naša mama

 

Slovenci se v zadnjih sto letih nismo kaj prida spremenili ne tako in ne drugače.

Četudi nas tepejo, desetletja nam ne da dihati, se zlepa ne bomo odprli novemu, boljšemu življenju. Nas je strah? Česa se pravzaprav bojimo? Smo se batin že tako navadili, da brez njih ne moremo? Ali tako neradi tvegamo, četudi se zavedamo, da se že malodane utapljamo?

Včeraj sem prisluhnila zanimivi zgodbi. Pripovedovala mi jo je hči ženske, ki je zaradi svojih nespametnih odločitev uničila življenje tudi svojim otrokom.

Malka je bila ena tistih deklet, ki je leta 1934 stopila v zakon zaradi ''silne ljubezni''. Žal je bila ta enostranska, saj so njenemu možu bolj kot žena dišale tri njivice, ki jih je dobila za doto. Hitro jih je pretopil v denar, ki ga je nujno potreboval za kvartopirjenje. V petih letih se je v zakonu rodilo pet otrok, in ko je bil na poti šesti, je tik pred vojno - izginil. Dobesedno. Malka se je vrnila domov, kjer je ni bil nihče vesel. Brat se je v tem času poročil, mlada žena je potrebovala deklo in služkinjo, kmetija pa pastirčke. Koristi so bile odločilne in ne sočutje ter ljubezen.
Leta 1951 je Malka dobila od svojega dragega prvo pismo. Iz Amerike. V trenutku je bilo vse gorje pozabljeno, vsi moževi grehi so bili odpuščeni. Pri starših in bratu je pustila svojih šest otrok in ne da bi komu rekla besedico- odšla v Ameriko.
Samo predstavljamo si lahko, kako je bilo otrokom, ko jih je zapustila še mama. Že tako in tako so bili zaznamovani in zavrženi, ko so ostali sami, so bili prepuščeni na milost in nemilost zlasti teti, ki jih je zmerjala z zajedavci in požeruhi.
Katra, ki mi je pripovedovala zgodbo, je bila leta 1956 stara 17 let. Njeni bratje, ki so bili starejši od nje, so že odšli s trebuhom za kruhom. Dva sta se vrgla po očetu, in sta begala sem in tja, trije pa so se nekako znašli, se zaposlili. Katra je še zmeraj živela pri teti, ker ji ta ni dovolila, da bi šla na svoje.
»Potem pa se nekega dne na vratih prikaže mama. S seboj je pripeljala še dve deklici. V petih letih, kar je ni bilo, se je čisto postarala. Ponoči je kričala in klicala na pomoč, ko ni mogla spati. Bilo je grozno. Tako sem poleg nečakov prevzela skrb tudi za obe sestrici.
Tam okoli leta 1970 sem bila že poročena, mama in najmlajši sestri pa so živeli pri meni. Mama je bila že precej v letih. Po vrnitvi iz Amerike je zelo malo govorila, pogosto se je za več dni zavlekla v gozd in je ni bilo na spregled.
Nekoč, ravno smo prišli od nedeljske maše, je s seboj privlekla starca. Bil je ostuden na pogled, daljše, redke lase pa je imel spete z elastiko.
»Oče se je vrnil! Povabi ga, naj tudi on vstopi!« je ukazala in me hotela odriniti od vrat.
Takrat pa se je v meni nekaj zlomilo. Oba sem porinila čez prag in jima zagrozila, da ju bom potolkla z lopato, če se mi še kdaj prikažeta pred očmi.
Mama me je začela zmerjati, tisti, ki naj bi bil moj oče, pa se je neumno režal. Potem pa je segel v žep in vrgel predme pest kovancev z besedami:« Še veliko jih imam, pa ne boš dobila niti centa!«
Dosti kasneje so nam povedali, da sta se nastanila v zapuščeni zidanici. On je pil, jo pretepal, ona pa je na stara leta hodila od hiše do hiše, od gostilne do gostilne in prosila, če imajo kakšno delo. Vse, kar je zaslužila, je dala njemu.
Umrla sta hkrati. Zadušila sta se z ogljikovim monoksidom. Enkrat sredi noči. Našli so ju ob še toplem gašperčku.
Mama je ljubila očeta bolj kot sebe, bolj kot nas- otroke. Zanj bi dala vse, nas pa je kot kukavica, brez slabe vesti pustila pri bratu. Bolj, kot jo je oče tepel, bolj mu je bila podložna. Ko je umrla, sem jo sicer preklinjala, a danes, ko je za menoj življenje polno izkušenj, si želim, da bi jo bolje razumela. Imela sem mamo, pa nisem poznala ne njenih misli, ne njenega objema, ne njenega srca.«