nekaj misli

-




 (s prijateljico, 95-letno Ljerko!)

Pogosto me vprašajo.«Povej nam, kdo so tisti, ki ti zaupajo svojo zgodbo? Kakšni so? Jaz tega nikoli ne bi storil (a)! Nikoli ne bi o sebi spregovoril s tujci.«

Ne vem, kakšni so drugi narodi, a Slovenci smo res nekaj posebnega: na vse možne načine se trudimo, da tudi druge spravljamo v enake kalupe, v katerih smo tudi sami. 

Zakaj je tako težko verjeti, da je neka Anka drugačna, da je nek Janez bolj odprt, kot smo mi?

Zakaj je tako težko verjeti, da se po ''spovedi'' bolje počutimo?

Tudi sama nisem in nočem biti v nobenem kalupu! Stara sem sicer 66 let in ''spodobilo'' bi se, tako pravi ljudski glas, da bi pri tej starosti že lahko sedela doma, pletla nogavice, vkuhavala marmelade in čakala na moža, ki bi krepko mudil s popoldanskega balinanja. 

Nisem te sorte! 

V meni že od malih nog tiči upornica, ki je ta upor v različnih časovnih obdobjih demonstrirala na različne načine. Marsikaj je bilo odvisno od okoliščin, od ljudi, ki so me želeli ''prevzgojiti''…

Danes mi mnogi še zmeraj zamerijo, ker sem neprimerno glasna, ko steče beseda o človekovi intimi. Da se ne spodobi, da se o njej govori na glas, pravijo.

Tretji me te dni ne marajo, ker me videvajo v oddaji ''Zadnja beseda''. Menda v njej nimam kaj iskati.

Četrti grem na živce zaradi česa drugega, kar po ''ljudskem izročilu'' ni primerno ne za žensko, ne za moja leta, ne za ''predal'', v katerem bi morala biti. »A nimaš drugega dela?« mi rečejo.

Peti, ko slišijo, da sem predavala v župnišču XX, se obrnejo stran, češ, ti nisi ''normalna''.

Trdim, in to iz dneva v dan bolj, da je pogovor tisti, ki nas združuje, ki plete vezi med ljudmi. Bolj, kot je kdo drugačen od nas, bolj bi nas moralo vleči k njemu!

To, kako razmišljajo enako misleči že vemo, mar ne?
Strašno rada se pogovarjam! Zelo rada poslušam zgodbe. Te so postale del mene tudi zato, ker sem se iz njih ogromno naučila. 

Zelo rada imam ljudi, med njimi se počutim kot riba v vodi. Upam, da to tudi sami začutijo.
Če bi manj (nič) gradili zidove, bi se bolj slišali. Če bi se bolj slišali, bi se bolje razumeli. Če bi se bolje razumeli, bi več in lažje tudi kaj dobrega naredili. Ne le zase, tudi za skupnost, v kateri živimo.

Osnovne vrednote, ki jih nosim v srcu že vse življenje, so nedotakljive. 

Pomagajo mi le, da lahko tisto, kar mislim, da je prav, povem še bolj odločno in še bolj na glas.
Ne glede na to, kje sem in s kom sem.

Zakaj sem tole zapisala? Zato, ker sva se včeraj, po dolgem času, na Ledinici srečala z meni zelo dragim A. K.
V mnogočem (od let, ki jih imava na grbi do političnega prepričanja) sva si zelo različna.
Pomembneje je to, kar naju združuje: pogovor, uživanje v različnostih, strpnost, veselje, slišati drugačno mnenje. Nikoli ne pozabi pohvaliti, povedati kaj lepega tudi o stvareh, ki tega morda niso vredne.
Vsakič mi polepša dan. In upam, da bo še dolgo tako.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več