JUTRI 2052

      Marta (1950)   »Moj oče je bil učitelj na eni od podružničnih šol. Stanovanje smo imeli na podstrehi, ogromno kuhinjo, sobo za starše in manjšo sobo, v katero smo lahko stlačili le eno posteljo. V njej sva ležali s sestro, brat pa si je postlal v kuhinji, na tleh. Njegov modroc smo čez dan umaknili, da smo se lahko gibali.    Vode nismo imeli, zato smo hodili ponjo v pritličje, kjer je bilo ogromno korito. V njem so se umivali tudi šolarji. Konec tedna smo se tam na skrivaj skopali tudi otroci. Kako sta se umivala starša, se ne spomnim, vem pa, da je bila mama, prav zaradi težav z vodo, nenehno nesrečna.    Leta 1964 sem se vpisala na učiteljišče, stanovala pa sem v internatu. Tam so bile razmere za bivanje še slabše kot doma. Na oddelku je bilo kakšnih sto deklet, imele smo en tuš, pa še ta je bil večino časa pokvarjen. Če je že tekla voda, je bila mrzla. Umivale smo se v lijaku, v katerem smo si tudi prale spodnje per...

Zbiranje ''moških'' zgodb se počasi bliža zadnji piki na i. Če bi mi radi zaupali svojo, še imate mičkeno časa! * Jani mi je pred dnevi zaupal svojo pretresljivo zgodbo. Ko je bil star 11 let, ga je izrabil duhovnik. A hujša, kot zloraba so bile reakcije bližnjih. Duhovnika je lahko preklel, mame ni mogel. ''Molči, o duhovnikih nikoli ne smeš govoriti grdo !'' mu je mama zabičala vsakič, ko se je zlomil. Med študijem je imel po spletu naključij priložnost, da je pomagal pri zbiranju zgodb o povojnih pobojih. Šok, ki ga je doživel, je bil nepopisen. Mamine besede ( in njeno ravnanje ) je poslu šal ( in doživljal ) ponovno, a v drugačnem kontekstu. Ljudje, ki so bili solidarni z morilci, so bili jezni nanj, hkrati pa so mu dopovedovali: ''Molčali bomo. Ta tovariš je bil prepomemben za našo partizansko zgodovino, da bi zaradi pobojev nanj metali blato .'' Kako podobno slepi smo ljudje!

 (s prijateljico, 95-letno Ljerko!) Pogosto me vprašajo.«Povej nam, kdo so tisti, ki ti zaupajo svojo zgodbo? Kakšni so? Jaz tega nikoli ne bi storil (a)! Nikoli ne bi o sebi spregovoril s tujci.« Ne vem, kakšni so drugi narodi, a Slovenci smo res nekaj posebnega: na vse možne načine se trudimo, da tudi druge spravljamo v enake kalupe, v katerih smo tudi sami.  Zakaj je tako težko verjeti, da je neka Anka drugačna, da je nek Janez bolj odprt, kot smo mi? Zakaj je tako težko verjeti, da se po ''spovedi'' bolje počutimo? Tudi sama nisem in nočem biti v nobenem kalupu! Stara sem sicer 66 let in ''spodobilo'' bi se, tako pravi ljudski glas, da bi pri tej starosti že lahko sedela doma, pletla nogavice, vkuhavala marmelade in čakala na moža, ki bi krepko mudil s popoldanskega balinanja.  Nisem te sorte!  V meni že od malih nog tiči upornica, ki je ta upor v različnih časovnih obdobjih demonstrirala na različne načine. Marsika...

 Osmi marec, Materinski dan Bližajo se dnevi, ko se še malo bolj kot sicer poklonimo mamam, ženam, prijateljicam, ljubicam, sestram.... Včasih ne vemo, kaj bi jim podarili, da bi bilo malo drugače, bolj unikatno. Prepričana sem, da ne boste zgrešili, če jim poklonite knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače. Prvi ali drugi del, lahko tudi oba! Lepo bi bilo, da vemo kaj več o tem, kako so ženske živele nekoč in kako živijo danes, se vam ne zdi?   LAHKO JU NAROČITE TUDI NA POVEZAVI   https://goo.gl/1qx5mf Še to: knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je že 4. leto zapored uvrščena med najbolj brane knjige. In- tudi med najbolj izposojene! Koliko jih je, da bi jih doletela podobna čast? NAJBOLJE UVRŠČENA 2018

knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je edina v slovenskem prostoru, ki skozi zgodbe, povedane ''iz prve roke'' pripoveduje o nekem času, ki ga sicer skoraj ni več, o njem pa, žal, prav zaradi molka, ki ga gojimo okoli intimnih odnosov, vemo zelo zelo malo..... ***** Lucija (1922): »Oče je prišel zvečer v hišo in na poseben način pogledal mamo. Ta je odkimala in se skrivala med otroki. Potem je odšel ven, se vrnil z gajžlo in udaril po njej. Izmikala se je, kolikor se je dalo, potem pa je v želji, da zavaruje otroke, zbežala proti kozolcu ali še dlje. Toliko časa sta tekala drug za drugim, dokler se nista upehala. Očeta je verjetno gnala strast, v mami pa je bilo polno strahov pred ponovno nosečnostjo. Oče je med tekom na mamo nekaj časa kričal in jo zmerjal, nekaj časa jo je prosil. Na koncu je zmeraj zmagal in dosegel svoje. Ko sem bila starejša, sem večkrat slišala sosedo, ki je rekla moji mami: 'Kako si ti neumna. Ulezi se in mu nastav...

PONOSNA.  Konzorcij. Te dni. Tisti, ki še nikoli ni prehodil strme in težke poti od Žirov pa do te izložbe, si ne more niti predstavljati, kako to je. Ko si skoraj sam za vse, pa ti vseeno uspe. 🙃 🙃 🙃   LAHKO JU NAROČITE TUDI NA POVEZAVI   https://goo.gl/1qx5mf knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je že 4. leto zapored uvrščena med najbolj brane knjige. In- tudi med najbolj izposojene! Koliko jih je, da bi jih doletela podobna čast? NAJBOLJE UVRŠČENA 2018

Milena Miklavčič · Petek, 08. februar 2019 Spoštovani in spoštovane, Ko sem pred štirimi leti v zelo kriznih časih prevzel mandat, sem obljubil, da bom naredil vse, da se bo stanje v slovenski kulturi spremenilo na bolje. Mislim, da se je to res zgodilo. Predvsem je pomembno to, da kulturniki nič več ne jamramo! Raje smo zavihali rokave in začeli premikati bregove! Želimo namreč, da ponovno postanemo sol naroda, njegova avantgarda, da postanemo gonilna sila, ki bo pomagala povleči razmajan slovenski voz z začetkov 20. stoletja v enaindvajseto! Tako konkretno kot tudi ideološko! Ob nastopu mandata sem najprej pregledal finance, ki so namenjene kulturi. Veste, teh, ki so bile namenjene kulturi, ni bilo malo, zato me je zanimalo, kam vse ponikne denar, da ga na koncu ne ostane niti za najnujnejše.  Sestal sem se s predsednikom vlade, ki mi je pozorno prisluhnil. Strinjal se je z menoj, da je treba prevetriti kulturo nasploh, tudi Kulturno...