerimi so želeli preživeti noč. Malo se nam je mudilo, zato sem pomagala neki Idrijčanki menjati posteljnino. Poskrbela sem tudi za sveže brisače v kopalnicah.

Malo pred deseto so že prišli prvi trije gostje. Moram povedati, da jih nismo nikoli imenovali s pravimi imeni, zmeraj z vzdevki. Teh treh ni bilo na seznamu. To me je spravilo ob živce, saj nisem vedela, kaj naj storim. Odločila sem se, da jih posadim v salon, kjer so se gostje običajno zadrževali le v zimskem času. Kuharica jim je postregla s turško kavo, pa so jo zavrnili. Zahtevali so italijansko, znamke Lavazza, pa je žal nismo imeli. Slišala sem jih, kako so se prepirali z njo. Ni mi kazalo drugega, kot da sem jih šla pomirit.

''Zahtevamo, da bodo vsaj babe prvovrstna roba!'' so postali nesramni.

To sem jim lahko obljubila. Konec koncev sem vedela, da je bil Karli pri ženskah zelo izbirčen in je obiskovalcem zmeraj ponudil najboljše.

Izbrali so si modro sobo v mansardi. Bila je precej velika, v njej sta stali dve nadstandardni zakonski postelji. Ko so omenili, da jo bodo uporabili skupaj, sem samo prikimala. Želje gostov so bile zmeraj zakon.

Kaj točno se je v sobi dogajalo popoldne in ponoči, ne vem, ker sem imela polne roke z drugimi gosti. V nedeljo dopoldne sem na stopnicah trčila v Vlasta Groberška. ''Tri manjkajo. Niso še prišle po denar,'' se je jezil. Njegova naloga je bila, da je ženskam plačal in jih potem odpeljal nazaj v Ljubljano in v Koper.

Skomignila sem z rameni. Bila sem prepričana, da so jih vzeli s seboj gostje v želji, da se z njimi med potjo še dodatno pozabavajo.

V tistem trenutku, ko sem že mislila odhiteti po drugih opravkih, pa naju vrže s tira strašljiv krik ena od snažilk. Samo spogledala sva se in stekla v modro sobo.

Po pravici vam povem, da česa podobnega še nisem videla. Ženske so razgaljene ležale v mlaki krvi, dve sta bili nezavestni, tretja pa je hlipala in s tihim glasom prosila:''Pomagajte!''

Vlasto je grobo zaklel, stopil na hodnik, kjer je bil telefon in nekoga poklical. Izkazalo se je, da dr. Podobnika, saj je ta prišel že čez dobro uro in pol. Z njim se je pripeljal mlajši moški. Tudi zdravnik. Eno za drugo smo stokajoče ženske zavili v rjuho in jih odnesli v klet, kjer je bila operacijska soba. Še nikoli v življenju me ni bilo tako strah kot takrat. Prižigala sem si cigareto za cigareto, prepričana, da bodo vse tri umrle, nakar bodo prišli miličniki in me kot sokrivko odpeljali v zapor.

Nič takšnega se ni zgodilo. Pod večer sta zdravnika končala z delom. So ženske preživele poseg ali ne, ne vem. Vsak od nas, ki smo bili priča temu dogodku, je dobil po 5.000 nemških mark. Za molk.

Ko sem se preoblekla, me je Karli zagrabil za komolec in mi dejal:''Vso srečo, bejbi, ti želim.'' Potem me je objel in mi pomahal, ko sem odhitela proti avtomobilu.

To je bilo najino zadnje srečanje. Nikoli več me ni poklical, nikoli več nisem slišala zanj. Ni prišel niti na očetov pogreb, kar se mi je zdelo zelo nenavadno.«

»Kdaj točno se je zgodil ta neljubi dogodek?« jo je vprašal Robert.

»2. septembra 1972.«