nekaj misli
(s prijateljico, 95-letno Ljerko!)
Pogosto me vprašajo.«Povej nam, kdo so tisti, ki ti zaupajo svojo zgodbo? Kakšni so? Jaz tega nikoli ne bi storil (a)! Nikoli ne bi o sebi spregovoril s tujci.«
Ne vem, kakšni so drugi narodi, a Slovenci smo res nekaj posebnega: na vse možne načine se trudimo, da tudi druge spravljamo v enake kalupe, v katerih smo tudi sami.
Zakaj je tako težko verjeti, da je neka Anka drugačna, da je nek Janez bolj odprt, kot smo mi?
Zakaj je tako težko verjeti, da se po ''spovedi'' bolje počutimo?
Tudi sama nisem in nočem biti v nobenem kalupu! Stara sem sicer 66 let
in ''spodobilo'' bi se, tako pravi ljudski glas, da bi pri tej starosti
že lahko sedela doma, pletla nogavice, vkuhavala marmelade in čakala na
moža, ki bi krepko mudil s popoldanskega balinanja.
Nisem te sorte!
V meni že od malih nog tiči upornica, ki je ta upor v različnih časovnih obdobjih demonstrirala na različne načine. Marsikaj je bilo odvisno od okoliščin, od ljudi, ki so me želeli ''prevzgojiti''…
Danes mi mnogi še zmeraj zamerijo, ker sem neprimerno glasna, ko steče beseda o človekovi intimi. Da se ne spodobi, da se o njej govori na glas, pravijo.
Tretji me te dni ne marajo, ker me videvajo v oddaji ''Zadnja beseda''. Menda v njej nimam kaj iskati.
Četrti grem na živce zaradi česa drugega, kar po ''ljudskem izročilu'' ni primerno ne za žensko, ne za moja leta, ne za ''predal'', v katerem bi morala biti. »A nimaš drugega dela?« mi rečejo.
Peti, ko slišijo, da sem predavala v župnišču XX, se obrnejo stran, češ, ti nisi ''normalna''.
Trdim, in to iz dneva v dan bolj, da je pogovor tisti, ki nas združuje, ki plete vezi med ljudmi. Bolj, kot je kdo drugačen od nas, bolj bi nas moralo vleči k njemu!
To, kako razmišljajo enako misleči že vemo, mar ne?
Strašno rada se pogovarjam! Zelo rada poslušam zgodbe. Te so postale del mene tudi zato, ker sem se iz njih ogromno naučila.
Zelo rada imam ljudi, med njimi se počutim kot riba v vodi. Upam, da to tudi sami začutijo.
Če bi manj (nič) gradili zidove, bi se bolj slišali. Če bi se bolj slišali, bi se bolje razumeli. Če bi se bolje razumeli, bi več in lažje tudi kaj dobrega naredili. Ne le zase, tudi za skupnost, v kateri živimo.
Osnovne vrednote, ki jih nosim v srcu že vse življenje, so nedotakljive.
Pomagajo mi le, da lahko tisto, kar mislim, da je prav, povem še bolj odločno in še bolj na glas.
Ne glede na to, kje sem in s kom sem.
Zakaj sem tole zapisala? Zato, ker sva se včeraj, po dolgem času, na Ledinici srečala z meni zelo dragim A. K.
V mnogočem (od let, ki jih imava na grbi do političnega prepričanja) sva si zelo različna.
Pomembneje je to, kar naju združuje: pogovor, uživanje v različnostih, strpnost, veselje, slišati drugačno mnenje. Nikoli ne pozabi pohvaliti, povedati kaj lepega tudi o stvareh, ki tega morda niso vredne.
Vsakič mi polepša dan. In upam, da bo še dolgo tako.
Nisem te sorte!
V meni že od malih nog tiči upornica, ki je ta upor v različnih časovnih obdobjih demonstrirala na različne načine. Marsikaj je bilo odvisno od okoliščin, od ljudi, ki so me želeli ''prevzgojiti''…
Danes mi mnogi še zmeraj zamerijo, ker sem neprimerno glasna, ko steče beseda o človekovi intimi. Da se ne spodobi, da se o njej govori na glas, pravijo.
Tretji me te dni ne marajo, ker me videvajo v oddaji ''Zadnja beseda''. Menda v njej nimam kaj iskati.
Četrti grem na živce zaradi česa drugega, kar po ''ljudskem izročilu'' ni primerno ne za žensko, ne za moja leta, ne za ''predal'', v katerem bi morala biti. »A nimaš drugega dela?« mi rečejo.
Peti, ko slišijo, da sem predavala v župnišču XX, se obrnejo stran, češ, ti nisi ''normalna''.
Trdim, in to iz dneva v dan bolj, da je pogovor tisti, ki nas združuje, ki plete vezi med ljudmi. Bolj, kot je kdo drugačen od nas, bolj bi nas moralo vleči k njemu!
To, kako razmišljajo enako misleči že vemo, mar ne?
Strašno rada se pogovarjam! Zelo rada poslušam zgodbe. Te so postale del mene tudi zato, ker sem se iz njih ogromno naučila.
Zelo rada imam ljudi, med njimi se počutim kot riba v vodi. Upam, da to tudi sami začutijo.
Če bi manj (nič) gradili zidove, bi se bolj slišali. Če bi se bolj slišali, bi se bolje razumeli. Če bi se bolje razumeli, bi več in lažje tudi kaj dobrega naredili. Ne le zase, tudi za skupnost, v kateri živimo.
Osnovne vrednote, ki jih nosim v srcu že vse življenje, so nedotakljive.
Pomagajo mi le, da lahko tisto, kar mislim, da je prav, povem še bolj odločno in še bolj na glas.
Ne glede na to, kje sem in s kom sem.
Zakaj sem tole zapisala? Zato, ker sva se včeraj, po dolgem času, na Ledinici srečala z meni zelo dragim A. K.
V mnogočem (od let, ki jih imava na grbi do političnega prepričanja) sva si zelo različna.
Pomembneje je to, kar naju združuje: pogovor, uživanje v različnostih, strpnost, veselje, slišati drugačno mnenje. Nikoli ne pozabi pohvaliti, povedati kaj lepega tudi o stvareh, ki tega morda niso vredne.
Vsakič mi polepša dan. In upam, da bo še dolgo tako.
Komentarji
Objavite komentar