pot do civilizacije in - nazaj

 
 
 
Marta (1950)
 
»Moj oče je bil učitelj na eni od podružničnih šol. Stanovanje smo imeli na podstrehi, ogromno kuhinjo, sobo za starše in manjšo sobo, v katero smo lahko stlačili le eno posteljo. V njej sva ležali s sestro, brat pa si je postlal v kuhinji, na tleh. Njegov modroc smo čez dan umaknili, da smo se lahko gibali. 
 
Vode nismo imeli, zato smo hodili ponjo v pritličje, kjer je bilo ogromno korito. V njem so se umivali tudi šolarji. Konec tedna smo se tam na skrivaj skopali tudi otroci. Kako sta se umivala starša, se ne spomnim, vem pa, da je bila mama, prav zaradi težav z vodo, nenehno nesrečna. 
 
Leta 1964 sem se vpisala na učiteljišče, stanovala pa sem v internatu. Tam so bile razmere za bivanje še slabše kot doma. Na oddelku je bilo kakšnih sto deklet, imele smo en tuš, pa še ta je bil večino časa pokvarjen. Če je že tekla voda, je bila mrzla. Umivale smo se v lijaku, v katerem smo si tudi prale spodnje perilo. S seboj sem imela tri spodnje hlače, menjala sem jih vsak drugi, lahko tudi vsak tretji dan. 
 
V tretjem letniku, ko sem se med počitnicami zaposlila, sem si kupila nekaj dodatnih kosov perila. 
 
Leta 1968 se je naša družina preselila v blok, ki je bil zgrajen po vojni. Stanovanje je bilo brez kopalnice. Mama je vztrajala, da jo naredimo sami, zato smo zanjo žrtvovali otroško sobo. Na srečo smo bili vajeni skromnega življenja, tudi brat je molče pristal na to, da bo tudi v novem stanovanju spal v kuhinji. 
 
Spominjam se otrok, ki sem jih učila. Še v poznih sedemdesetih letih so hodili v šolo umazani, z raztrganim spodnjim perilom, pri telovadbi sem hitro opazila, da so ga poredko menjali. Tudi v tako imenovanih boljših družinah otrok niso navajali na vsakodnevno čistočo. Dekleta so si sicer že lakirala nohte, tudi našminkane so prihajale v šolo, kljub temu pa smo imeli večkrat na leto težave z ušmi, z neznosnim vonjem po neumitih telesih, ki mi ni dal dihati zlasti v zimskih mesecih. 
 
O tem, kakšno svinjarijo mladi puščajo za seboj, zlasti v straniščih, še danes, ne bi izgubljala besed. Pogled na poscane školjke, na z blatom pomazane stene, na že uporabljen toaletni papir na tleh, na vložke, ki ležijo vsepovsod, samo tam ne, kjer jim je mesto, je bolj zgovoren kot tisoč besed. 
 
Civilizacija pa taka!«

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

SODOMA IN GOMORA

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

Življenje je polno modrosti